Klub sivolasih zmagovalcev - kmalu s Schumacherjem?

Sedem dirk, sedem zmagovalcev (iz petih ekip). Majhne razlike in nepredvidljivost. Mercedes ima po dveh povprečnih sezonah dober dirkalnik. Čeprav ima Michael Schumacher le dve točki in je v skupnem seštevku 18., letos dobro dirka, bolje kot lani, kar je nenazadnje dokazal s prvim kvalifikacijskih časom v Monte Carlu. Strinja se še njegov veliki tekmec iz konca 90. let, Jacques Villeneuve: "Michael letos dirka kot v svojih najboljših časih." Kanadčan sicer dodaja, da je temu tako tudi zato, ker ima Nemec zdaj njegovega nekdanjega dirkaškega inženirja, Jocka Cleara. Še nekaj več sreče (štirikrat ga je na cedilu pustila tehnika) in Schumacher se lahko vrne na zmagovalni balkon, morda tudi na najvišjo stopnico. Vendarle je to letos že uspelo njegovemu ekipnemu kolegu Nicu Rosbergu. S svojo 92. zmago (prvo po letu 2006) bi priljubljeni Schumi star 43 let in pol postal šesti najstarejši zmagovalec v zgodovini tega tekmovanja. Sivolasih zmagovalcev VN se spominjamo v rubriki "iz zgodovine formule 1".

Luigi Fagioli (53 let in 22 dni)

Italijan Luigi Fagioli se je z dirkanjem začel ukvarjati, ko je bil to še zelo nov šport - konec 20. let. V 30. letih je z Maseratijem dokazal, da se lahko kosa z najboljšimi predvojnimi dirkači - malo je manjkalo in v Monaku bi leta 1932 premagal Louisa Chirona (Bugatti Type 51). Konec leta je prvič zmagal - v Monzi. Pred vojno je dirkal še za Alfo Romeo, Mercedesa in Auto Union. Zaradi težav z revmatizmom je skorajda končal kariero. Po vojni si je opomogel in se star 52 let pridružil ekipi formule 1 Alfa Romeo. V prvi sezoni svetovnega prvenstva je pet od sedmih dirk končal na zmagovalnem odru in sezono na skupnem tretjem mestu. Svojo edino dirko v letu 1951 je zmagal - na VN Francije mu je uspelo skupaj s Juanom Manuelom Fangiom. Leto kasneje se je na treningu s športnim avtomobilom smrtno ponesrečil.

Giuseppe Farina (46 let in 276 dni)

Če danes v formuli 1 dirkajo vse mlajši vozniki in so le redki zmagovalci starejši od 35 let, je bilo v prvih sezonah povsem drugače. Nino Farina je konec 30. let zaslovel z Alfo Romeo, leta 1948 pa z lastnim Maseratijem osvojil VN Monaka. Ko se je leta 1950 pričelo prvo prvenstvo formule 1, je bil Italijan star 44 let. S Fangiom in Fagiolijem so postali udarna trojka Alfe Romeo. S tremi zmagami je postal prvi svetovni prvak. Leto kasneje pa je ostal v senci Fangia, nato pa ob selitvi k Ferrariju v senci mlajšega Alberta Ascarija. Ta je s Ferrarijem dvakrat osvojil naslov, Farina pa edino in skupaj svojo peto zmago. To je bilo na starem Nürburgringu za VN Nemčije 1953, ko je Fangia in Mika Hawthorna prehitel za celo minuto. Leto kasneje je na VN Argentine postal najstarejši dirkač na prvem štartnem položaju. Rekord, ki velja še danes. Po smrti ekipnega kolega v Indianapolisu je po sezoni 1965 končal kariero.

Juan Manuel Fangio (46 let in 41 dni)

Argentinec Juan Manuel Fangio je zaznamoval prvo desetletje formule 1. Osvojil je pet naslovov prvaka (1951, 1954, 1955, 1956 in 1957). To je bil rekord dolgih 46 let, ko ga je porušil Michael Schumacher. Zakaj ga mnogi smatrajo za najboljšega dirkača vseh časov? Štartal je na 51 VN in jih 24 končal na najvišji stopnički (kar 47 odstotkov vseh dirk!). Njegovi dosežki so še toliko več vredni, ker mu je uspelo s štirimi različnimi dirkalniki: z Alfo Romeo, Ferrarijem, Mercedesom in Maseratijem.

Leta 1957 se je Fangio vrnil k Maseratiju in znova dirkal z 250F, s katerim je zmagoval v sezoni 1954. Tri zmage (Argentina, Monako in Francija) ter odstop v Silverstonu so pomenili, da bi lahko petič prvak postal že dve dirki pred koncem - v zelenem peklu Nürburgringa. V tretjem krogu je zdrsnil za Ferrarija na tretje mesto. Kasneje je z manj goriva povedel, a po težavah pri postanku za Petrom Collinsom in Hawthornom zaostal za 50 sekund. Ni se predal. Postavljal je najhitrejši krog za najhitrejšim. V 20. je bil kar 11 sekund hitrejši od Ferrarijeve dvojice, v predzadnjem pa ju je prehitel in zmagal za vsega tri sekunde. Še danes njegova vožnja z VN Nemčije 1977 velja za najboljše dirkanje v zgodovini. To je bila njegova zadnja zmaga, po kateri je osvojil peti naslov prvaka.

Pierino Taruffi (45 let in 219 dni)

Rimljan Piero Taruffi je dirkaško pot začel na motociklih. Leta 1937 je postavil takratni hitrostni rekord (279,5 km/h). Čelado je v kot postavil leta 1957, ko je zmagal na zadnji izvedbi dirke Mille Miglia in je po nesreči Alfonsa de Portaga umrlo 11 gledalcev ob progi. Takrat je bil star 50 let. Eden najbolj raznovrstnih dirkačev je denimo znan tudi po zmagi na dirki Carrera Panamericana, ko je bil med Ciudad de Mexicom in Guanajuatom najboljši leta 1951. V formuli 1 se ni posebej proslavil. Med letoma 1950 in 1996 je odpeljal 18 dirk, osvojil 41 in enkrat zmagal. Po odstopu Farine je s Ferrarijem prevzel vodstvo in dobil prvo dirko v sezoni 1952. Bila je to VN Švice. Prvenstvo je končal na tretjem mestu.

Jack Brabham (43 let in 339 dni)

Avstralski šampion Jack Brabham je svojo prvo zmago v formuli 1, pa tudi prvega od treh naslovov prvaka, osvojil s Cooperjem leta 1959. A ni bil le dirkač, bil je tudi inženir. Tako je leta 1962 skupaj z dizajnerjem Ronom Tauranacom ustanovil lastno znamko Brabham. V prvih štirih letih je bilo več odstopov kot uspehov, nakar se je leta 1966 vse spremenilo - tudi s pomočjo Repcovih trilitrskih osemvaljnih motorjev. S štirimi zaporednimi zmagami (Francija, VB, Nizozemska in Nemčija) je postal prvi in še danes edini, ki je naslov osvojil z lastnim dirkalnikom. Tako je takratnih kritikom na najlepši način dokazal, da pri 40 letih še ni prestar za dirkanje.

Leto kasneje je na najvišjo stopničko stopil dvakrat, nato pa sta sledili dve sezoni odstopov. Ko so že mislili, da so videli zadnje Brabhamovo dejanje, se je na prvi dirki prvenstva 1970 pojavil na štartni vrsti. Ker ni dobil dirkača za svoje moštvo, se je odločil, da odpelje še eno sezono. Čeprav se je na VN Južne Afrike v prvem krogu zapletel v trčenje, je dirko končal na prvem mestu. To je bila njegova zadnja zmaga. Blizu ji je bil na tretji dirki v Monaku, ko je kot vodilni naredil napako v zadnjem zavoju zadnjega kroga. Tako je zmago prepustil kasnejšemu prvaku Jochenu Rindtu (Lotus).

Sam Hanks (42 let in 321 dni)

V 50. letih je dirka za 500 milj Indianapolisa štela za točke svetovnega prvenstva. Na njej so dominirali ameriški dirkači, pa čeprav večinoma niso sodelovali v formuli 1. Osemkrat v formuli 1, skupaj pa kar 13-krat je na Indyju štartal Sam Hanks, ko mu je leta 1957 pri skoraj 43 letih končno uspelo zmagati. Pravijo, da je edini, ki je v Indianapolisu dirkal pred drugo svetovno vojno, se nato bojeval v vojni (bil je pilot) ter se po njen vrnil na Brickyard.

Nigel Mansell (41 let in 97 dni)

Še o najstarejšem zmagovalcu v zadnjih 30 letih. To je Britanec Nigel Mansell: zmagovalec 31 dirk, na zmagovalnem balkonu je stal 59-krat in leta 1992 z Williamsom osvojil svoj edini naslov svetovnega prvaka. Po njem je odšel v ameriško formulo indy. Po smrti Ayrtona Senne je gledanost formule 1 začela upadati in tako si je Bernie Ecclestone prizadeval, da bi se vrnil eden najbolj priljubljenih dirkačev minulih 10 let. V Williamsu je za zadnje tri dirke v sezoni zamenjal novinca Davida Coultharda.

41-letni Mansell ni bil hiter kot Damon Hill, a da ima še nekaj v sebi, je dokazal na Japonskem, ko je bil izjemno bitko s Ferrarijevim Jeanom Alesijem. Na zadnji dirki sezone je v avstralski Adelaidi osvojil prvi štartni položaj - pred tekmecema za naslov Hillom in Schumacherjem. Williamsov načrt je bil, da bo veteran ščitil Hilla, a sta ga tako Damon kot Michael prehitela že na štartu. Sledilo je vsem poznano trčenje Schumacherja in Hilla. Oba sta odstopila, Nemec je prvič postal prvak, Mansell pa je na svoji zadnji dirki za Franka Williamsa še zadnjič v karieri zmagal.