"Ko misliš, da ne gre več, pa najdeš čisto novo prestavo – najboljši občutek v karieri"

Pestri dnevi so za najboljšim slovenskim hokejistom, ki si bo po vrnitvi v Slovenijo vendarle lahko vzel nekaj časa za aktivni oddih, nato pa pod budnim očesom očeta Matjaža kmalu začel priprave na novo tekmovalno obdobje. Na dobrodelnem golf turnirju na Bledu si je vzel čas za sedmo silo, tudi za Sportal. Hrušičan nam je zaupal, kaj ga je med naporno sezono držalo pokonci, kako njega in soigralce spodbuja trener, kaj mu pomenijo izbrane besede Wayna Gretzkega in kaj mu bo iz zadnje sezone ostalo najbolj v spominu.

V končani sezoni ste odigrali 113 tekem na najvišji ravni v malo več kot 250 dneh, kar pomeni, da ste bili v tekmovalnem pogonu skoraj vsak drugi dan. Kako človek zdrži takšne fizične in psihične napore? Glede na to, da je bilo zelo veliko tekem, je bila sezona res zelo utrujajoča, večkrat bolj utrujajoča iz psihičnega kot fizičnega vidika, ampak treba je zdržati. Ne glede na to, ali je sezona dolga ali pa kratka, ali je veliko tekem ali ne, je treba do konca ostati profesionalec in se truditi po najboljših močeh. In to, da sem vse skupaj fizično zdržal, je rezultat mojih priprav med poletjem v Sloveniji. Vedno poudarjam, da se po opravljenem programu skupaj z očetom in bratom med poletjem zelo dobro počutim. Garanje v poletnih mesecih se na koncu vedno izplača.

Da boste še kdaj tako na hitro osvojili Stanleyjev pokal, kot ste ga leta 2012, bo zelo težko. A tudi rekordnih 26 tekem letošnje končnice bo verjetno težko ponoviti. Ste si med letošnjim play-offom kdaj rekli, "Kaj nam je treba vseh teh sedmih tekem, res ne moremo tega izpeljati na lažji način?" (smeh, op. a.) Tako pač stvari včasih nanesejo. Mislim pa, da je to najboljši občutek športnika v karieri – ko misliš, da ne gre več, pa nekje v sebi najdeš neko čisto novo prestavo, za katero sploh nisi vedel, da obstaja. In ko jo najdeš, veš, da zmoreš.

Povsem iskreno. So vas po zaostanku z 0:3 v zmagah v prvem krogu končnice proti San Joseju že obhajale misli, da boste letos očitno prej končali sezono, ali ste si v ekipi prigovarjali "Podaljšajmo serijo še za eno tekmo, pa morda potem prideta peta, šesta …" Taka ekipa, kot je naša, si ne dovoli predaje. In to prihaja iz ekipe. Ne glede na to, kaj govori trener, kaj govori vodstvo. Mi znotraj ekipe vemo, kaj zmoremo, vemo, kako močni smo lahko. Verjeli smo tudi v to, da če podaljšamo serijo za nekaj tekem, da se lahko zgodi nekaj, s čimer bi pisali zgodovino. In na koncu se je zgodilo prav to. Je pa tako, da če bi zmagali v tisti seriji, pa potem izgubili v naslednji, to ne bi bilo nič pomembnega. Da, bili bi ena od štirih ekip (štirim ekipam v zgodovini je uspelo po zaostanku z 0:3 v zmagah prirediti popoln preobrat in dobiti serijo s 4:3 v zmagah, op. a.), ki so to naredile, ampak dosežek ne bi imel prave vrednosti. Glede na to, da nam je uspelo iti do konca, je pa ta dosežek toliko bolj sladek.

Res ste ekipa za pisanje zgodovine. Kaj še lahko napišete? Upam, da še kakšen naslov več, da bo Los Angeles še bolj hokejski. Imamo zelo mlado in zelo kakovostno ekipo, vemo, da bomo ostali skupaj še kar nekaj časa, kar je zelo spodbujajoče za vse nas.

Rekli ste, da ste mlada ekipa, ki bo še dolgo ostala skupaj. Marian Gaborik je pred dnevi podpisal pogodbo za nadaljnjih sedem sezon … Kaj pa vi? Pogodbo imate še za dve sezoni, ste že kaj pogledovali proti koncu sezone 2015/2016? Si želite ostati v Los Angelesu? Ne, nič še. Najprej moram odigrati še eno sezono, preden se lahko pogovarjamo o podaljšanju. Takšno je pravilo, zato še nič nisem gledal naprej. Vem, da bom ti dve sezoni oddelal korektno. Upam pa, da bom potem ostal v Los Angelesu. Ker imamo mlado in konkurenčno ekipo, upam, da bomo lahko čim dlje časa ostali skupaj.

Dotakniva se še trenerja Darryla Sutterja. Pogosto se mu ne ljubi pretirano ukvarjati z novinarji. Človek, ki ga ne pozna, dobi vtis, da gre za osorno osebo. Verjetno se ob tem moti? Ne, nikakor ni osoren, on je zelo topel človek. Največ mu pomenijo igralci. In tudi mi zelo radi igramo zanj, ker to vemo, ker ga poznamo. Morda je res včasih videti, da je vse skupaj malo bolj ležerno, ampak za zaprtimi vrati je vse skupaj zelo intenzivno. In to intenzivnost mi potem prenesemo na led.

Vaš soigralec Drew Doughty pravi, da Sutter, ko vam ne gre, poskuša z opazkami, kot je na primer ta, da je hokejist Chicaga Jonathan Toews pač najboljši na svetu. Vas tak prijem najbolj spodbode, da iztisnete še tiste zadnje moči? Zelo težko je reči, ker ima veliko različnih načinov, s katerimi nas spodbudi. Se je pa že večkrat izkazalo, da vedno pritisne na prave gumbe in nas nekako razkuri, da potem zaradi tega igramo bolje, vedno najde besede, s katerimi nas spodbudi k boljši igri. Je mojster in nas zna res zelo dobro obvladovati.

Letošnje leto je bilo za vas polno spodbud. Bili ste med kandidati za nagrado selke, ki jo prejme najboljši obrambni napadalec. Ta vam je sicer ušla, a verjetno lahko pohvala hokejskega virtuoza včasih več pomeni kot sama nagrada – Wayne Gretzky je o vas govoril z izbranimi besedami in vas uvrstil med tri najboljše igralce lige NHL? Vsekakor. Jaz res zelo nerad govorim o sebi, mi pa takšne besede pomenijo zelo veliko. Slišati take besede od takšnega igralca, kot je bil Wayne, je zame ena velika spodbuda za prihodnje sezone in sem zelo počaščen. Sploh ne vem, kaj še reči ob tem. Res lepo, da me je tudi tak mojster videl in me prepoznal.

Malce za šalo, malce za res. Menite, da bi ob Waynovi številki 99 v Los Angelesu kdaj lahko visela tudi vaša "upokojena" številka 11? (smeh, op. a.) Uf, tega pa res ne vem. Da bi moja številka visela ob njegovi, mi pa res še ni prišlo na pamet. Do takrat je še kar nekaj časa.

Lepo število tekem je za vami v letošnji sezoni, katera se vam bo najbolj vtisnila v spomin? Zagotovo vse tekme na olimpijskih igrah, sploh tista proti Slovakom, ko smo iskali točko, pa smo dobili zmago. Pa kar celotna končnica v ligi NHL – ker to, kako smo letos prišli do konca, je bilo res nekaj posebnega.

Imeli ste tudi čast, da ste lahko igrali na zadnji NHL-ovi tekmi finskega hokejista Teemuja Selänneja. Lep spomin? To je bilo preprosto fascinantno. Še zdaj dobim kar kurjo polt (pogleda proti naježeni koži na roki, op. a.). On je dobesedno živa legenda, zelo ga spoštujem. Proti njemu sem igral in vem, kako kakovosten igralec je. Hkrati pa sem imel še to možnost, da sem lahko bil del zadnje tekme v njegovi karieri. Občutek, ko sem mu po tekmi stisnil roko, je bil odličen. Neverjetno. Ne vem, kaj sploh reči, le to, da je bil res vrhunski igralec in da bo kot tak ostal zapisan za vedno.

Teemu je ligi NHL v slovo pomahal pri 43 letih. Si predstavljate sebe, da bi še 16, 17 let lahko igrali in vztrajali v tej ligi? Težko. Res težko.

Si pa verjetno toliko lažje predstavljate prihodnje dni, ko bo več časa za počitek? Seveda. Najprej se moram dobro naspati, nato sledi malo oddiha. Bo bolj aktiven počitek, saj nisem človek, ki bi le ležal, moram se gibati. Potem pa tako in tako kmalu pridejo na vrsto priprave na novo sezono.