SiolNET. Sportal Hokej
1,88

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (41.) - Igor Beribak

Nekoč igral pred očmi Dražena Petrovića, danes spodbuja in uči mlade

1,88

termometer

Igor Beribak
Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Član jugoslovanske in slovenske hokejske reprezentance, prvi Slovenec, ki je zaigral na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu elite, Igor Beribak danes znanje predaja mladim oklepnikom. Red in disciplina sta največji vrlini, ki ju je dolgoletni branilec Olimpije črpal iz te najhitrejše ekipne igre na svetu. Danes se trudi, da bi se ju nalezli tudi mladi, ki vse preveč energije usmerjajo v internet, telefone, računalniške igrice …

Igor Beribak Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Gost 41. dela rubrike druga kariera je leta 1984 kot 19-letnik zastopal Jugoslavijo na olimpijskih igrah v Sarajevu, kjer je ekipa, sestavljena iz samih Slovencev, končala na 11. mestu in ji je kot eni redkih uspelo premagati legendarnega vratarja Sovjetske zveze Vladislava Tretjaka. Drugi vrhunec je dočakal ob skorajšnjem koncu kariere, ko je leta 2002 Slovenija premierno zaigrala na svetovnem prvenstvu A-skupine.

Njegovo klubsko hokejsko pot sta zaznamovala Medveščak, kjer pravi, da je igral svoj najboljši hokej v karieri, in Olimpija, ki ji je kot kapetan poveljeval desetletje. Kdo ve, kam onkraj naših meja bi ga zanesla pot, če bi takrat igralci pred 28 letom (brez plačila) lahko odšli v tujino.

53-letnik, ki kljub mnogim uspehom in nemalo priponkam, povezanih z besedo "legenda", v pogovoru ostaja skromen, danes hokejsko znanje prenaša na mlajše Olimpijine selekcije, se trudi, da mladina ne bi bila preveč pod vplivom novodobne tehnologije in bi se ob športu bolj zavedala tudi pomena izobrazbe.

Olimpijske igre v Pjongčangu, kjer bo igrala tudi slovenska hokejska reprezentanca, so pred vrati. Ob bližini tekmovanja petih krogov kaj bolj oživijo spomini na Sarajevo 1984, ko ste nastopali na igrah, takrat še kot del Jugoslavije?
Če sem iskren, sem se svojega nastopa na olimpijskih igrah precej večkrat spomnil pred štirimi leti, ko so naši fantje igrali v Sočiju. Se pa seveda ob vsakem takem večjem športnem dogodku spomniš tudi svojih večjih tekmovanj. Takrat privrejo na dan zelo lepi spomini na olimpijske igre v Sarajevu, ki so bile nekaj posebnega.

Takrat ste bili stari komaj 19 let.
Bil sem mulec, najmlajši. Mislim, da sva bila z Marjanom Gorencem edina najstnika. Zame je bilo to sploh nekaj novega. Videl sem športnike, ki sem jih včasih spremljali le po televiziji, saj interneta ni bilo. Za nas so bili Rusi, takrat še kot Sovjetska zveza, in Švedi kot z drugega sveta. Gledal sem jih z odprtimi usti. Ne samo hokejiste, tudi druge športnike. Spomnim se, da je bila na treningih Rusov dvorana polna. Ne le navijači, vsi trenerji in igralci so hodili gledat, kako trenirajo. Seveda nam na treningih niso vsega pokazali. To je bila res ena velika izkušnja, sploh pri teh letih.

Nosil je tako dres Jugoslavije kot Slovenije. Leta 1984 je kot 19-letnik prvo zastopal tudi na olimpijskih igrah v Sarajevu. Nosil je tako dres Jugoslavije kot Slovenije. Leta 1984 je kot 19-letnik prvo zastopal tudi na olimpijskih igrah v Sarajevu. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Zgodaj ste dočakali enega reprezentančnih vrhuncev.
Res je. To je bil moj prvi vrhunec reprezentančne kariere, drugi pa igranje na svetovnem prvenstvu skupine A na Švedskem leta 2002, ko je Slovenija prvič igrala v najkakovostnejšem razredu. Tudi to je bil zame nov svet, vse je bilo na višji ravni, tako hokej kot organizacija.

Omenili ste Švedsko. Verjetno je tudi leto 2001, ko ste se na domačem svetovnem prvenstvu premierno uvrstili v A-skupino, pustilo poseben pečat. Takrat se je veliko govorilo o prodanih tekmah, Estonijo ste morali premagati s kar 12 zadetki …
Tudi to je bila ena od velikih stvari v moji karieri. Takrat smo se pred prvenstvom veliko pogovarjali o A-skupini, o kateri smo le sanjali. Ko pa smo enkrat videli, da so možnosti, da imamo dobro ekipo, smo verjeli, da nam lahko uspe. A ko so se Britanci in Kazahstanci dogovorili, se nam je vse sesulo. Nikoli ne bom pozabil trenutkov pred tekmo z Estonci. Sedeli smo v slačilnici, vladala je tišina, nihče ni nič rekel. Preprosto nas je sesulo, kajti dati 12, 13 golov komurkoli na prvenstvu, je težko. Že pred tekmo smo si nekako rekli, da ni mogoče, a nam je na koncu uspelo.

Spomin na zmago Slovenije nad Estonijo s 16:0:

"Smo res dali gol Tretjaku?"

Nekdaj odlični ruski vratar Vladislav Tretjak je danes predsednik ruske hokejske zveze. Nekdaj odlični ruski vratar Vladislav Tretjak je danes predsednik ruske hokejske zveze. Foto: Reuters

"Proti Sovjetski zvezi smo seveda igrali s strahospoštovanjem, a tudi nekoliko bolj z užitkom, saj smo vedeli, da proti Rusom in Švedom nimamo možnosti za kakšen rezultat. Ko je Ivan Ščap premagal Vladislava Tretjaka, je bila to za nas res velika stvar. Ne vem točno, kdo, mislim, da je bil Šuvak (Zvone Šuvak, op. a.), je letel po plošček v gol. Vsi smo le gledali, ali smo res premagali Tretjaka. Nismo mogli verjeti. To je bila za nas znanstvena fantastika, da smo jim dali gol. Tako za njih kot za nas je bil ta zadetek presenečenje. Na koncu so nas sicer visoko premagali, verjetno bi nas še bolj, če bi igrali 'na polno', a zadetka smo se veselili kot zmage," se Beribak spominja olimpijske tekme med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, ki je gostitelje premagala z 9:1, na koncu pa z osmimi zmagami prepričljivo postala olimpijska prvakinja.

Več o spominih na olimpijske igre v Sarajevu si boste lahko na Sportalu prebrali v prihodnjih dneh.

O reprezentančnih vrhuncih ste že spregovorili, pa klubski?
Mislim, da sem v Zagrebu pri Medveščaku (sezoni 1987/88 in 1988/89) igral najboljši hokej v življenju. Prav veliko možnosti za tujino nisem imel, saj še nisem dopolnil 28 let, kolikor je bila spodnja meja, da si lahko odšel v tujino. Seveda pa je tu še Olimpija, pri kateri sem preživel večino kariere.

Hokej se je v Zagrebu kar dobro kosal s košarko in Draženom Petrovićem, kajne? O tem, da je tudi košarkarski Mozart hodil na vaše tekme, je govoril tudi pomočnik selektorja hokejske reprezentance Nik Zupančič.
V Zagrebu je bilo takrat odlično. Imeli smo fenomenalne pogoje, raven je bila res visoka, organizacijsko je bilo vse, kot mora biti. Trener je bil dober, ekipa je bila dobra, takrat je bil res užitek igrati v Zagrebu.

Res je, da je v tistem času pri Ciboni  igral Dražen, a takrat je bil hokej res bum. Prvo leto nismo bili prvaki, drugo pa. Dvorana je bila polna že dve uri pred tekmo. Na naše tekme so hodili vsi estradniki, pa tudi zvezdniki iz drugih športov. Zagreb je takrat res ponorel za hokejem. Tisti dve leti in še leto po tem, ko sem odšel, je bilo res noro, potem pa se je počasi začelo sesedati, ker je bil finančni vložek prevelik. Šli so čez mejo, veliko je bilo tujcev, nato se je umaknil še Zdenko Gradečki, ki je bil glavni sponzor Gortana, tako da je šlo vse nižje.

Pri Medveščaku je igral najboljši hokej v življenju, pravi, pri Olimpiji je preživel največji del svoje kariere. Z zmaji je osemkrat zapored postal državni prvak (med sezonama 1994/95 in 2001/02). Pri Medveščaku je igral najboljši hokej v življenju, pravi, pri Olimpiji je preživel največji del svoje kariere. Z zmaji je osemkrat zapored postal državni prvak (med sezonama 1994/95 in 2001/02). Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Nato ste se vrnili k Olimpiji, bili desetletje njen kapetan, osemkrat zapored postali državni prvak …
Olimpija je res zaznamovala mojo kariero. Že del pred Zagrebom, predvsem pa po Medveščaku. V Zagreb sem odšel, saj so me tu jemali kot mladega, ki nikamor ne bo šel, zato tudi niso hoteli podpisati ne vem kakšne pogodbe. A ko sem šel v Zagreb, so name začeli gledati malo drugače. Ko sem se vrnil, je bilo bolje. Pogoji so bili boljši, denarja je bilo kar nekaj, ekipa je bila dobra, prihajali so dobri tujci, dvorana je bila polna, lepo vzdušje, super je bilo igrati.

Koliko se je dalo pri Olimpiji zaslužiti za življenje po športu?
V prvih letih si lahko kar nekaj zaslužil, potem so se stvari začele spreminjati, plače so se znižale, spet so bile težave z denarjem. Vsekakor si nisi mogel zagotoviti preživetja. Vsaj jaz ne. Morda sem kdaj kaj seveda narobe naredil, vložil, a že takrat sem se zavedal, da s tem denarjem ne bom mogel živeti. Če bi, z upoštevanjem svoje kakovosti, igral v zdajšnjih časih, verjetno ne bi imel teh težav.

"Dosegel sem tisto, kar sem si želel kot otrok. Morda še več." "Dosegel sem tisto, kar sem si želel kot otrok. Morda še več." Foto: Vid Ponikvar Imeli ste kar dolgo kariero, do sezone 2003/2004, 39. leta …
Res je. Moram reči, da mi je pri tem pomagalo, da nisem imel prav velikih poškodb. Če bi jih imel, bi zagotovo prej končal. Vso kariero sem bil fizično res dobro pripravljen, tako da poškodb, razen zlomov nosu, ni bilo. Igral sem, dokler sem imel željo. Jaz pravim, da sem končal ravno pravi čas. Dosegel sem tisto, kar sem si želel kot otrok. Morda še več. Ne nazadnje sem igral na olimpijskih igrah, pa tudi v A-skupini svetovnega prvenstva. Glede tega sem zadovoljen. Je pa res, da nikoli ne vem, kaj bi bilo, če bi lahko odšel v tujino.

Nekateri športniki ob prehodu iz profesionalne kariere v civilno življenje doživijo krizo. Kako je bilo pri vas?
Kakšne krize nisem niti občutil, saj sem šel hitro v trenerske vode, tako da sem ohranil stik s športom, ki sem mu bil posvečen vse življenje. Tudi želje po igranju ni bilo več, saj se ni bilo smiselno siliti in vztrajati. Krize tako ni bilo, je pa nek šok, saj se ti življenje spremeni. Več časa imaš za kakšne druge stvari, ki jih prej nisi imel.

O pričakovanjih slovenske hokejske reprezentance v Pjongčangu

"Tudi če ne bodo zmagali na nobeni tekmi, so zame zmagovalci. Zdaj je ljudem že kar samoumevno, da če greš na svetovno prvenstvo elite, da moraš obstati v A-skupini, če greš na olimpijske igre, moraš tam nekaj narediti." "Tudi če ne bodo zmagali na nobeni tekmi, so zame zmagovalci. Zdaj je ljudem že kar samoumevno, da če greš na svetovno prvenstvo elite, da moraš obstati v A-skupini, če greš na olimpijske igre, moraš tam nekaj narediti." Foto: Reuters "Težko je napovedovati. Vse bo odvisno od dneva. Na olimpijskih igrah se ti mora res vse iziti, od vratarja do vsega drugega. Če bo imel vratar svoj dan, menim, da lahko fantje pripravijo novo presenečenje. Če bi ponovili uspeh iz Sočija, bi bilo to ogromno. Če bodo zmagali na eni tekmi v predtekmovanju, bo to že velik uspeh.

Predvsem pa morajo fantje, ki gredo že drugič na olimpijske igre, uživati v tem, kar so si priigrali. Z novo uvrstitvijo na olimpijske igre so dosegli izjemen uspeh. Že prvič, ko so se uvrstili, smo rekli, to je zadnjič, pa so se uvrstili še enkrat.

Tudi če ne bodo zmagali na nobeni tekmi, so zame zmagovalci. Zdaj je ljudem že kar samoumevno, da če greš na svetovno prvenstvo elite, da moraš obstati v A-skupini, če greš na olimpijske igre, moraš tam nekaj narediti. Ljudje ne vedo, kakšni uspehi so to, in to pri nekaj drsališčih. Mislim, da smo fenomen, da smo na olimpijskih igrah, da smo igrali med elito. Kdor ne pozna tega športa, tega ne razume."  

Se strinjate, da športniki v času kariere živijo v nekem mehurčku, da vidijo predvsem šport, ki poči ob koncu športne poti?
Povsem. Kot športnik, vsaj jaz, sem med kariero večinoma razmišljal le o športu. Če zdaj malo pogledam nazaj, bi verjetno kakšne stvari naredil drugače, tudi v odnosih z nekaterimi. Res si kot v nekem mehurčku. Popularen si, vsi te poznajo, če potrebuješ uslugo, ti mnogi pomagajo. Ko končaš kariero, se stvari spremenijo. Ljudje te lahko hitro pozabijo, če te ne potrebujejo. Pa ne navijači, ampak ljudje v športu, v mojem primeru hokeju. Če si si med kariero ustvaril kakšne prihodke ali pa poklic, potem je to super. Veliko pa je takih, ki nimajo šole, ki nimajo nič. Hitro lahko ostaneš brez vsega, hitro se ti sesujejo stvari.

"K sreči se mi je hitro po karieri tako obrnilo, da sem začel delati kot trener. To sem z veseljem sprejel in še danes z veseljem opravljam to službo." "K sreči se mi je hitro po karieri tako obrnilo, da sem začel delati kot trener. To sem z veseljem sprejel in še danes z veseljem opravljam to službo." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Koliko ste med kariero razmišljali o tem, kaj sledi po hokeju?
Nekoliko sem že razmišljal o tem. Predvsem sem si želel ostati v tem športu, saj ga najbolje obvladam. Želel in upal sem, da bom trener. K sreči se mi je hitro po karieri tako obrnilo, da sem začel delati kot trener. To sem z veseljem sprejel in še danes z veseljem opravljam to službo.

Hitro ste se torej videli tudi na tej hokejski strani?
Vsekakor. Le tega nisem vedel, ali bom delal z mlajšimi ali starejšimi. Predvsem me je veselilo, da sem ostal v tem. Tudi v mojem poklicu, PTT-monter, za katerega sem se izšolal, sem vedel, da me bo po vseh teh letih težko kdo vzel v službo, pa tudi veliko praktičnega znanja nisem imel, saj nikoli nisem opravljal tega dela, ker sem bil predan hokeju.

"Pri mlajših sem ob trenerju še psiholog. Ob učenju hokeja namreč v poplavi tehnologije, interneta, mobitelov veliko časa pri njih posvetim še drugim stvarem." "Pri mlajših sem ob trenerju še psiholog. Ob učenju hokeja namreč v poplavi tehnologije, interneta, mobitelov veliko časa pri njih posvetim še drugim stvarem." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Zdaj delate z mladimi pri Olimpiji. Kako težko je danes biti trener mladih upov?
Delo z mladimi me veseli, opravljam ga že 12 let in upam, da ga bom še dolgo. Ko sem začel, sem delal z mladinci, zdaj pa z otroki, starimi 12, 14 let. Lahko rečem, da se je treniranje otrok od mojih začetkov pa do danes res zelo spremenilo.

Tudi otroci so danes povsem drugačni. Pri mlajših sem ob trenerju še psiholog. Ob učenju hokeja namreč veliko časa pri njih posvetim še drugim stvarem. Te so danes postale res zelo pomembne. Nismo več osredotočeni le na hokej.

V poplavi tehnologije, interneta, mobitelov, ki jih včasih ni bilo v takšni obliki in obsegu, jim poskušam dopovedati, da internet ni vse. Otroci se ob hokeju premalo ukvarjajo še s kakšno dejavnostjo in vse preveč energije vlagajo v telefone, kar je zelo slabo za prihodnost športa. Žalostno je videti, da je vedno manj otrok, ki gredo, ko nimajo treninga, na igrišče, so na prostem, na zraku. Vedno več je takih, ki preprosto ležijo doma, igrajo igrice … Na dolgi rok to ne bo dobro.

Veliko se posvečamo tudi prehrani, ki danes pri mnogo otrocih ni ustrezna, poudarjamo tudi pomen šole. Glede tega imamo kar nekaj težav, zato se posvečamo tudi temu, poskušamo najti kakšno kazen, če kdo v šoli ni priden.

Ne le na sedanjost, ampak tudi na prihodnost (ne le hokejsko) teh otrok ste torej osredotočeni.
Seveda. Res jih spodbujam, da se posvečajo šoli. Da bi kdo v Sloveniji v teh časih, ali pa če pogledam še malo naprej, živel od hokeja, je zelo težko. Verjamem, da bo kdo odšel v tujino, a pri tej je treba biti pazljiv. Hitro te lahko obrne. Moraš imeti srečo, dobrega menedžerja, moraš priti v pravo sredino, imeti pravi značaj. Mnogi se izgubijo. Nemalo je namreč primerov, ko so šli fantje premladi v tujino, pa niso dokončali ne šole ne v hokeju jim ni uspelo. Potem se vrnejo v Slovenijo brez opravljene šole in še zasovražijo šport.

Igor Beribak Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Se spogledujete tudi s treniranjem starejših, s katerim pride več rezultatskega pritiska?
O tem nisem preveč razmišljal. Zavedam se, da so člani nekaj povsem drugega, da je vse na drugi ravni, da ta obveznost prinaša več pritiska. Morda je neka majhna želja, a za zdaj sem, kot pravim, zelo zadovoljen pri delu z mlajšimi in le upam lahko, da bom v hokeju še dolgo časa.

Kaj vam je ta dal za življenje po karieri?
Predvsem red. Na tega sem vajen, odkar sem žačel igrati hokej. Srečo sem imel, da sem živel pri Pivovarni, blizu Tivolija, da sem imel ob sebi sosede, na primer Dareta Prusnika, ki so me vpeljali v ta šport, v trening, v disciplino. Pri 11 letih sem treniral že dvakrat na dan. Glede na mojo višino sem moral biti fizično vedno zelo dobro pripravljen. Prav disciplina je tisti največji plus, ki sem ga vzel iz tega športa.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 65
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin