Po svetovnem prvenstvu še nista šla na pivo

Luka Božič in Sašo Taljat prihajata iz Mosta na Soči, kjer je kajak in kanu zadnjih nekaj let zagotovo prvi šport. Že kmalu se je videlo, da sta v domačem kraju oba zelo priljubljena, saj sta morala med intervjujem vseskozi pozdravljati mimoidoče – ni jima bilo težko. Po svetovnem prvenstvu sta si vzela nekaj časa zase in sta spoznavala lepote ZDA, zato sta se domov vrnila nekoliko pozneje. Tokrat smo Ljuba in Đonija obiskali v domačem kraju. Nasmejana in sproščena kot vedno sta naju pričakala v njihovem skromnem klubu. "Vas lahko povabiva na kavo," so bile prve besede, ko sva s fotografinjo stopila iz avta.

Se že zavedata, kaj vama je uspelo? Luka: Po petih tednih nama je že bolj jasno. Po svetovnem prvenstvu sva odšla na dopust in sem ta občutek malo izgubil. Ko sva prišla domov, je bil kar velik bum. Lepo je bilo priti domov.

Sašo: Vse skupaj dojemam isto kot Luka, saj sva bila skupaj zaslužna za ta uspeh. Res je, da je od tega minilo že en mesec in da se življenje počasi vrača nazaj v stare tirnice, a bo zagotovo zdaj lažje trenirati.

Kaj vama bo najbolj ostalo v spominu s svetovnega prvenstva? Sašo: V spominu mi bo ostalo prizorišče, ki je bilo edinstveno. Nikoli do zdaj še nismo bili na smučišču in še nikoli nismo tekmovali na takšni višini. Tudi narava je zelo lepa. Vsaj jaz sem imel občutek, kot da bi tekmoval doma. Vse je bilo nekako odmaknjeno od velikih mest za razliko od letošnjega evropskega prvenstva na Dunaju (tam sta dosegla bronasto medaljo, op. p.).

Luka: Meni bo prvenstvo ostalo v lepem spominu kot celota. Na samem prizorišču sem se počutil, kot da bi šel na počitnice. Veliko je bilo videti in lahko si počel veliko stvari. Tudi vzdušje v slovenski ekipi je bilo zelo dobro. Vse skupaj je bilo super.

Koliko let treninga in odrekanja je šlo za to medaljo? Luka: Sašo je sicer začel eno leto prej, drugače pa vse skupaj traja 14 let. V dvojcu pa sva skupaj začela veslati leta 2006, ko sva nastopila na mladinskem svetovnem prvenstvu v Solkanu. Da, je že kar dolgo. Trener te mora voditi po pravi poti, tako da ima Dejan (Dejan Testen op. p.) veliko zaslug za ta uspeh.

Sta pred tem veslala v drugih disciplinah? Sašo: Oba sva bila kajakaša. Kajak je bil pravzaprav najina osnova. Leta 2005 sva bila državna prvaka vsak v svoji disciplini. Po tistem so se v klubu odločili, da bi radi imeli še enega dvojca. Leta 2006 je bilo na sporedu svetovno prvenstvo in na tak način se je začela najina zgodba. Kdo vse stoji za to medaljo? Sašo: V prvi vrsti zagotovo starši, ki so naju usmerili v ta šport in naju podpirajo ves ta čas. Prav tako vsa širša družina in sorodniki. Zelo veliko zaslug ima tudi Dejan, ki je naju vse ta čas zasipal s treningi in je vseskozi z nama. Pa ne samo za treninge, vedno je na voljo za pogovor. Velja omeniti tudi Jerneja Regenta Župančiča, ki nama je pomagal pri fizični pripravi, pri prehrani nama je svetovala tudi Nada Rotovnik-Kozjek …

Luka: Veliko jih je. Vsi navijači, ki nama vseskozi stojijo ob strani. Sponzorji, ki se jih je nabralo kar nekaj. Seveda bi jih lahko bilo še več (smeh, op. p.). Ne gre pozabiti na klub z vsem svojim vodstvom in kajakaško zvezo, ki nama je stala ob strani od samega začetka. Zagotavljali so nama finančno pomoč, da sva lahko bila na vseh pripravah. Veliko prstov ima vmes tudi Branko Brezigar. Verjetno sta imela v zadnjem času kar precej obveznosti. Sta se po tem uspehu kdaj sama usedla, spila pivo in si čestitala? Luka: (Sprva sta se spogledala in nasmejala, op. p.) Da bi se prav sama usedla, to ne. Verjetno bomo šli na pivo skupaj z Dejanom, ko bomo delali načrt za prihodnjo sezono. Moram povedati, da smo šli pred svetovnim prvenstvom na pripravah v Bratislavi na kakšen vrček piva več. Takrat sem dobil občutek, da smo res prava ekipa. Po tem uspehu pa dejansko še ni bilo pravega časa, saj sva šla po prvenstvu oba svojo pot naprej. Še posnetka vožnje si nisva pogledala.

V svoj dozdajšnji karieri sta dosegla že veliko uspehov, sta kdaj pred tem doma že doživela takšen sprejem? Sašo: To je pri nas že kar tradicija. Že takrat, ko sva dobila prvo medaljo na mladinskem svetovnem prvenstvu, so nama pripravili sprejem. Se pa vsako leto vse stopnjuje, saj imajo sprejemi vse večje razsežnosti, prav tako se zbere vedno večje število ljudi. Vidi se, da ljudje tukaj spremljajo in dihajo za ta šport. Iskreno, sta si kdaj mislila, da bosta postala svetovna prvaka? Luka: Vsekakor na to pomisliš, ne moreš pa tega načrtovati. Prizadevaš si za to in sanjaš, da boš lahko enkrat postal svetovni prvak. Moraš imeti svoj dan in veliko je odvisno tudi od spleta okoliščin.

Kaj si lahko obetata od te medalje, morda kakšno dodatno finančno injekcijo? Sašo: Na to zmeraj upava, sploh po vsakem večjem uspehu. Upaš, da te bo nekdo prepoznal in videl potencial v tebi in tako na neki način investiral v tebe. Na neki način to tudi delamo. Medalja ti prinese osebno zadovoljstvo, samo od tega žal ne moreš živeti. Zagotovo pride prav vsaka pomoč. Upava in čakava.

Se je po tem uspehu kdo že oglasil? Luka: Ne, to ravno ne. Oba se trudiva, da iz sebe narediva blagovno znamko. Rada bi, da naju bi prepoznali, saj rezultati sponzorju ne pomenijo prav veliko. Seveda ti medalja prinese prepoznavnost, če pa si še bolj zanimiv za ljudi, je toliko bolje. Trudiva se, da naju prepoznajo takšna, kot dejansko sva.

Sta si kdaj rekla, dovolj je, ne bova več veslala? Sašo: Ne, niti ne. Zagotovo pridejo dnevi, ko se ti ne da na trening. Pozimi, ko je hladno in dežuje, včasih malo podvomiš, ali je sploh vredno vse skupaj. No, na koncu le ugotoviš, da je.

Luka: Ne, tudi jaz še nikoli nisem prišel do tega. Mislim, da sem imel in imam še vedno željo po dokazovanju. Želim priti še višje oziroma pri sebi iščem najvišjo raven. Menim, da imava s Sašem še veliko rezerve, tako da se bova skušala dokazovati tudi naprej. Seveda pa tudi pri meni pridejo dnevi, ko si utrujen in nimaš energije. Đoni (Sašo Taljat) in Ljubo (Luka Božič), od kod takšna vzdevka? Sašo: Uf, to je staro že več kot deset let. Ime sem dobil, ko smo bili še tista prva klapa pri veslanju. Takrat se mi zdi, da sem bil najmanjši v skupini in bil zmeraj v ozadju kot nek majhen fantič. Takrat sem dobil ime Đoni, čeprav vse skupaj nima nobene povezave z imenom. Luka: Pravzaprav se ne spomnim. Mislim, da je vse to prišlo bolj iz šale … Sva pa oba vzdevek dobila v kajaku oziroma v tisti prvi skupini, ko sva začela trenirati.

Kdo je šef v čolnu? (Po nekajsekundni tišini se je oglasil njun trener, ki je ravno takrat pristopil in ju rešil iz zagate, op. p.) Odvisno od dneva. Skušamo, da bi bil vodja Luka, ker je hitrejši in je spredaj. Vsi dvojci imajo ponavadi šefa zadaj, ampak to je počasneje. Če smo v pravi formi, čoln vodi Luka, če nismo v formi, ga mora voditi Đoni.

Kdo ima glavno besedo pri taktiki? Sašo: Ponavadi pride Dejan z idejo, kako vidi celotno progo. Pozneje midva kaj dodava ali pa zavrževa tisto taktiko. Večinoma nimava težav s tem, da bi imela različne poglede. Če pa se kdaj pojavi kakšna dilema, potem izberemo varnejšo različico.

Kaj je po vajinem mnenju najpomembneje, da ti lahko uspe v dvojcu? Sašo: Zagotovo je pomembno, da si uspešen že v posamični kategoriji. Moraš biti dovolj motorično sposoben, da se lahko prilagajaš partnerju v čolnu.

Luka: Se strinjam s Sašem. Treba je biti zelo prilagodljiv. Sva le ekipa in morava biti usklajena.