Ko niso pomembni navijači, ampak milijonski zaslužki

Silverstone, prizorišče prve dirke svetovnega prvenstva F1 Foto: AP / Guliverimage Avtomotošport, z njim tudi formula 1, velja za šport srednje, zahodne in južne Evrope ter Severne Amerike. In tu ima tudi največ gledalcev. Ko je sezona tekmovanja formule 1 prvič štela za svetovno prvenstvo (1950), so bili na koledarju Silverstone (Velika Britanija), Monte Carlo (Monako), Indianapolis (ZDA), Bremgarten (Švica), Spa (Belgija), Reims (Francija) in Monza (Italija). Švica se je s koledarja poslovila že po petih letih, saj so v državi prepovedali avtomobilsko dirkanje. Pozneje se je navdušenje nad formulo 1 razširilo še v nekatere države Latinske Amerike (Mehika, Brazilija, Argentina), na Japonsko in v Avstralijo. In tudi te danes veljajo za tradicionalna prizorišča dirk.

Na koledarju se je trdo zasidrala tudi VN Madžarske. Leta 1986 je postala prva dirka za takratno železno zaveso. Za tiste čase velika posebnost v formuli 1. Sezona 1998 je bila še zadnja, ko so bile dirke izključno v zgoraj omenjenih državah. Oziroma ko je pri izboru držav gostiteljic štelo predvsem zanimanje javnosti za ta šport.

Nekoč formula 1 tudi v JAR, Maroku in na Švedskem

Jim Clark v Kyalamiju leta 1968. Foto: AP / Guliverimage Pred letom 1999 je formula 1 zavila samo v tri države, ki jih danes s tem tekmovanjem ne povezujemo več: Republika Južna Afrika, Maroko in Švedska. V prvi so sicer dirkali že v tridesetih letih, dirkališče Kyalami pa je formulo 1 gostilo 21-krat. Zaradi dotrajanosti dirkališča in previsokih stroškov je Južna Afrika dirko izgubila leta 1993. Pravzaprav je bila pri njih formula 1 precej priljubljena, ne nazadnje je bil Jody Scheckter tudi zmagovalec desetih dirk.

V Maroku so dirkali že v dvajsetih letih, za svetovno prvenstvo pa je štela le dirka leta 1985, ki jo je dobil Stirling Moss. Dirkališče Anderstorp pa je VN Švedske gostilo šestkrat v sedemdesetih letih. Dirkanje, sicer bolj reli, je v Skandinaviji še danes zelo priljubljeno, je pa po sezoni 1978 navdušenje nad formulo 1 krepko skopnelo, saj sta se tistega leta smrtno ponesrečila Ronnie Peterson in Gunnar Nilsson. In to je bil razlog za konec švedske VN.

Dirke odhajajo v bogati arabski in južnoazijski svet

Ecclestone je začel dirke seliti v arabski svet z željo po še večjem zaslužku. Foto: AP / Guliverimage A ker je šport velik posel, je denar začel krojiti tudi koledar dirk. Nekdanji prvi mož formule 1 Bernie Ecclestone je z željo po vse večjem zaslužku začel tekmovanje širiti v bogate azijske države, pa četudi tam ni bilo veliko zanimanja za ta šport. Nadejal se je novih trgov za prodajo dragih vstopnic za ogled in pravic za televizijske prenose. A četudi so bile oziroma so dirke na nekaterih novih prizoriščih zanimive, formula 1 ni pritegnila novega občinstva.

Širjenje na nove trge se je nadaljevalo. Bogate države lažje plačujejo milijonske pristojbine za organizacijo dirk. Medtem ko imajo številna tradicionalna evropska prizorišča finančne težave (Nürburgring je celo bankrotiral). Države, ki kopičijo bogastvo predvsem s prodajo nafte, si obenem lahko privoščijo gradnjo modernih dirkališč. 

Savdska Arabija 35. država z dirko formule 1

Singapur pod žarometi. Savdska Arabija bo peta država, ki bo gostila dirko ponoči. Foto: AP / Guliverimage In tako se tekmovanje še naprej širi tudi po umiku Bernieja Ecclestona, pod novimi ameriškimi lastniki in promotorji. Katar je postal 34. država, ki je v 72 letih gostila dirko formule 1. Ta je sicer na koledar vskočil kot enkratna zamenjava v koronačasu. Savdska Arabija, ki bo ta konec tedna postala 35. država gostiteljica, pa se želi na koledarju zasidrati za daljši čas.

Savdska kraljeva družina dirko formule 1 v mestu Džida ob Rdečem morju vidi kot priložnost za promocijo svoje države, za promocijo turizma na Arabskem polotoku. Številni Savdski Arabiji sicer očitajo, da z vlaganjem v svetovni šport (Dakar, Newcastle United) zgolj odvrača pozornost od kršenja človekovih pravic, ki se dogaja pri njih.

Od leta 1999 12 novih prizorišč

V smogu Indije je F1 gostovala samo trikrat. Foto: AP / Guliverimage Po omenjenem prelomnem letu 1999, ko so prvič dirkali v Maleziji, je formulo 1 nato gostilo še 11 novih držav (večina v Aziji). Ali je katero od teh dirkališč, pod večino se je podpisal Hermann Tilke, zares navdušilo tradicionalno občinstvo iz Evrope? Ne preveč. In kot že zapisano, predvsem ni zares pritegnilo lokalnega prebivalstva. V Turčiji smo sicer spremljali dobre dirke, a se je zaradi premalo gledalcev na tribunah in previsokih stroškov po sezoni 2011 poslovila s koledarja. Letos in lani je bila na njem samo kot zamenjava v koronačasu. Singapur in Kitajska zadnji dve sezoni manjkata zaradi pandemije.

Južna Koreja in Indija sta se poslovili po vsega štirih oziroma treh letih. V Koreji so bile tribune skoraj prazne, kar je zanimivo, saj gre za državo z močno avtomobilsko industrijo. Indija pa se je poslovila predvsem zato, ker so za ekipe protokoli za uvoz opreme pomenili pravo nočno moro. Dirke pred polnimi tribunami so nekaj povsem drugega. Najlepši primer je Mehika, kamor se je formula 1 vrnila leta 2015. In to bi morala biti pravilna smer širitve koledarja dirk.

V sezoni 2022 nazaj v Imolo in na Florido

Imola se je vrnila v obdobju protikoronskih ukrepov, a zdaj vendarle ostaja na koledarju. Foto: AP / Guliverimage

Prihodnjo sezono bo koledar dirk znova rekordno dolg. Predvidenih je kar 23 velikih nagrad. Med njimi so za zdaj sicer tudi Avstralija, Kanada, Singapur in Japonska, kraji, v katerih so letos in lani morali prireditve odpovedati zaradi protikoronskih omejitev. Dirke bodo v 21 državah, saj bosta po dve v ZDA in Italiji. Ob Austinu bo v Ameriki še edina nova dirka sezone: VN Miamija. Druga dirka v Italiji pa bo Imola. Eno od klasičnih dirkališč, ki se je tudi na željo ljubiteljev formule 1 vendarle vrnilo na program svetovnega prvenstva.

Sportal Ko postaneš prvak za točko, v zadnjem krogu, s trčenjem