Najboljši med najboljšimi

Člani Društva športnih novinarjev Slovenije že dolgo niso bili tako enotni in usklajeni kot pri letošnjem izboru za najboljše športnike v državi. Predvsem pri izboru za najboljšega športnika in športnico iztekajočega se leta – kljub široki paleti vrhunskih dosežkov na tekmovanjih najvišje ravni – dvomov ni bilo. Pomen olimpijskih iger, teža pekinških medalj in izjemen vtis so v središčno vlogo postavili mojstra kladiva Primoža Kozmusa in srebrno gorenjsko plavalko Saro Isakovič, sicer novinko v vlogi športnice leta. Tudi pri glasovanju za ekipo leta so usodo krojile igre 29. olimpiade, saj se je na vrh zavihtel veslaški četverec, v katerem so moči združili Rok Rozman, Tomaž Pirih, Rok Kolander in Miha Pirih.

Poleg omenjene druščine so bili na svečani prireditvi ''Športnik leta'' v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani posebne pozornosti deležni tudi ostali pekinški junaki. Olimpijski komite Slovenije je namreč Kozmusu, Isakovičevi ter seveda tudi jadralcu Vasiliju Žbogarju, strelcu Rajmondu Debevcu in judoistki Luciji Polavder podelil olimpijske plamenice, hkrati pa so zlate plakete prejeli še trenerji omenjenih športnikov.

Tokrat brez dvomljivcev

Ko je Primož Kozmus pred enim letom prejel nagrado za najboljšega športnika v državi po izboru športnih novinarjev, je bila druščina tistih, ki so podvomili o pravilnosti izbora, dokaj številčna. Svetovnemu podprvaku v metu kladiva so sicer vsi po vrsti priznavali zasluge za znaten dvig slovenskega ugleda v kraljici športov, vseeno pa bi naziv najboljšega v državi marsikdo raje namenil Mitji Petkovšku ali pa Roku Flandru.

Robustni Brežičan se ni kaj prida oziral na kritike izbora, temveč je marljivo delal naprej in kladivo kot za stavo metal prek osemdesetih metrov. Rezultat? Po dvanajstih mesecih je Kozmus znova stopil pred zbrano druščino v Cankarjevem domu, a tokrat kot olimpijski prvak in mož, ki je v očeh vseh ''slikarjev'' – športnik leta. Laskavi naziv si je 29-letni atlet priboril predvsem v mogočnem Ptičjem gnezdu v Pekingu, kjer je s samozavestnim nastopom ugnal vse tekmece, tudi tiste, ki so si pomagali z nedovoljenimi poživili (Vadim Devjatovski in Ivan Tihon).

Prva plavalka na prestolu

Le streljaj ali pa dober Kozmusov lučaj od Ptičjega gnezda se je poleti pisala druga velika zgodba slovenskega športa. V pekinški Vodni kocki je sicer vladal neverjetni Američan Michael Phelps, za slovensko zadovoljstvo pa je skrbela Sara Isakovič.

Dvajsetletna plavalka z Bleda je že meseca marca na evropskem prvenstvu v Eindhovnu napovedala, da bo to njeno leto. Z naslovom evropske prvakinje na 200 metrov prosto je prišla do svojega dotlej največjega uspeha v karieri, hkrati pa je vložila tudi nadvse čvrsto in dobro argumentirano kandidaturo za olimpijsko odličje. V Peking je nato dokazala, da je psihološko breme ne more pokopati. Vse od prihoda v kitajsko prestolnico je izžarevala neverjetno sproščenost in samozavest. Z nasmehom je stopnjevala svojo formo, ob vprašanjih o medalji zgolj skomignila z rameni in naposled priplavala do srebra zlatega sijaja.

Veslaški kvartet pred odbojkarji in hokejisti

Tudi pri glasovanju za najboljšo ekipo v letu 2008 o zmagovalcu ni odločal ''foto-finiš'', saj je četverec brez krmarja dokaj gladko ugnal konkurenco, med katero so največ glasov prejeli hokejisti ljubljanske Olimpije in odbojkarji ACH Volleyja, sicer ekipa leta 2007. Četverec si je priznanje priboril s sicer vselej nehvaležnim četrtnim mestom na olimpijskih igrah. Čoln, v katerem so veslali učenci znamenite blejske veslaške šole Miha Pirih, Tomaž Pirih in Rok Rozman ter štajerski ''priseljenec'' v gorenjski posadki Rok Kolander, je bil sicer na Kitajskem dolgo v igri celo za odličje. Na koncu je slovensko veslanje prvič po letu 1996 ostalo brez medalje, vseeno pa si je četverec prislužil kopico pohval za sila pogumen nastop, ki je kvartetu prinesel še naslov ekipe leta.