Dejan Zavec – šampion, ki ne potrebuje pasu

Najboljši boksar, ki ga je Slovenija kadarkoli imela, je naslov prvaka različice IBF v velterski kategoriji osvojil meseca decembra 2009, ko je v Južnoafriški republiki premagal domačina Isaaca Hlatschwayja, in ga nato trikrat tudi ubranil. A ambiciozni 35-letni borec iz Haloz se je želel pomeriti z najboljšimi borci, zvezdniki njegove kategorije, a za to priložnost se je moral odpraviti čez Lužo, v Združene države Amerike, kjer je boks doma. Čeprav se je z osvojitvijo šampionskega pasu z zlatimi črkami vpisal v zgodovino boksa, sploh pa slovenskega, ki takšnega mojstra bržčas še lep čas ne bo več imela, pa je bil zanj ta dosežek bolj ali manj priložnost, da vzbudi pozornost pri najboljših. In jo tudi je. Septembra letos se je po dolgotrajnih pogajanjih vendarle udaril z enim izmed največjih zvezdnikov velterske kategorije, Američanom haitijskega rodu Andrejem Bertom, spektakularni dvoboj pa se je zaradi poškodbe našega asa žal končal predčasno, a domala vsi boksarski navdušenci, tokrat po vsem svetu, so si edini, da je bila predstava izjemna. Zavec se je v domovino sicer vrnil brez naslova, a v ringu majhne dvorane v Biloxiju v Mississippiju ni bil resnično premagan. Videl je, da se lahko meri z najboljšimi, danes pa obžaluje predvsem izgubljeno priložnost, saj je Berta v petih rundah dobro premeril in bi mu mero v nadaljevanju dvoboja bržkone tudi vzel. V zgornjem videu nas je slovenski šampion še enkrat popeljal skozi omenjenih pet rund spektakla, povedal pa je še mnogo zanimivega.