Najboljši dirkač, ki nikoli ni bil prvak formule 1 (video)

Stirling Moss, ki se je rodil 17. septembra 1929 v Londonu, je imel tekmovalnost v krvi, zato se je že v osnovni šoli začel resno ukvarjati z atletiko. Oboževal je šprint. Njegova strast so bile tudi konjske dirke. V svoji nekajletni karieri je osvojil okoli 60 pokalov. Oba športa sta mu koristila, ko je preklopil na dirkanje. Kot odličen šprinter je ponavadi vedno prvi skočil v dirkalnik in si pred tekmeci že na štartu zagotovil pomembno prednost. V 50. letih so dirkači morali najprej priteči do dirkalnikov, šele nato se je začela prava akcija. Tudi obvladovanje konja mu je prišlo še kako prav, ko je skozi ovinke lovil ravnotežje dirkalnika.

Očeta Alfreda je Stirling zelo razočaral, ker ni hotel slediti družinski tradiciji in postati zobozdravnik. Oče dolgo ni hotel niti slišati, da bi njegov sin postal dirkač. Ni hotel, da bi ga izgubil v kakšni nesreči. To so bili časi, ko so bile smrtne žrtve sestavni del dirk. Oče Alfred je tudi dvomil, da bo lahko njegov sin živel od dirkanja. V 50. letih je bilo dirkanje organizirano na amaterski ravni. A Moss je to korenito spremenil: postal je prvi povojni britanski profesionalni dirkač. Hobi je spremenil v svojo službo, od katere je zelo dobro živel.

Zavrnil legendo formule 1, Enza Ferrarija

Ko je bil star 20 let, si je pridobil naziv neustrašnega dirkača. Ker mu noben britanski konstruktor ni hotel dati dirkalnika, si je na predvečer 21. leta od družinskega prijatelja izposodil jaguarja ter leta 1950 nastopil na največji britanski dirki, Ulster TT. Na strani ambicioznega mladeniča je bilo tudi nebo: močan dež je bil kot naročen za Mossov stil vožnje. Prestižna zmaga je dala odločilen pospešek začetku veličastne kariere. Še isti večer ga je poklical Jaguar in ga prosil, ali bi leta 1951 vodil njegovo tovarniško ekipo. Vodilni možje tovarniških ekip so se spraševali: kdo je ta fant, kako lahko pelje tako hitro?

Stirling je po drugi svetovni vojni za Britance predstavljal veliko upanje, ker je bil mlad. Vsak britanski najstnik je hotel biti Stirling Moss, vsako dekle pa je hotelo biti z njim. Ko si je podredil britanski motošport, se je podal v svet glamurozne formule 1. Glas o Mossu se je razširil tudi na celino. Takrat so v športu prevladovali italijanski konstruktorji Ferrari, Alfa Romeo in Maserati. Ustanovitelj Ferrarija Enzo Ferrari ga je povabil v Maranello. Moss ga je obiskal, a ga zavrnil, čeprav je takrat v formuli 1 nastopal kot bog in so se ga vsi bali. Stirling se je v Anglijo vrnil s ciljem, da bo naslov prvaka formule 1 osvojil z britanskim dirkalnikom. Vendar je Stirling z britansko tehnologijo dosegel dno kariere. Dirkalnik je bil njegov glavni hendikep. V sezonah 1951, 1952 in 1953 v formuli 1 ni osvojil niti točke.

Leta 1953 je Ferrari našel Britanca, ki je hotel tekmovati z njegovim dirkalnikom. To je bil Britanec Mike Hawthorn. Ta ni maral Mossa in obratno. Za sezono 1954 je oče Stirlingu s sinovim denarjem kupil maseratija. Na voljo je dobil enako mašino kot tovarniški dirkači. Hotel je pridobiti pozornost velikih moštev. Z njim je Moss spet postal konkurenčen. Na najzahtevnejši stezi v belgijskem Spaju je stopil na tretjo stopničko.

Kralj slovite dirke Mille Miglia od Brescie do Rima in nazaj

Pretkan načrt je deloval in na vrata je potrkal velikan Mercedes, ki je s Fangiem leta 1954 že postal svetovni prvak formule 1. Nemški konstruktor je hotel sestaviti ekipo mladosti in izkušenj. Moss je predstavljal mladost, dvakratni svetovni prvak formule 1 Argentinec Juan Manuel Fangio pa izkušnje. Mercedes je bil tako ambiciozen, da je hotel zmagati na vsaki dirki, ki je takrat kaj pomenila. Mossa in Fangia je leta 1955 poslal v Italijo, da bi se udarila z Italijani in s ferrariji na njihovem dvorišču, na sloviti dirki Mille Miglia. Šlo je za dirko tisoč milj po javnih cestah od Brescie do Rima in nazaj. Zmagal je Moss, Fangio je bil drugi, Ferrari šele tretji. Stirling je tako pri 25 letih dosegel enega izmed vrhuncev svoje kariere in osvojil dirkaški svet.

Ko se je vrnil domov, je bil odločen, da se uveljavi tudi v svetu formule 1. Prvič je iz sence svojega mentorja Fangia v formuli 1 stopil na VN Velike Britanije. Postal je prvi Britanec, ki je zmagal na VN Velike Britanije. S 25 leti je postal pravi nacionalni heroj. Osvojil je svoj prvi naslov svetovnega podprvaka. Prvak je postal Fangio. A še istega leta je dobil jasno opozorilo, da se ukvarja s smrtonosnim športom. Na sloviti dirki 24 ur Le Mansa je podpisoval avtograme in čakal na Fangia, da ga zamenja v Mercedesu.

A malo pred tem se je zgodila največja nesreča v zgodovini dirkanja. Eden izmed Mossovih moštvenih Mercedesovih kolegov Pierre Levegh je zapeljal v množico, ubil sebe in še 83 gledalcev. Mercedesove sanje so se sesule v prah. Čeprav sta imela Moss in Fangio dva kroga prednosti pred Jaguarjem, se je Mercedes iz spoštovanja do žrtev umaknil z dirke. Kljub strašljivi tragediji se je dirka nadaljevala, zmagal pa je Hawthorn z Jaguarjem. A to ni bila največja Mossova skrb. Mercedes se je namreč po koncu sezone popolnoma umaknil iz avtošporta in Moss je ostal brez dirkalnika.

Na najprestižnejši dirki formule 1 v Monte Carlu je zmagal trikrat

Stirling je leta 1956 srečo izzival z Maseratijem in samo malo mu je zmanjkalo, da bi prvič v karieri postal svetovni prvak formule 1. Zmagal je v slovitem Monte Carlu in v Monzi, osvojil še dvojne stopničke, a so mu žal zmanjkale pičle tri točke v boju s Ferrarijevim Fangiem. Za sezono 1957 je Tony Vandervell, nekdanji dirkač in bogati industrialec, skonstruiral prototip dirkalnika formule 1 in v svojo ekipo Vanwall pritegnil Mossa. Tony je imel jasno ambicijo, da premaga italijanske dirkalnike. Stirling je trikrat zmagal, a to ni bilo dovolj za naslov svetovnega prvaka. Laskavo lovoriko je spet pobral Fangio z Maseratijem.

Se je pa v srca Britancev Moss za vedno zapisal z zmago na VN Velike Britanije. Ekipa Vanwall si je močno želela, da bi osvojila prvo zmago na domačih tleh. In to se je tudi zgodilo. Na dirki je Moss vodil, vendar se mu je pokvaril dirkalnik. Po dogovoru z moštvom je presedlal v dirkalnik moštvenega kolega Tonyja Brooksa, padel na deveto mesto, a vseeno zmagal. Stirling je postal prvi Britanec v zgodovini, ki je zmagal na britanski dirki z britanskim dirkalnikom. Tega pa Otočani seveda niso nikoli pozabili.

Leta 1958 bi lahko Moss osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka formule 1, pa ga ni, ker je bil pravi džentelmen. V tej sezoni je zmagal na več dirkah kot katerikoli dirkač (štirikrat). Za odločilno dirko v boju za naslov prvaka se je izkazala VN Portugalske, po kateri so drugega Mika Hawthorna diskvalificirali, ker so mu po neuspelem štartu s porivanjem pomagali varnostniki. Moss je protestiral pri komisarjih dirke, češ da Mike ni naredil nič narobe. Miku so vrnili šest točk. In prav teh šest točk se je po odpeljani sezoni izkazalo za ključnih, saj je Hawthorn za pičlo točko Mossu speljal naslov prvaka. Še huje pa je bilo to, da se je na zadnji dirki v Maroku, na kateri je Moss zmagal, smrtno ponesrečil njegov moštveni kolega Stuart Lewis-Evans.

Naveza z viski tajkunom Robom Walkerjem

Lastnik moštva Tony Vandervall tega ni mogel preboleti, saj se je čutil odgovornega za smrt dirkača, ker je vozil enega izmed njegovih dirkalnikov. Po koncu sezone se je odločil, da se umakne iz formule 1. V tej isti sezoni je Vanwall osvojil svoj prvi in zadnji konstruktorski naslov svetovnega prvaka v formuli 1. Stirling je bil v devetih nebesih: britanski dirkalnik je končno premagal italijansko tehnologijo s Ferrarijem na čelu.

Moss se je na svojski način spominjal svojih pokojnih dirkaških kolegov: na mestih, kjer so se smrtno ponesrečili, jim je med dirkanjem vedno pomahal v pozdrav. V tistih časih je v formuli 1 tudi zaradi strahu pred smrtjo med dirkači vladalo prijateljstvo. Vsak se je namreč dobro zavedal, da bi lahko bil prav on tisti, ki bi se lahko na naslednji dirki hudo poškodoval ali umrl.

Po četrtem zaporednem porazu (štirikrat svetovni podprvak) je Moss spremenil svojo filozofijo do dirkanja. Namesto da bi se še naprej iskal podporo tovarniških moštev, se je raje povezal s prijateljem, viski tajkunom Robom Walkerjem. Z njim sta kupovala dirkalnike pri konstruktorjih Cooperju in Lotusu, a ker nista imela tehnične podpore tovarne, so se dirkalniki nenehno kvarili, po vodi pa so nemalokrat splavali vrhunski dosežki. V treh sezonah sta kljub krhkemu dirkalniku pobrala šest zmag, Moss pa je trikrat zapored sezono končal kot tretji dirkač.

Goodwood 1962 je Stirlingu življenje obrnil na glavo

Čeprav v 11 sezonah formule 1 ni osvojil niti enega naslova svetovnega prvaka, Stirlig Moss ni izgubil ugleda v formuli 1. Konstruktorji, tekmeci in Britanci so ga še vedno spoštovali zaradi njegovih dirkaških vrlin, zaradi njegovega gentlemanskega obnašanja, zaradi tega, ker se ni naveličal vloge večnega izzivalca. Leta 1960 je z Lotusom zmagal v slovitem Monte Carlu, nato pa doživel hudo nesrečo v belgijskem Spaju, ko si je zlomil obe nogi. Po treh dirkah se je vrnil v akcijo in na finalu v ZDA spet slavil.

Neverjetno zgodbo je spisal tudi v Monaku 1961, ko je s staro Lotusovo šasijo ugnal nova Ferrarija. Sledilo je drugo vabilo Enza Ferrarija v Maranello. Italijanski dirkaški bog je postal pohleven in Stirlingu dejal, naj pove, kaj potrebuje. Da bo samo zanj zgradil dirkalnik. Enzo je celo pristal na to, da Walkerju proda Ferrarijev dirkalnik in da bo lahko Britanec ohranil svoje barve dirkalnika. Enzo je takrat imel najboljši dirkalnik v formuli 1, z Mossom pa je dobil tudi najboljšega dirkača. Na obzorju se je že risal zmagoviti tandem, ki bi lahko še dolga leta prevladoval v športu in podrl vse mogoče rekorde.

A Stirling ni nikoli vozil Ferrarija v svetovnem prvenstvu formule 1, ker je na predsezonski dirki v Goodwoodu pri hitrosti okoli 200 kilometrov na uro zletel s steze, iz svojega Lotusa naredil totalko, sam pa za las ušel smrti. Takrat je mislil, da bo umrl. Njegova nesreča je bila za Veliko Britanijo nacionalna katastrofa. Vsi so bili prepričani, da zanjo ni bil kriv Moss. On je bil predober, da bi se zaletel. Moss še danes verjame, da je bila kriva okvara dirkalnika. In da se nesreča ne bi zgodila, če bi sedel v Ferrariju.

Britanski narod je trepetal za njegovo življenje

Stirling je bil šest mesecev po eni strani telesa paraliziran. Izgubil je zobe, zlomil si je ramo, obe nogi, hrbtenico, lobanjo. V komi je bil 38 dni. Imel je hude poškodbe možganov. Potreboval je več let, da si je popolnoma opomogel. Po 12 mesecih se je spet usedel v dirkalnik, a po testu z Lotusom ugotovil, da ni več tisti pravi stari Stirling Moss, da ni več tistih starih dirkaških občutkov. Ker se je veliko stvari spremenilo, bi bilo nespametno nadaljevati z dirkanjem. Padla je odločitev: nikoli ne bo več dirkal.

Pred nesrečo je bil njegov glavni cilj, da bi leta 1962 osvojil naslov svetovnega prvaka s Ferrarijem. Potem pa bi dirkal do svojega 50. leta (kariero je zaključil pri 33 letih). A njegovo življenje se je čez noč popolnoma spremenilo. Čeprav mu je nesreča v Goodwoodu presekala kariero formule 1, pa mu je morda celo rešila življenje. Ostali so zelo lepi spomini.

Dva veličastna Moss hrani v svoji domači hiši v Londonu, dva zvita volana. Eden je iz Spaja 1960, drugi pa iz Goodwooda 1962. Oba je zvil, ko je med strašnima nesrečama ob njiju udaril z glavo.

Ko se srečata klasična in moderna formula 1

V dirkaški karieri med letoma 1948 in 1962 je Stirling zmagal 212 dirk od 529, na katerih je nastopil. V formuli 1 je zmagal na 16 dirkah. To je bil britanski rekord, ki je zdržal vse do leta 1971, ko ga je presegel Jackie Stewart. Njegova kariera je bila zelo drugačna, kot je kariera sodobnega dirkača formule 1. V eni sezoni je zbral tudi 62 dirk. V karieri pa je zamenjal 84 različnih avtomobiliskih znamk. Nenehno je menjaval moštva in se selil med dirkaškimi kategorijami. Včasih je v istem dnevu odpeljal dirko formule 1 in dirko športnih avtomobilov ali reli.

Imel je izjemno tehniko prilagajanja. Kot da bi bil sprogramiran kot robot. Kot da bi samo pritisnil na gumb, v glavi preklopil čip in najprej tekmoval v popolnoma novem svetu.

S svojim prefinjenim občutkom za hitrost je dobil dirko preživetja, ko je drvel med balami sena, obkrožen z množicami ljudi na obeh straneh steze. Vedno je bil sproščen – tik pred dirko je pokadil tudi kakšno cigareto – vendar je imel svoj volan vedno popolnoma pod nadzorom. Za tiste čase so pravili, da so imeli najboljši dirkači možgane pred svojim telesom.

Moss je dosegal hitrosti, kot jih danes dirkači formule 1, čeprav je dirkal pred 60 leti. Okoli 300 kilometrov na uro. A z zelo slabim oprijemom gum, s slabimi zavorami in brez varnostnih pomagal (čelade, negorljivega kombinezona, varnostne kletke, izletnih con, ograj z gumami). Zato je velik čudež, da je še živ. Ko so Stirlinga Mossa sprejeli v hišo slavnih, so ga opisali kot najboljšega dirkača, ki nikoli ni osvojil naslova svetovnega prvaka v formuli 1.