So Armenci najbolj nadarjeni?

Armenija je namreč revna trimilijonska država, torej le malce številčnejša od Slovenija, na črnobelih poljih pa mogočna velesila, ki je na zadnjih dveh olimpijadah prehitela takšne ekipe, kot so Rusija, Ukrajina, ZDA, Kitajska … Ena od skrivnosti uspeha je seveda ta, da je šah v deželi izjemno priljubljen, velemojstri dobivajo plačo, v skladu z gospodarskimi razmerami sicer skromno, a vendarle. Tisti najboljši pa so prave pop ikone, bolj priljubljeni od Davida Beckhama ali Justina Timberlakea.

Kilometer ceste ali tisoč šahistov?

Država danes načrtno vlaga v mlade talente, saj je šah prepoznan kot blagovna znamka, s katero po svetu gradijo svojo prepoznavnost. ''Šah ne zahteva veliko denarja, saj ni nogomet. S sredstvi, ki jih namenimo šahu, bi lahko zgradili en kilometer cest,'' pravi predsednik armenske šahovske zveze, Serž Sargasian, ki je hkrati tudi predsednik države. ''Kaj je bolje, imeti en kilometer ceste, ali tisoče otrok, ki igrajo šah?''

Nedvomno je armensko ljubezen do šaha vzpodbudil njihov rojak Tigran Petrosjan, ki je leta 1963 osvojil naslov svetovnega prvaka v dvoboju proti legendarnemu Mihailu Botvinniku. Na šahovskem tronu je kraljeval do leta 1969, v zgodovino igre pa se je vpisal kot igralec, ki ga je bilo morda najtežje premagati. Če vsak Američan ve, kje je bil v trenutku, ko so ustrelili Johna Kennedyja, se vsak starejši Armenec spominja, kje ga je ujela novica, da so Petrosjana ovenčali s šahovskim lovorom. Za Armence je bil to prvi triumf v 20. stoletju, redke so bile namreč priložnosti v njihovo zgodovini, ko jih je združilo veselje, in ne solze.

Prvak navdih za filmarje

O Petrosjanu so posneli tudi film, njegovo tradicijo pa nadaljujejo izjemno nadarjeni šahovski rodovi. Levon Aronian (1982) že nekaj let kljub mladosti spada med pet najboljših šahistov sveta, trimilijonska Armenija pa premore skoraj trideset velemojstrov.

Težak položaj narekuje uspehe

Armenci so individualisti, seveda pa je šah bil dolgo časa tudi eno redkih oken v svet, s katerim so lahko dokazovali svojo premoč in nadarjenost, potem ko so jih tuji zavojevalci dolga stoletja tlačili, turške imperialne enote pa nad njimi med leti 1895 in 1923 zagrešile pokol, kar je še danes težko breme za medsebojne odnose. Meje s Turčijo in Azerbajdžanom so danes zaprte, zato se morajo Armenci znajti po svoje, biti ''bistrejši, da lahko preživijo, uspešnost v šahu pa je nekakšen stranski produkt tega odnosa,'' pravijo sami.

''Ne gre za to, da bi s tem izzivali svet, izzivamo sebe. Zakaj bi si dopustili živeti v bedi kot sužnji, če pa smo lahko svetovni prvaki in kralji?'' je njihova filozofija.