Vikendi in dopust za sina motokrosista: Če imaš nekaj rad, to delaš z veseljem

Sportal Občudoval jih je, zdaj bo dirkal z njimi in jih skušal prehiteti

Igor Pancar Foto: Matej Podgoršek Jan Pancar (TEM JP243 KTM) je bil lani v svetovnem prvenstvu MX2 najboljši voznik privatnik, končal je na 11. mestu in se na nekaj dirkah vozil tudi med dirkači iz tovarniških ekip. Ti imajo za seboj več kot 10 ljudi in skoraj neomejen proračun. Letos 23-letni Jan z družinsko ekipo kot debitant nastopa tudi v elitnem razredu MXGP. Na večini treningov in dirk sta za vse, povezano s samim motorjem in dirkanjem, z očetom sama. Včasih se jima pridružita še Janova mama in dekle. Minuli konec tedna nam je v 'paddocku' v Pietramurati pri Gardskem jezeru, ki vsako leto gosti dirko svetovnega in evropskega prvenstva, vse o delovanju tako majhne ekipe povedal Igor Pancar. "Na prvem mestu sta znanje in odnos, ne denar," pravi. Spregovoril je tudi o odnosu s sinom, najverjetneje ni lahko, če je oče tudi trener, mehanik, šef ... Potrebni so kompromisi, a se razumeta dobro, ekipa pa deluje, kar dokazujejo tudi rezultati. Na VN Trentina, njuni četrti dirki v MXGP, sta končala na 13. mestu, v drugi vožnji je Jan ciljno črto prečkal kot 11. Igor nam je razkril tudi, da je Jan kot majhen deček treniral tudi smučarske skoke in to s Timijem Zajcem. Igor Pancar, ki je tudi sam vozil motokros, a z njim začel šele pri 28 letih, ima sicer še običajno službo, kar pomeni, da so "prosti" konci tedna zanj delovni dnevi na dirkah, marsikdaj pa mora zaradi daljših poti na dirke vzeti tudi dopust.

Igor, na večini dirk sta z Janom za vse, kar je povezano z motorjem in dirkanjem, sama. A zdaj v Arcu sta vendarle imela nekaj pomočnikov, da ste imeli tudi vi prosto kakšno urico.
Mogoče je to videti kot luksuz, a če to ni uigrano, je lahko tudi breme. Ne moreš se zanesti na vsakogar. V osnovi vsak vse ve, a ko je treba narediti točno določeno stvar, je včasih manj tudi prednost, ni nujno plus.

Igor Pancar poskrbi, da je Janov motor "top top". Foto: Matej Podgoršek Na dirkah, ki sledita na Portugalskem in v Galiciji, bosta sama. Katere naloge vse vas bodo čakale?
V petek je treba postaviti šotor, potem je tehnični pregled, pa trening startov. Poskrbeti je treba za pnevmatike. V soboto imaš trening, trening na čas, kvalifikacijsko dirko, vmes je treba očistiti motor, ga pripraviti, zamenjati gume, filter ... Cel dan imaš delo. Opazuješ, kaj vozijo drugi. V Arcu sem recimo v soboto gledal, ali vozijo v EMX250 in MX2 z "mivkarco" ali ne (pnevmatiko za mehko progo), ker je bila dilema. Adamo je recimo vozil z "mivkarco", veliko jih pa ni, a ni zmagal. Morda je bila prednost samo na startu. Veliko je odločitev, malo moraš torej raziskati. Nisi najbolj pameten, opazuješ tudi druge. Podobno je v nedeljo: priprava motorja med ogrevanjem, prvo in drugo vožnjo, med katerima mu kažem čase.

Potrebujete torej veliko znanja, od tehničnega o motorju do taktičnega, kar se tiče linij in podlage. Ali ste tudi vi dirkali?
V osnovni šoli mi je oče kupil motor tomos junior. Eno poletje sem treniral z njim, a oče ni imel denarja in sem nehal. Potem sem pri 28 letih kupil motor za kros in dirkal 20 let. Na začetku sem bil v državnem prvenstvu na zadnjih mestih, včasih pa sem se vozil tudi med 10, tam šesti, sedmi v državnem. V mojih najboljših časih me prvi ni prehitel za krog, kar je kar uspeh, če imaš 40 let.

Motokros je družinski šport. Foto: Matej Podgoršek Motokros je na nek način družinski šport. Tima Gajserja je oče Bogo pripeljal na svetovni vrh, tudi mladi Jaka Peklaj dela z očetom, zdaj je v Arcu v MX2 zmagal Liam Everts, njegov oče legendarni Stefan Everts je zraven na vseh dirkah.
Motokros ni kot drugi športi, ko daš otroka v krožek in nekdo skrbi zanj. Vse mora biti urejeno, od motorja in tehnike naprej. Če bi denimo motor v zraku odpovedal, greš na glavo, se polomiš. To ni šala. Če starši tega ne podprejo, če se v to ne spustijo aktivno, kot da je to njihovo, otrok enostavno ne more uspeti. Tudi starš mora zraven rasti, ne samo voznik, četudi je zraven tovarniška ekipa. Če gledaš, je večina staršev z vozniki. Mogoče se pri 25, 30 letih umaknejo, do 20 let so skoraj vsi zraven. Zelo redko vidiš, da bi bil voznik star 15, 20 let sam. Recimo brata Coenen imata starša zraven, tudi s Clementom Desalleom je hodil okrog oče, pa s Kenom Roczenom, ko je bil mlajši. Enostavno je to taka širina dela in odrekanj. Ne moreš ga kar poslati z avtobusom na trening. Tja je treba pripeljati motor, pripravit bencin, verigo ... Ves čas je treba nekaj delati. Treba si je vzeti čas. Ne moreš, kar nekoga najeti, da bo vse to delal za tebe. Če pa že, tega ne zdržiš finančno.

Motošport je drag šport. Ali je za starša težka odločitev, da reče, ja, otroku bom to financiral?
Mislim, da se večina v to spusti zaradi veselja. Niti ne vedo, kaj jih čaka. Ko pa enkrat stopiš v te čevlje, so ti čedalje težji. A se moraš temu prilagajati in preživeti. Ne gre za odločitev. Če bi vedli, kaj jih čaka, bi se večina umaknila.

Igor Pancar med dirko. Foto: Matej Podgoršek Z Janom sta veliko skupaj, on je voznik, vi vodja ekipe in mehanik. Odločitve niso lahke. Kakšno je vajino razmerje, se kdaj tudi skregata?
Tako kot vse v življenju, nikoli ni samo lepo. Zagotovo imaš različne poglede. Jan je odrasla oseba, ima svoje mnenje. Težko je priznati, ko kaj ne narediš najbolje. Ni enostavno. Eno je starševstvo, drugo pa trenerstvo. Lažje je graditi odnos s tujimi ljudi.

Pomembno je, da sta oba pripravljena na kompromise, kajne?
Ja, včasih moraš popustiti, čeprav vidiš, da nima prav. Ne moreš se vedno skregati. Včasih popustiš ti, včasih on. Bolj je pomembno, da je večina odločitev, ki jih sprejmeš, predlagaš dobrih. Nihče ni popoln, vsak greši. Če ti nekdo pomaga, pa če ti 60, 70 odstotkov koristi, je to v redu. Sto odstotkov pa nihče ne more narediti vedno prav. 

Sportal Pred Gajserjem oral ledino, danes mu tudi zaradi Tima cveti trenerski posel

Pri čem mu največ svetujete?
Kar potrebuje v določenem trenutku. Na treningu ali tekmi je tako, da moraš izpostaviti tisto stvar, ki je bila tisti dan najslabša. Kar pa ni najbolj prijetno, ker dregneš v najbolj bolečo točko. Lahko je hvaliti in reči, da je bilo vse v redu, a potem ni napredka. Spremeniti skušaš tisto, s čimer izgubiš največ časa na progi. 

Jan Pancar je 11. mesto v drugi vožnji VN Trentina potreboval, da si še okrepi samozavest. Foto: Matej Podgoršek V MX2 se je vozil tudi med 10, mu zdaj za to v MXGP manjka še nekaj samozavesti? Psiha je tudi zelo pomembna.
To je kot nek mozaik. Nekaj si lahko želiš, a bistveno je, kaj narediš. Vse se mora zložiti. Vse moraš razčistiti v glavi. Vsega ne moreš načrtovati v naprej, a moraš to vseeno narediti. Mogoče si to že delal, pa ta trenutek ne delaš. Zdaj je šel v razred MXGP, to je raven več. Hitrostno je že blizu, ima pa še otroške bolezni, ki jih je v MX2 že odpravil, a se zdaj spet pojavljajo. To je kot gradnja, kot hiša. Najprej mora biti temelj ... Vse si moraš zaslužiti, nič ni podarjenega. Vsi ostali fantje tudi trenirajo leta. Vsi so že možje, izkušeni fantje. Ne moreš kar presenetiti. Vsi imajo veliko izkušenj, so "prefrigani", imajo veliko znanja.

Otroške bolezni? Start? Kaj ste s tem mislili?
Ne samo start, celota, tudi psihološko. Ko enkrat verjameš vase ... Če bi vprašal Prada, je on verjel, da bo prvi na startu in verjel je, da bo zmagal. A se ni hvalil. Je pa močno verjel. Kdor pa govori, da bo prvi startal, prvi to naredil, ta v to dvomi. Skuša prepričati le sebe. Prav je, da se o tem ne pogovarjaš, ampak samo narediš. To je tista prava rutina.

Da se bo tudi v MXGP vozil med 10.
Ti fantje so malo starejši, malo ima spoštovanja do njih. Prehod ni enostaven. Tim je šel iz MX2 prvaka v MXGP prvaka, a je bila tudi trnova pot. Vozil je na limitu, padcev je bilo veliko. Zelo se je trudil. Ne uspe pa to vsakemu, na primer Maximu Renauxju. Jago Geerts se je letos takoj poškodoval. Ni vse črno belo. Ti še vedno znaš, a se moraš malenkost prilagoditi, drugi te morajo sprejeti. Je pa tako, da ko enkrat enega preganjaš 20 minut in prehitiš, bo naslednjič prej obupal. Zadnjič se je Jan v Španiji z enim boril 20 minut, da ga je prehitel. Ker je bil dve, tri leta nazaj malenkost hitrejši od Jana. Ko ga je Jan prehitel, mu ni več mogel slediti. To si moraš zaslužiti z dejanji. In potem verjameš vase, da ga boš naslednjič spet prehitel, on pa bo obupal prej. To je proces. 

Sportal Da bi dosegel otroške cilje, ima pet služb, a nobena ni plačana #video

Lani je še dirkal na 250-kubičnem motorju in bil 11. v prvenstvu MX2. Letos je 23-letnik že med velikimi fanti. Foto: www.alesfevzer.com

Tudi Jan ima precej znanja o samem motorju.
Naredil je strojno fakulteto. Ima osnovno fizikalno zanje. Če je na progi neka linija, nek skok, je tam tako in tako vse po fizikalnih zakonih. Tudi jaz sem strojnik. In Newtonovi zakoni držijo, gibalne količine in vse to. Če te na skoku zadnje kolo odbije in letiš na glavo, pomeni, da si zadnje kolo bolj obtežil kot prednje. O Newtonovih zakonih ni debate. Ko ne veš, kaj je narobe, se obrneš na fiziko in zagotovo najdeš razlog, kaj je bil vzrok. Ker je naredil strojni faks, to lažje razume. Ostali, ki niso študirali strojništva, to morda vedo iz izkušenj. Ne vedo pa teoretično.

Ali ste ga vi spodbujali k študiju, ali se je sam zavedal, da motokros ni vse v življenju, da lahko le redki od tega živijo?
Nisem ga priganjal, samo pokazal sem mu, da je izobrazba v življenju pomembna. Tudi jaz sem študiral, hčera je tudi naredila fakulteto. Motokros je, lahko ni, ne vemo, kaj bo. Če imaš več znanja – ni nujno, da boš bogat – ampak imaš pa večjo širino, več možnosti početi karkoli v življenju. Tudi drugi ne bodo potem izkoriščali tvoje naivnosti. Če narediš fakulteto, je to neka šola življenja. Kot prvo te profesorji vikajo. Debelo gledaš, ko prideš iz srednje šole in te vikajo. Malo te spremenijo, malo te dodelajo. Mogoče si bolj kulturen, nisi toliko komolčar. Ampak vseeno s poštenim delom želiš doseči cilj. 

Igor Pancar med tednom opravlja še redno službo v Petrolu. Foto: Matej Podgoršek Športnik, študent, pomagal je pri delovanju ekipe; kako je vse to usklajeval?
Lepo mu je šlo. Če ne bi tekmoval, bi morda celo pozneje diplomiral. Ker bi šel lahko na izpit samo malo poskusiti, če bo šlo skozi z manj znanja. Tu ni bilo časa, da bi šel še enkrat na izpit. Ko je imel čas, je pritisnil do konca. 

Kako vi usklajujete družino, delo v ekipi in še redno službo?
Ni enostavno. Za vikende me večinoma ni doma. Svoj posel delam že leta, že več kot 20 let delam v prodaji, tehnično svetovanje na Petrolu. S kupci že dolgo sodelujem in zato to tudi lažje opravljam.

V petek ste v Arco na dirko prišli šele zvečer, saj ste bili tisti dan še v službi. Na majski dirki na Portugalsko in v Galicijo, ki si sledita v dveh koncih tedna, z Janom najverjetneje potujeta v kosu za tistih dobrih 10 dni? Ali si boste takrat vzeli dopust v službi?
Ja, sicer si bom vzel dopust, a bom svojim strankam dostopen prek telefona, prek elektronske pošte, kot da bi delal. Uradno bom pa imel dopust.

Ste družinska, zasebna ekipa. Ali bi lahko rekli, da ste vsaj polprofesionalna ekipa? 
Ja, to je neke vrste polprofesionalno, vsekakor. Če želiš doseči rezultat, moraš delati zelo resno. Ni pa stvar v količini denarja, ampak v odnosu. Za vsako star se moraš potruditi, jo dograditi, izboljševati. Če imaš veliko mehanikov, ljudi okrog sebe, a če teh stvari ne poznajo, številčnost nič ne naredi. Pomembno je znanje. Veliko število ljudi je lahko moteče, če se ne spoznajo. Bolje, da je eden in nekaj ve. Pri tovarniških ekipah je tako, da imajo na vseh področjih ljudi, ki ga zelo dobro poznajo, zato znajo tega tekmovalca zelo dobro usmerjati. Ne le tehnično, tudi psihološko, če je treba tudi zdravstveno. To je skoraj kot neke vrste univerza. Taka ekipa ima zelo zelo veliko znanja. Ni dovolj, da kupiš vse ključe, agregate, tovornjake ... To nič ne pomaga. Znanje! Če pogledamo KTM, imajo za trenerja bivšega svetovnega trenerja, imajo človeka, ki se dobro spozna na fizioterapijo, za posameznega voznika naštudirajo posebne dela na motorju. Imajo veliko število ljudi, ki so zelo profesionalni na vsak svojem področju.

Jan Pancar je lani diplomiral, letos se stoodstotno posveča motokrosu. Foto: Anže Malovrh/STA

Za Jana to je služba. Veliko je stroškov, ostane kaj tudi za njegovo "plačo"?
Nekaj mora ostati, saj dela samo to. Dela tudi pozimi, trenira šest dni na teden, samo en dan je prost za počitek, regeneracijo. Ne more iti za dva tedna na morje. Počitka je imel sedem, 10 dni po končani sezoni, potem so se začele kondicijske priprave. Obenem je vzdrževal stik z motorjem. Veliko veselja je imel, ker je bil mototor nov, močnejši. A čez zimo ni pretiraval s številom ur na motorju. Treba se je bilo prilagoditi motorju, vzdrževati hitrost in poskušati še kaj nadgraditi.

Slovenca v elitnem razredu MXGP, Tim Gajser in Jan Pancar. Foto: Anže Malovrh/STA Tudi Tim Gajser je pred sezono dejal, da je motokros garaški šport.
To se gradi kot hiša. Ni tako enostavno, da z denarjem nabereš ljudi za tovarniško ekipo in po dveh letih treninga postaneš svetovni prvak. Že za zmago v državnem prvenstvu moraš vsaj pet let veliko trenirati. Biti moraš talent, delati vsak teden, na kondiciji in motorju. Na začetku hitro dvigneš hitrost za 10 sekund, ko greš po piramidi gor, pa lahko potrebuješ več let, da dvigneš hitrost za sekundo na krog. A samo če delaš prav, če hodiš na prave dirke. Lahko se zgodi, da si sekundo počasnejši kot prejšnje leto.

Sportal Odlično pripravljen, a ta zima je bila za Gajserja zahtevna

Janov 450-kubični motor znamke KTM je produkcijski. Foto: Matej Podgoršek Ali imata standardni, produkcijski motor znamke KTM, ki se lahko kupi v trgovini? Kakšna je cena?
Okrog 11 tisoč evrov. Ko prideš do te ravni, se tega ne moreš več iti s svojo plačo. Imava podporo iz KTM, zato ga dobiva. Vendar sem spoznal, da je to en začaran krog. Najprej moraš narediti rezultat, potem ti počasi pomagajo. Ni tako, da najprej vse dobiš in potem nekaj naredi. 

Od partnerjev in pokroviteljev torej nekaj dobita v dobrinah, drugo v denarju. Ali lahko vseeno ocenite, kolikšen je približen proračun za sezono v MXGP za takšno družinsko ekipo?
Podoben kot v MX2. Večje razlike ne bo. Dodaten strošek bo še ena dirka več iz Evrope, Kitajska. V tovarniških ekipah en mehanik stane od 30 do 50 tisoč evrov, midva imava celoten proračun visok za dva, tri mehanike. 

Kakšen izziv je zbrati toliko denarja? 
Stvar je relativna, saj so eno materialne dobrine, ki jih dobiš, drugo je finančno. Določeni pokrovitelji so v materialu, določeni pa v denarju. Če bi moral kupiti vse, to stane ogromno. Podpora v Dunlopu za gume je za eno sezono 10, 15 tisoč evrov. Tovarniških gum ne moreš kupiti. 

Avtodom, prikolica in tenda. Ekipa TEM JP253 KTM dokazuje, da ni vse v velikih tovornjakih. Foto: Matej Podgoršek

Koliko imajo slovenska podjetja posluha za motokros?
Naš glavni pokrovitelj je TEM Čatež. Rok Miklič nam je zelo veliko pomagal, Boštjan Volk kot Vulco z gumami, G4 Group, ARAG, Nastran je naš dolgoleten partner, Marko Tomič iz Profi Gym ... Težko zdaj naštejem vse. Da ne bo kdo užaljen. Vsem tem se jaz zelo zahvaljujem. Vsi ti so želel Janu pomagati! Niso pričakovali, da bo njihova prodaja zdaj toliko višja. Imajo pač radi motošport in si želijo pomagati nekomu, ki se trudi, ki vloži veliko energije, da bo dosegel boljši rezultat. S tem, ko nekomu v športu pomagajo, se jim dviguje ugled v družbi. Noben od teh sponzorjev ni od tega odvisen, to je predvsem njihova dobra volja. Izredno sem jim hvaležen.

Ali so prav ti zvesti pokrovitelji razlog, da vztrajata z družinsko ekipo tudi v MXGP in se ne odločita za kakšno tujo ekipo srednje kakovostne ravni, kjer bi težko obdržala svoje pokrovitelje, obenem pa tvegala, da vas ob slabših rezultatih ali morebitni poškodbi pusti na cedilu. Pred leti se je ekipa, s katero je dirkal Jan, odločila, da ne bo več dirkala v MX2.
Vsekakor. Dve leti je vozil za italijansko ekipo. Še vedno so lahko naši sponzorji, a na manj markantnih mestih. Jaz sem bolj gledal, kaj je za Jana bolje, kako lahko doseže boljši rezultat in obenem napreduje tudi kot osebnost. Ni bistvene razlike, ali si osmi ali 10, če pa ti rasteš še kot oseba, je to vredno več. Če te nekdo uporabi samo, da mu narediš rezultat, te da ven iz ekipe takoj, ko se poškoduješ in nimaš nikogar več okrog sebe. Ta šport je lahko zelo krut. Če nosiš zlata jajca, so okrog tebe vsi. Ko jih nič več, te spodijo z dvorišča.

Sportal "Ne more biti res, kaj midva tu plezava! Nov teren, take poči." #video

Tovarniške ekipe na dirke MXGP prihajajo s tremi, celo štirimi tovornjaki in luksuznimi bivalniki. Foto: Matej Podgoršek Je pa Janova želja tovarniška ekipa. 
Kolega pravi: Ne ukvarjaj se s preteklostjo in s prihodnostjo, danes naredimo, kar lahko naredimo, čas pa bo prinesel svoje. Lahko sanjaš, kaj bo ... Želje so lahko. Verjetno, če bi bil iz kakšne druge države ... Moramo le vedeti, da nas je dva milijona. Potem bi verjetno že sedel kje z več podpore.

Čeprav je Gajser Slovenijo postavil na zemljevid motokrosa, Slovencem pri preboju v tem športu do tovarniške ekipe ni nič lažje?
Vsekakor spoštujejo Slovence, da so delovni, pridni. Tim je zagotovo dvignil to podobo v svetu. Je odlična oseba, "fejst" fant, razgledan, kulturen. Spoštuje ga cel svet, bolj kot pri nas doma. Ko greš v Anglijo, ga tam poznajo vsi ob progi. Po obrazu! Ni treba, da mu piše gor Gajser. Poznajo ga v Franciji, v Latviji, v Ameriki ... On nosi Hondi zlata jajca. Zanj je pri njih vedno prostor. Njega bi čakali tudi eno leto, kot je bilo lani. Če si pa ravno na meji, ali boš narediš nekaj za njih, ali ne, si pa na cesti, če se ti kaj zgodi. Potem je pot naprej težka.

Tim Gajser je Slovenijo postavil na zemljevid svetovnega motokrosa, a Slovencem zato ni nič lažje. Foto: Matej Podgoršek Komercialno so torej Italijani, Nizozemci, Belgijci ... za tovarniške ekipe še vedno zanimivejši.
Pred dvema letoma je bil Jan italijanski državni prvak. Prvi v zgodovini, ki ni bil Italijan. Ne samo, da je bil Jan prvak, druga in tretja sta bila Cornelius Tondel in Haakon Osterhagen, Norvežana, ki sta vozila za italijansko ekipo. Naslednje leto so sprejeli, da si lahko prvak odprtega prvenstva Italije, ne pa državnega prvenstva Italije. Zdaj imajo ločeno. Pri nas v Sloveniji je lahko Hrvat državni prvak. Želel sem povedati, da sta ta dva fanta lani oba morala ven iz Fantica. Med sezono sta se poškodovala in oba sta izgubila ekipo, čeprav bi se lahko v EMX250 peljala med pet. Med sezono sta morala menjati motor, ekipo. Zelo kruto. Pa sta bila samo mesto za Janom.

Kako gledajo v tovarniških ekipah, ko se zasebnik kosa z njimi? Lani denimo je bil v Nemčiji Jan šesti, kar nekaj jih je pustil za sabo.
Mislim, da so povsem spoštljivi. Točno vedno, kaj znaš in veš. Letos sem recimo v Argentini pred prvim treningom srečal šefa tovarniške Yamahe, čeprav se prej nisva nikoli pogovarjala, sem mu rekel: Pa se je začelo. In mi pravi: Jaz mislim, da bo Janu bolj ustrezal 450 motor in bo dosegal še boljše rezultate kot v MX2. Torej, imenoval ga je po imenu, spremljajo ga, poznajo. Drugo je, če je za njih tudi komercialno zanimiv. Vsi vedo, kako se znaš peljati, kaj znaš, katere so tvoje šibkosti. A če imaš za sabo 80 milijonov Nemcev, 60 milijonov Italijanov, 40 milijonov Francozov, se bo tam prodalo malo več motorjev kot pri nas. Če doseže podoben rezultat, je bolje vzeti njega, ker bo v tisti državi prodaja večja. Gledajo številke. Edino, če si kot Tim Gajser si rečejo: Če ne bo prvak pri nas, bo pri drugem, potem je bolje, da je pri nas, čeprav ni Francoz ali Nemec. Ni več pomemben domači trg, saj je on svetovni fenomen. Je vzornik za ljudi po celem svetu, ali bodo vozili Hondo ali ne.

Igor Pancar Janu med dirko takole kaže čase in zaostanke. Foto: Matej Podgoršek Pot v svetovno prvenstvo se za slovenskega motokrosista začne že zgodaj v najstniških letih v tujini, čeprav se dirka z družinsko ekipo, kajne?
Ne moreš na državni ravni zares napredovati, zato se moraš zelo mlad vključiti v širše območje. Če želiš vertikalno navzgor, moraš čim prej na mednarodne tekme. Če se želiš voziti z njimi, se moraš še bolj truditi. Tako bolj napreduješ. V slovenskem državnem prvenstvu, kjer je malo voznikov, ne moreš napredovati. Že v Italiji, kjer je veliko motokrosistov, kapo dol, če se pelješ med 10. Potem se lahko zgodi, da se boš med 10 peljal na evropskem ali celo na svetovnem prvenstvu. V Italiji je izredno huda konkurenca. Če tam ne startaš dobro, ne prideš iz 20. na prvo mesto, saj so vozniki zelo enaki. Samo tako napreduješ, da greš v tujino.

V Arcu v EMX125 in EMX250 so nastopili štirje slovenski najstniki. Sicer se niso prebili med 40 na dirko, a vseeno je to prava pot.
Ja, treba je vedno iti na malo težje tekme, kot si trenutno sposoben oziroma kakršna je tvoja raven znanja. Vedno moraš najti pravo mero težavnosti. Če pretiravaš, če greš v prehudo konkurenco, izgubiš voljo. A moraš si najti kvaliteto višjo od sebe, da napreduješ. Včasih potrebuješ tudi kakšno enostavnejšo tekmo, za samopotrditev. Če hodiš samo na težke tekme in si ves čas zadaj, je to lahko težava za samopodobo. Da le vidiš, da si napredoval, da si "na vasi" postal bistveno boljši.

Sportal "Dva tedna smo delali, da smo šli v petek lahko na dirko" #foto

V svetovnem in evropskem prvenstvu organizator ne daje denarnih nagrad, kaj pa na državnih v tujini? Ali je potrebno povsod zgolj plačevati štartnine?
Štartnine so povsod, od pokalnih slovenskih do avstrijskega prvenstva in svetovnega. V avstrijskem prvenstvu so včasih imeli nagrado 170 evrov, če si zmagal vožnjo. Zdaj je nekaj več. Tudi v Nemčiji in Italiji so denarne nagrade, če si med tri, pet. Ampak, da prideš do tiste nagrade, moraš pa 15 let "fejst" delati. Ni dovolj, da treniraš nekaj let. Saj pridejo tudi taki, ki so že vozili svetovno ali ga še bodo ali so v evropskem vrhu. Težko je priti do nagrad. Ko sem bil jaz mlad, je bilo v državnem prvenstvu tako, da je tisti, ki je naredil vsaj tri kroge na treningu, že dobil povrnjene potne stroške. Potem so bile plačane še točke do 20. mesta. Kdor je bil med tri, je pokril stroške za državno prvenstvo. Denar, ki so ga dali gledalci za vstopnice, in teh je bilo zelo veliko, se je prelilo na tekmovalce. Danes si lahko svetovni prvak, a ti da denar samo proizvajalec motorja, čelade, škornjev, delov ... Ne da ti ga organizator tekem, ki samo vzame štartnino in ne da nič nazaj. Dajo ti torej samo tisti, ki na teh dogodkih oglašujejo in tržijo. To je en začaran krog. V tovarniških ekipah se obračajo veliki denarji. Zelo velika razlika je, ali si prvi ali 10. v svetovnem prvenstvu. Prvi mogoče štejejo letni prihodek v milijonih, ti jih v par tisoč evrih, pa si 10. na svetu! Infront bi moral bi narediti nek sistem, da bi tudi tisti, ki so med 10 in 20 dobili nek priliv, saj bi tako naredili več dobrih tekmovalcev.

Igor Pancar modern šport primerja z gladiatorstvom. Foto: Matej Podgoršek Infront ima denimo v alpskem smučanju in skokih, kjer je tudi organizator oziroma promotor, denarne nagrade.
Tiudi ti si dolga leta tekmoval, da si prišel do evropskega in svetovnega prvenstva, ko si zapravljal svoj denar. To je druga zadeva, da bi to dobil nazaj. Ta razkorak je zelo velik. Polno je gladiatorjev, ki v življenju ne pokrijejo niti stroškov, ki so jih vložili. Ali pa mogoče kdaj pridejo do tega, da dobijo vsaj te nazaj, niso pa v plusu. Eni pa štejejo zelo velike cifre. Če bi bil sistem narejen tako, bi se pogača razdelila do 20, 30. Če bi bilo do 30, bi jih bilo vedno 30 voznikov na rampi. Če bi imel 30. stroške dirke pokrite, bi jih bilo vedno toliko.

Ja, lani se je v MX2 večkrat zgodilo, da ni bilo 30 dirkačev. Ali bi rekli, da sta vidva gladiatorja?
Ne vem, če je to gladiatorstvo. Neka sodobna oblika. Šport je postal zelo krut. Treba je delati, garati. Tega običajne službe ne zahtevajo. Take predanosti.

Kakšna je štartnina za MXGP?
10 tisoč evrov za celotno sezono.

Zdaj dva konca tedna ni dirke svetovnega prvenstva. Ali bo za vašo ekipo vendarle kakšen prost dan?
Ni premora. Pred 14 dnevi sem pogledal na koledar in sem naštel 11 zaporednih vikendov z dirkami. Naprej nisem več gledal. Ne vem, če bo potem več kot en vikend prost. Zdaj greva na italijansko prvenstvo, potem na slovensko državno v Brežice, ki se tokrat ne pokriva z italijanskim in svetovnim. Mislim, da je to do oktobra edina, ki se ne pokriva z italijanskim in svetovnim.
 
Ste vedeli, da je Jan Pancar kot mali deček treniral tudi golf, rokomet in smučarske skoke. Foto: Matej Podgoršek Vmes pa vi še v službo? Si kdaj rečete: Dovolj imam tega?
To ne, ni pa tako enostavno. Če imaš nekaj rad, to delaš z veseljem. Tudi pečenke ne moreš vsak dan jesti. Razpoloženje malo niha, a bistvena je pot, ne pa posamezna točka na poti. Če bi vedno gledal samo na točko, ali si naredil rezultat v življenju, bi bil motokrosist večkrat razočaran oziroma ni dosegel prav tistega, kar je želel. Vedno se je treba boriti, spreminjati, izboljševati. Takšna je resnica.

Ali je bila neka točka v Janovim prvih letih na motorju, ko ste videli, da iz tega lahko naredi kariero?
Na motor je prvič sedel pri treh letih, pri štirih, petih letih se je že hitro peljal. Pri šestih oziroma sedmih je začel tekmovati. Igral jel tudi nogomet, treniral je rokomet do 15. leta, ukvarjal se je s smučarskimi skoki, skakal je s Timijem Zajcem. Pri osmih letih je bil med 10 v državi. Tudi pri skokih bi po moje uspel, pa še marsikje. Rad je igral tudi golf, hodila sva na turnirje. Istočasno je imel motokros in še tri, štiri stvari. Počasi je stvari rezal stran. A tudi to, kar je počel zraven, je bilo dobro za kondicijo za motokros. Za rokometaša bi moral biti težji, ker je tam pomembna tudi fizična moč. Konstrukcijo ima bolj za skakalca. Poskusil je veliko športov, sam pa je izbral motokros. Za skoke je rekel, da bi nehal, da je sicer luštno, vendar je to tako kot en skok pri motokrosu. V motokrosu imaš cel krog, ne samo enega skok! To je bolj zanimivo. 

Sportal Gajser: Želel bi dati zmago slovenskim navijačem

Sportal Slovenci z motorkami podžgali Gajserja za nove stopničke