Paraolimpijska prvakinja iz Aten se vrača za "zeleno mizo". A pot ne bo lahka.

Namiznoteniška igralka Mateja Pintar je v živo točno taka, kot se je spomnimo s televizije. Zgovorna, nasmejana, šal na račun svoje invalidnosti je vajena in z njimi nima težav. In medtem ko nas v kavarni večina naroči kavo z mlekom in kozarec vode, si ona zaželi energetskega napitka. 29-letnica iz Praprotnega pri Škofji Loki, ki si je dom ustvarila v Ljubljani, je paraolimpijska prvakinja iz Aten (2004) in dobitnica bronaste paraolimpijske medalje iz Pekinga (2008). Na igrah v Londonu leta 2012 se je uvrstila le v četrtfinale, a glede na njeno zdravstveno stanje je bil že to velik uspeh. Pred kratkim je napovedala, da začenja priprave na svoje četrte paraolimpijske igre v Riu leta 2016, a žal ne gre vse tako, kot si je zamislila.

Se vam zdi, da smo do invalidov pretirano uslužni, da smo preveč prijazni? Da, dostikrat (glasen smeh).

Pred kratkim ste na medije naslovili obvestilo, da začenjate niz priprav, ki bi vas pripeljale na vaše četrte paraolimpijske igre v Riu. Kako uresničujete projekt? Menda ste zaradi zdravstvenih težav precej omejeni pri tem. Da, v preteklih letih sem imela res kar precej zdravstvenih težav, a za zdaj mi dobro kaže. Priprave so trenutno nekoliko na stranskem tiru, ker končujem zadnje obveznosti na fakulteti. Na filozofski fakulteti končujem študij prevajalstva. Čaka me še magistrska naloga, ki je hkrati tudi diploma, in zdi se mi prav, da najprej končam to.

Tema? Nič zanimivega. Jezikovne prvine v romanu Dobra znamenja.

V javnosti se je omenjalo, da ste poškodovani. Za kaj konkretno je šlo? Največja težava, ki me pesti zadnji dve leti, je infekcija, ki se mi je pojavila pod medenico. Ker je šlo za podkožno infekcijo, je dolgo časa sploh nisem opazila.

Začela se mi je nabirati tekočina in mi razžirati zdravo meso, nato pa je prodrla celo do kosti. Dvakrat sem bila operirana. Ker se rana nikakor ni zacelila, sem morala na oddelek za plastično kirurgijo, kjer so mi rano očistili in zašili. To je bilo v obdobju, ko sem začela trenirati za London. Ko sem se vrnila, so zdravniki ugotovili, da se infekcija ponavlja, in ker na vnetem delu ni bilo več zdravega tkiva, so mi marca presadili mišico in pobrusili medenico, ki je bila delno že razžrta. Od lanskega marca do julija letos pravzaprav nisem naredila kaj dosti v smeri priprav.

Verjetno je težava tudi v tem, da predela nog ne čutite in dolgo niste opazili, kaj se pravzaprav dogaja. Da, v tem je bila pravzaprav največja težava. Ker ne čutim ničesar, tudi nisem vedela, da se preveč obremenjujem, dokler ni bilo prepozno. Če bi čutila, bi vedela, da se mi rana ne celi, tako pa nisem.

Kakšno je stanje zdaj? Za zdaj v redu. Prejšnji mesec sem bila na magnetni resonanci, kjer se je izkazalo, da je stanje normalno. V tem mesecu me čaka še pregled pri kirurgu.

Sklepam, da boste resne priprave lahko začeli šele po koncu študijskih obveznosti. Kot magistra Mateja Pintar. Verjetno. Ves čas sem se sicer v fitnesu pripravljala kondicijsko, nato pa sva se s kondicijskim trenerjem Rokom Svetkom, ki je dobil prakso na šoli, ves čas lovila s termini, zato zdaj treniram sama.

Poleg tega mi Zveza za šport invalidov Slovenije glede na to, da nisem bila v reprezentanci, tam pa nisem bila, ker že dalj časa ne igram namiznega tenisa, ni več financirala priprav. Ostala sem brez štipendije in podpore zveze in nisem si več mogla plačevati kondicijskih priprav. Zdaj treniram sama, na fitnesu ali na kolesu. Upam samo, da mi bo uspelo opraviti normo za Rio. Turnirji se začnejo januarja, odigrati bi jih morala od šest do osem in osvojiti zadovoljivo število točk.

Ste v vsem tem času pogrešali namizni tenis? Po pravici povedano, vedno manj. Seveda le, če nisem v stiku z njim. Če grem na turnir in vidim, kaj se dogaja, ga začnem pogrešati, zato se raje držim bolj ob strani, sicer bi bilo vse skupaj zame preveč naporno.

Na turnirjih se po novem igra s plastično žogico namesto celulozne. Kakšna je razlika v igri? Nisem še poskusila. Običajno pa je tako, da na videz neke velike razlike ni, v resnici pa je razlika ogromna.

V čem je smisel te najnovejše spremembe? Ko so pred leti uvedli večjo žogico, so želeli s tem upočasniti igro in jo narediti bolj sledljivo. Mislim, da je nova žogica korak v isti smeri. Dvomim pa, da bo to prineslo karkoli drugega kot dva nova materiala. No, morda je razlog v tem, da moramo vsake toliko časa menjati loparje, žogice in mize, s tem pa služijo tudi proizvajalci.

Kaj ste v času, odkar ne igrate namiznega tenisa, izgubili? Mislim na samo pripravo, občutek za igro … Vse. Kondicijo, občutek za žogo, samozavest in stik z nasprotniki. Sama igra se ves čas razvija, prav tako materiali. Če dve leti ne igraš, tako kot velja zame, potrebuješ res ogromen preskok, da se vrneš na ustrezno raven.

Mislite, da se bo v prihodnosti kdaj zgodila izenačitev olimpijskih in paraolimpijskih iger? V Londonu je bil sicer narejen precejšen korak v tej smeri, pa vendar. Verjetno zna večina Slovencev našteti dobitnike olimpijskih medalj, nosilce paraolimpijskih pa le malokdo. Mislim, da bo trajalo še nekaj časa, a napredujemo. Če primerjam POI v Pekingu in v Londonu, je razlika ogromna, pa so vmes minila samo štiri leta. Odvisno od tega, kaj bodo organizatorji naredili v Riu. V Londonu so olimpijske in paraolimpijske igre obravnavali zelo enakovredno.

Kaj sta vam osebno prinesli zlata in bronasta olimpijska medalja? S finančnega vidika ne veliko, sem pa dobila štipendijo in sponzorja, brez katerih ne bi mogla trenirati. Bila sem prvi športnik invalid z olimpijsko štipendijo. Vse to se pozna, morda se mi bo poznalo tudi takrat, ko bom iskala službo. Navsezadnje pa je tudi res, da teh medalj nisem želela zato, da bi z njimi obogatela, so mi pa seveda pomagale. Prinesle so mi tudi veliko veselja, zadovoljstva in energije.

Olimpijske igre v Riu bi bile že vaše četrte. Ali proti njim zrete z visokimi cilji? Rio je za zdaj bolj želja, bo pa z delom in treningi prav gotovo prerasla v višje ambicije.

Vas je v času, odkar ste namizni tenis postavili na stranski tir, kateri od trenerjev povprašal, kdaj se vrnete, ali so pozabili na vas? Pogovarjamo se o moji vrnitvi, sem pa vsem jasno sporočila, da se, dokler ne poskrbim za zdravje in študij, namiznega tenisa ne bom lotevala. Upam, da bo do konca letošnjega leta vse urejeno.

Je pa vse odvisno od tistega, česar ne maram omenjati, to je denar. Vsa ta leta sem imela štipendijo in sponzorja, zdaj bo vsega tega konec. In če bom morala v službo z osemurnim delovnikom, bo težko zraven gojiti še vrhunski šport. Tako nimaš nič ne od življenja ne od športa.

Koliko časa ste posvetili treningu, ko ste bili na vrhuncu? Recimo leta 2004? Ko sem leta 2004 končala maturo (Mateja Pintar je zlata maturantka, op. a), sem trenirala vsak dan, dvakrat dnevno.

Če se vam ne bi zgodila nesreča, ki vas je priklenila na invalidski voziček, bi kot aktivna rokometašica najbrž težko prišli do namiznega tenisa, ali pač? Ne, ne predstavljam si, kako. Na rehabilitaciji sem pač nekaj morala početi. Najraje sem imela šport in od teh zame novih športov mi je bil namizni tenis najbližji.

Nad sedečo košarko pa menda niste bili preveč navdušeni? Da, niti nad sedečo odbojko, ker za to tako ali tako nimam ravnotežja. Poskusila sem tudi z badmintonom, pa ni šlo.

Kaj vam je prinesel šport? V tem uživam, napredujem. Pomembna je tudi primerjava z drugimi, vznemirjenje, ki ga prinašajo tekme. Nimam velikega ega, da bi rekla, hočem razbiti nasprotnice, da bi se odločala za "trash talk" ali da bi želela biti "nabildana". Sploh ne. Sama zase želim napredovati in se dokazati. Bolj sebi kot drugim.

Kako ste prenašali pritisk, ki je na velikih tekmovanjih vsekakor prisoten? Vašemu trenerju Gorazdu Vecku je po polfinalni tekmi na POI v Atenah pritisk narasel na skrb vzbujajočih 190/140 in je potreboval več injekcij, da je premagal napetost, vi pa ste imeli takrat rosnih 19 let, ki verjetno niso pravi recept za miren nastop. Kar zadeva to, sva bila z Gorazdom pravi jing in jang. On je bil glasen in čustven, jaz pa ravno obratno. Bolj učinkovito je bilo, če sem ostala mirna. Bolje je, če nasprotniku daš vedeti, da ti nič ne pride do živega. Pri namiznem tenisu 60 odstotkov celotne igre predstavlja koncentracija. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem izgubljala, pa sem se potem pobrala.

Kako se je bilo po osvojitvi zlate paraolimpijske medalje v Atenah vrniti v šolo? Grozno.

Zakaj? Takrat sem začela obiskovati prvi letnik fakultete. Tri tedne se ti na igrah dogaja vse mogoče, potem pa prideš na fakulteto in devet ur strmiš v tablo. Razlika je bila tako velika, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se navadila. Tako je bilo po vsakih olimpijskih igrah. Tam je povsem drug svet in vrnitev v realnost je prevelik udarec.

Tisti, ki vas ne poznajo dobro, mislijo, da ste se poškodovali v prometni nesreči. Pravzaprav je šlo za nesrečen padec pri 15 letih. Da, na Lubniku mi je spodrsnilo na skali. Žal se je to zgodilo na strmini sredi gozda in se razvilo drugače, kot bi se lahko.

Menda imate hrbtenjačo stisnjeno, ne preščipnjene. So zdravniki opustili upanje, da bi se kdaj spet lahko postavili na noge? Kirurg je presodil, da je bila hrbtenjača tako stisnjena in neprekrvavljena, da bi bil šok, če bi še kdaj lahko kaj čutila.

Če vas kdo vpraša, kaj bi svetovali mladim invalidom, običajno rečete, da tisto, kar bi dejali vsakemu. Seveda, je pa res, da imajo invalidi precej večji potencial, da ne bi nič delali in da bi se smilili sami sebi, oziroma jih okolica prepričuje, da nečesa ne zmorejo. Po mojem mnenju med nami ni nobene razlike.

Vi s sprejemanjem svoje invalidnosti niste imeli težav? Ne. Bil je seveda šok in bili so trenutki, ko nisem vedela, kaj bi sama s sabo, ampak te ima načeloma vsak. Tudi tisti, ki ima zlomljeno nogo, pa mora ležati v bolniški postelji in mu gre vse na živce.

Ko sem se končno vrnila domov in sem videla, kaj vse lahko postorim sama, mi ni bilo težko. Priznam, če imam slab dan in mi kdo zaparkira avto, me razjezi, ampak razjezi tudi tistega, ki doma pozabi dežnik, potem pa ga ujame dež. Pravzaprav imam samo malo več možnosti, da se mi kaj takega zgodi, in to je vse.

Je pa najbrž res tudi to, da se poskušate delati močno tudi zaradi vaše družine. Da, to je najhujši vidik moje invalidnosti. Moja družina in okolica. Ne želiš, da bi bil kdo žalosten zaradi tebe. Je pa po drugi strani tudi res, da zdaj občasno že kar pozabijo, da sem na vozičku. Babica mi je ravno pred dnevi na nekem dalj časa trajajočem dogodku rekla: 'Si se že kaj naveličala sedeti?' No, če bi se naveličala, bi se naveličala že pred desetimi leti, kajne? (smeh)