Italijan s prenosljivim šampionskim instinktom

Medtem ko se prva poskusa rokometne in košarkarske reprezentance s tujima selektorjema, čeprav sta bila oba – rokometni Zvonko Serdarušić in košarkarski Božidar Maljković – ugledni trenerski imeni, nista povsem posrečila, pa je pogled čez mejo v odbojkarskem primeru hitro obrodil sočne sadove. Danes 45-letni Italijan Andrea Giani se je po tem, ko je letošnjega marca po odstopu Luke Slabeta prevzel taktirko članske izbrane vrste, podpisal pod dva zgodovinska dosežka.

Če avgustovsko zmagoslavje v evropski ligi in posledični preboj v svetovno ligo v širši športni javnosti nista odmevala tako, kot bi si odbojkarji želeli in bržčas tudi zaslužili, pa so bravurozne predstave na pravkar končanem evropskem prvenstvu v Bolgariji, ki so na koncu po nedeljskem finalnem porazu proti Franciji (0:3) prinesle srebrno kolajno, presegle športne okvire in postale osrednja tema v slovenskem medijskem prostoru.

Nalezljiva zmagovalna miselnost

Pod Gianijevim vodstvom so odbojkarji vsaj za nekaj časa pokukali iz sence nogometa, košarke in rokometa. A bolj kot z dometi in javno pojavnostjo preostalih panog so se izbranci italijanskega strokovnjaka ukvarjali z lastnimi omejitvami. Izjemni motivator namreč v tabor najboljših slovenskih odbojkarjev, ki so stik z elito sprva začutili na klubski ravni, v pičlih nekaj mescih ni mogel vnesti revolucionarnih igralskih sprememb.

Je pa zato unovčil svojo prepričevalno moč, ki bolj kot iz retorike izvira iz bogatih igralskih izkušenj in spoštovanja vrednega opusa, ter sicer zelo kohezivno druščino prepričal o premagovanju na videz nepremagljivega. Delo svojega selektorskega predhodnika je nadgradil do te mere, da so se ob izkoreninjanju kritičnih nihanj in gradnji mostu popolnega zaupanja blesteči igralski odseki razširili na širše obdobje in postali del standardnega in stabilnejšega ritma.

Trener, motivator … zmagovalec!

"Calma, calma (mirno, op. p.)," se glasi Gianijev najpogostejši nagovor, s katerim umirja svoje odbojkarje, bodisi v trenutkih igralske vihravosti bodisi po napakah, ki bi lahko ogrozile ustaljeni ritem. Igralci mu verjamejo. Le kdo ne bi verjel prepričljivemu govorcu, ki je z izjemo zlate olimpijske kolajne v odbojki osvojil vse, kar se pravzaprav osvojiti da. Tako s kluboma kot tudi z italijansko reprezentanco, pri čemer velja dodati, da ni bil zgolj eden od članov ekipe, temveč kot vsestranski igralec praviloma gonilna sila in mož odločitve.

Igralec ali trener?

"Igralcem ni težko pokazati nekaj vaj in z njimi malce telovaditi. Nekaj drugega pa je ustvariti pravi odnos med igralcem in trenerjem, ki omogoča optimalno delo za napredek obeh. Na tem področju sem ogromno delal in se izobraževal pri drugih bolj izkušenih trenerjih. Najpomembnejša stvar je, da nikoli ne smeš razmišljati kot igralec. Na začetku je bilo drugače in sem se čudil preostalim, ker jim meni preproste stvari niso bile jasne in jih niso razumeli. Šele nato sem spoznal, da je moja naloga, da posameznika to naučim in iz njega potegnem maksimum," o preskoku v trenerski miselnosti pripoveduje Giani.

Ne veslanju in nogometu, da odbojki

Za šport se zdi, da je njegova naravna izbira. Oče Dario, sicer nekdanji veslač, ga je usmerjal predvsem v čoln, kot predstavnik italijanske družbe pa je v Sabaudii pri Rimu sanjal tudi o uspehu v nogometu.

"Oče je seveda želel, da bi nadaljeval tradicijo v družini, a ko sem enkrat začel trenirati nogomet in odbojko, me veslanje ni več zanimalo. Poskusil sem, nisem bil slab, a treningi so trajali tudi od štiri do pet ur, kar ni šala. S približno enajstimi leti, ko sem se malo resneje srečal z žogo, sem se vanjo takoj zaljubil. Začel sem hkrati trenirati tako odbojko kot nogomet. Ob devetih zjutraj sem imel nogometni trening, kjer sem bil vratar, ob 12. uri pa še odbojkarskega. Tako je bilo eno leto, pozneje pa sem igral le še odbojko," pojasnjuje rekorder po številu nastopov v italijanski članski reprezentanci. Uradno je zbral kar 474 nastopov za azzurre, a sam ne verjame statistiki in pravi, da je bil zanesljivo še kakšen več.

Prvak, ki je postal nepopisan list

V Italiji ima leta 1970 rojeni Neapeljčan status odbojkarske legende. A bolj kot preštevanje lovorik, ki jih v času igralske kariere res ni bilo malo, ga zdaj zanima trenerski poklic. "Ta poklic mi je bil vedno všeč, zato se mi je zdelo naravno, da po uspešni karieri ostanem v odbojki in igrišče zamenjam za klop. O tem sem začel razmišljati po 30. letu starosti, no, kariero pa sem končal pri 37 letih," pravi visokorasli Italijan, ki se je dobro zavedal, da je ob zamenjavi poklica postal nepopisan list.

A tudi to se je začelo hitro spreminjati. Italijanskega prvoligaša Modeno je že v krstni trenerski sezoni 2007/08 popeljal do evropske lovorike (pokal Challenge) ter dokazal, da ima tudi trenersko žilico. Romo je nato v enem letu popeljal iz druge v prvo ligo, v italijanski reprezentanci pa je začel odličja kopičiti še kot pomočnik selektorja.

Čeprav ne skriva, da bi nekega dne rad samostojno prevzel vodenje izbrane vrste svoje domovine, pa je bil v zadnjih mesecih povsem predan slovenski reprezentanci, ki je pod njegovo taktirko pisala zgodovino.