Od Azerbajdžancev bi lahko dobil pol milijona evrov

Ime Jure Meglič morda ni tako znano kot Peter Kauzer. Jure je bil v svoji športni karieri v senci Petra Kauzerja, a je tudi on posegel po medaljah na največjih tekmovanjih. Leta 2010 je v domačem Tacnu zasedel tretje mesto. Pozneje je prestopil v ekipo Azerbajdžana, saj se je zavedal, da ima tako največ možnosti, da se pojavi na olimpijskih igrah. Ta želja se mu je izpolnila v Riu de Janeiru, kjer pa je nastopil pod svojimi pričakovanji. Zaradi hudih težav s hrbtom se je odločil, da bo dal prednost zdravju, in tako veslo za vedno postavil v kot. Trenutno je trener avstrijske reprezentance, a želi si, da bi nekoč lahko pomagal tudi slovenskemu kajaku na divjih vodah.

Kajak na divjih vodah je imel rad že od otroštva. Foto: Bor Slana

Kako ste sprejeli odločitev, da morate končati športno kariero?

Na začetku je bil šok. Sam sem si želel nastopiti še na domačem evropskem prvenstvu v Tacnu. Nato pa so mi zdravniki rekli, da bi bilo bolje, da končam svojo kariero …  Zdravje je prvo. Potem ko je prišla ponudba iz avstrijske reprezentance, sem se odločil, da odneham. Razmišljal sem, da sem v tem športu nekaj že dosegel, zato sem se odločil, da grem naproti novim izzivom. Potreboval sem teden dni, da sem premislil, potem ko se enkrat odločiš, pa ne gledaš več nazaj.

Jure Meglič se bo zdaj lahko bolj posvetil družini. Foto: Osebni arhiv Vas še kaj mika, da bi se sedli v čoln?

Ko pogledam kakšen posnetek ali ko pridem na prizorišče, kjer sem še lani treniral, si mislim, da bi bilo lepo iti spet v čoln, ampak se zelo dobro počutim tudi v vlogi trenerja.

Ali kaj pogrešate adrenalin in vznemirjenost pred tekmami?

Najbolj grozno mi je, ko vem, da ne bom nikoli več na štartu. Začelo se je novo poglavje v življenju. Pravzaprav so to občutki, ki jih še dobivam. Čez zimo sem pogrešal treninge in ves napor. Očitno sem v vseh teh letih postal odvisen od treningov, na katerih greš prek svojih meja … Nekako bom pogrešal bolečino treninga. Sicer se na splošno še vedno ukvarjam s športom.

Kajak je še vedno del vašega vsakdana?

Vsekakor. Prej sem razmišljal samo o sebi, zdaj pa razmišljam o tekmovalcih – kako bodo napredovali. Morda zdaj še več razmišljam o kajaku. (smeh. op. p.)

Vam je bilo morda kdaj žal, da ste se odločili tekmovati za Azerbajdžan?

Šel sem na olimpijske igre, kar je bila vedno moja želja. Prvo leto zagotovo nisem bil pripravljen na takšno spremembo. Verjetno sem storil tudi kakšno napako, ki me je stala boljšo sezono, ampak verjetno bi še enkrat sprejel takšno ponudbo. Veliko sem se naučil in konec koncev videl tudi olimpijske igre.

Nikoli se ni obremenjeval s tem, kaj si mislijo drugi. Foto: Bor Slana

Ko ste se odločili, da boste tekmovali za Azerbajdžan, ste dvignili kar nekaj prahu. Vas je morda kdo zaradi tega gledal postrani?

Ne vem. Verjetno komu ni bil všeč moj prestop. Kot sem že večkrat povedal, zame ni bilo nikoli pomembno, kaj si preostali mislijo o meni. Bolj sem razmišljal, kaj lahko sam storim, da pridem do svojih ciljev. Nikoli nisem niti razmišljal o tem. Mi je pa žal, če je imel kdo ob mojem prestopu negativne občutke. Jaz sem vedno ostal isti. Sam sem se zmeraj trudil, da bi bil čim boljši v kajaku in da bi dosegal čim boljše rezultate.

So bili Azerbajdžanci do vas zmeraj korektni in so izpolnjevali tisto, za kar ste se dogovorili?

Da, vedno. Karkoli smo se dogovorili, so tudi naredili. Vedno smo se držali načrtov.

Juretu se je izpolnila želja, ko je nastopil na olimpijskih igrah. Sicer pod zastavo Azerbajdžana. Foto: Reuters

Kakšna je bila denarna nagrada za zlato olimpijsko medaljo?

Nagrada je bila 470 tisoč evrov. Mislim, da je bila to druga najvišja nagrada.

Kako so oni spremljali vaše rezultate?

Normalno je, da smo bili po koncu olimpijskih iger razočarani. Nismo se vsi trudili le za 14. mesto, ampak so tudi oni videli, da je kajak na divjih vodah izjemno tehničen šport in da si enkrat lahko prvi, drugič pa zadnji. Vem, da bi bil lahko precej boljši, ampak tak je šport. Sem pa vesel, da sem tudi v svoji karieri prišel do kakšne velike medalje, tako da danes ničesar ne obžalujem.

Katera je bila tista medalja, ki vam je najbolj sedla v srce?

Vse medalje z največjih tekmovanj ti bolj ali manj ostanejo v spominu. Nimam jih spet toliko, da se jih ne bi mogel spomniti. (smeh, op. p.) Pravijo, da prve nikoli ne pozabiš … Veliko težo ima tretje mesto na svetovnem prvenstvu leta 2010. Dobiti medaljo na domačem svetovnem prvenstvu v Tacnu je res nekaj posebnega.

Veliko mu pomeni tretje mesto s svetovnega prvenstva v domačem Tacnu. Foto: Sportida

Na katerem prvenstvu ste po vašem mnenju največ izgubili?

Na svetovnem prvenstvu v Bratislavi leta 2011. Bil sem dobro pripravljen, ampak sem takrat v polfinalu storil napako. Takrat vem, da sem bil pripravljen tudi za stopničke. Res so me pestile poškodbe, saj sem šel takoj po svetovnem prvenstvu na operacijo.

Zdaj ste trener avstrijske reprezentance. Kako se je začelo sodelovanje?

Ponudba je prišla povsem nepričakovano. Z glavnim avstrijskim trenerjem sva se že prej dobro razumela in vedel je, kakšne težave me pestijo. Po pregledih mi je rekel, da sem lahko njihov trener, in potem sem se moral odločiti. Potrebovali so še enega trenerja in so me povabili. To je tudi prevesilo tehtnico, da letos končam kariero in postanem trener. V nasprotnem primeru bi verjetno vztrajal še eno sezono. Ko se ozrem nazaj, mislim, da sem se odločil pravilno.

"Biti trener je malo drugače, ker je to že služba." Foto: Bor Slana

Kaj je po vašem mnenju lažje, biti trener ali tekmovalec?
Biti tekmovalec je zelo lahko, saj delaš samo zase in delaš tisto, kar ti je všeč od nekdaj. Biti trener je malo drugače, ker je to že služba. Kot tekmovalec veslanja nikoli nisem jemal kot službe. To je bil del mojega življenja, z veseljem sem vstal ob petih zjutraj in šel na trening.