Petek, 1. 5. 2026, 4.00
2 tedna, 4 dni
Svetovni rekord, ki naznanja novo dobo
Se bodo v tek na dolge proge prebile kolesarske metode?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,57
Sebastian Sawe je v nedeljo v Londonu spisal zgodovino.
V nedeljo je na londonskem maratonu 31-letni kenijski tekač Sebastian Sawe pisal zgodovino. Postal je prvi maratonec, ki se je na uradni tekmi spustil pod mejo dveh ur in postavil osupljiv svetovni rekord – 42 kilometrov in 195 metrov je pretekel v eni uri, 59 minutah in 30 sekundah. Sawe je naznanil novo dobo teka na dolge proge, le nekaj dni pred njegovim epskim podvigom pa je bila objavljena tudi izjemno zanimiva raziskava edinburške univerze Heriot-Watt, poimenovana Projekt maraton.
Sebastian Sawe je nova žareča zvezda svetovne atletike. V nedeljo je odtekel šele svoj četrti maraton in zabeležil še četrto zmago, a ta je bila zgodovinska. Postal je prvi človek, ki se je na uradnem maratonu spustil pod mitsko mejo dveh ur. Poleg tega, da je supertalent, so mu na roko šli še domala idealni vremenski pogoji in odlični narekovalci tempa, gnala ga je še izjemna konkurenca – tudi drugouvrščeni, etiopski maratonski debitant Yomif Kejelcha, se je spustil pod dve uri – 1:59:41 – rekordnemu teku pa je zagotovo pripomogla tudi najnovejša Adidasova "superobutev".
Sawe, Kejelcha, pa tudi zmagovalka ženskega teka in prav tako svetovna rekorderka Tigst Aseffa iz Etiopije (2:15:41) so nosili tekaške copate Adizero Adios Pro Evo 3. Copat s karbonskimi vložki tehta vsega 99 gramov, saj na tej ravni "šteje vsaka, še tako majhna podrobnost", kot je za BBC povedal Adidasov vodja tekaškega oddelka Patrick Nava in se pohvalil, da zdaj stvari merijo v nanogramih, razvijajo pa že prihodnje generacije obutve, ki ustreza strogim kriterijem svetovne atletike.
Bilo je le vprašanje časa
V maraton je tako že odločno vdrla tehnologija, v lovu za vrhunskimi dosežki se že iščejo ti mejni dobitki (marginal gains). Tudi trening in prehrana sta močno napredovala, tako so Sawe in njegova ekipa zadnje leto tesno sodelovali s proizvajalcem hidrogelov, rekorder pa se je počasi navajal na vnos od 90 do 120 gramov ogljikovih hidratov na uro teka, da je lahko na maratonih vzdrževal visoko raven glikogena in tako ni naletel na t. i. zid.
Z 99-gramskim copatom Adizero Adios Pro Evo 3.
Padec meje dveh ur je bil le vprašanje časa, je dejal Sawe, ko je lani na londonskem maratonu zmagal s časom 2:02:27. Meji se je močno približal od nedelje nekdanji svetovni rekorder, Kenijec Kelvin Kiptum, ki je leta 2023 v Chicagu tekel 2:00:35. Mejo dveh ur je sicer že leta 2019 prebil Eliud Kipchoge, a v neregularnih razmerah. Na t. i. Izzivu Ineos 1:59 na Dunaju niso upoštevali standardov svetovne atletike, tekel je za avtomobilom, nosil optimizirane copate Nike, ki za razliko od Sawejevih adidask niso ustrezale merilom krovne atletske zveze, za njegov tek so Avstrijci na novo asfaltirali stezo v parku Prater, dogodek pa je bil zaprtega tipa, tekla je le Kipchogejeva ekipa, ki je šampionu nudila optimalno zavetrje.
Po poteh kolesarstva
A tisti ekshibicijski dogodek je bil že zelo resen namig, v katero smer se razvija tek na dolge proge. Prav pri Kipchogejevem podvigu so namreč sodelovali tudi nekateri raziskovalci, ki so prejšnji teden objavili obsežno študijo o obsegu in vplivu aerodinamičnega upora v velikih tekaških formacijah, poimenovano Projekt maraton. V prvi vrsti je to profesor Bert Blocken, ki se ga morda spomnite iz prav tako zanimive raziskave o vplivu spremljevalnih vozil na kolesarje v vožnji na čas, ki jo je v sodelovanju z Leuvensko univerzo objavil pred slabimi tremi leti in o kateri smo pisali tudi na Sportalu.
V takšni formaciji se je leta 2019 pod mejo dveh ur spustil Eliud Kipchoge na posebnem "laboratorijskem" teku na Dunaju.
To ni nobeno naključje, pokrovitelj in gonilo Kipchogejevega projekta je bilo podjetje Ineos, uveljavljeno ime iz sveta kolesarstva (Ineos Grenadiers), športa, v katerem je taka znanost – optimizacija treninga, opreme, prehrane in taktike z varovanjem tekmovalnih adutov v zavetrju – uveljavljena že dolgo. Kolesarstvo je, čeprav slavimo posameznike, kot sta tudi naša šampiona Tadej Pogačar in Primož Roglič, vendarle ekipni šport. Kaže, da se ta filozofija počasi uveljavlja tudi v tekih na dolge proge. Profesor Blocken je bil vodja raziskave o aerodinamiki tekaških skupin, tokrat na edinburški univerzi Heriot-Watt, a spet v sodelovanju s podjetjem Ansys, specializiranim za razvoj simulacijskih programov, med temi računalniške dinamike tekočin (Computational fluid dynamics).
Projekt maraton
S to tehnologijo so se podrobno lotili maratona in prejšnji teden javnosti predstavili zanimive izsledke. Aerodinamične študije so že dolgo prisotne v hitrejših tekih, predvsem šprintih, pri tekih na dolge proge pa je bil ta element popolnoma zanemarjen. "To zmotno prepričanje izhaja iz predpostavke, da je pri relativno počasnejših hitrostih, ki se običajno gibljejo od pet do deset metrov na sekundo v tekaških disciplinah, prispevek zračnega upora k skupni porabi energije minimalen ali zanemarljiv," piše Blocken.
Študija je bila podvržena številnim omejitvam, opozarjajo raziskovalci. Preizkušali so namreč statične položaje tekačev, upoštevali niso različnih smeri vetra, kljub vsemu so na podlagi rezultatov, preverjenih tudi v vetrovniku, prepričani, da bodo razmerja upora v preiskovanih formacijah ostala enaka ne glede na dodatne spremenljivke. "Postavlja se tudi vprašanje, v kolikšni meri površina upora statičnega modela tekača ustreza površini upora dejanske tekaške in gibljive osebe. Čeprav je bilo v preteklosti že izvedenih nekaj poskusov na to temo v vetrovniku, so potrebne nadaljnje raziskave," pišejo.
Ne le hitrost, tudi prihranek energije
Tekači zavetrje upoštevajo le delno, tudi Sawe ga je v nedeljskem teku, a še zdaleč ne tako resno, kot ga je Kipchoge na Dunaju leta 2019. Pri njem strateško postavljene skupine tekačev niso le določale tempa teka, temveč so Kipchogeja tudi zaščitile pred vetrom, kar je zmanjšalo njegov aerodinamični upor na le 15 odstotkov tistega, ki bi ga utrpel, če bi tekel sam, trdi Blocken. To zmanjšanje upora pa ne vpliva le neposredno na hitrost tekača, temveč mu prihrani tudi ogromno moči. "L.G. Pugh je že leta 1971 dokazal, da lahko poraba energije, potrebna za premagovanje zračnega upora, predstavlja približno 7,5 odstotka skupnih stroškov energije pri srednjih hitrostih in do 13 odstotkov pri šprintih. Za vrhunske športnike je izid šprinterskih disciplin pogosto določen z desetinami ali stotinami sekunde. Medtem ko lahko pri tekih na srednje in dolge proge enako zmerne tekaške hitrosti povzročijo kumulativne aerodinamične učinke, ki pomembno vplivajo na splošno zmogljivost."
Navajajo študijo Edsona Soaresa da Silve in sodelavcev, ki so "leta 2022 analizirali presnovne stroške emulirane sile aerodinamičnega upora pri maratonskem teku in ocenili, da za samostojnega tekača s težo 52 kilogramov pri dvournem maratonskem tempu premagovanje sile aerodinamičnega upora (1,39 odstotka telesne teže) predstavlja 7,8 odstotka njegove bruto presnovne moči ter lahko s tekom v zavetrju prihrani med 3 minutami 42 sekundami in 5 minutami 29 sekundami".
Zdaj govorimo o minutah
No, zdaj pa govorimo že o minutah in jasno je, da bo aerodinamika področje, o katerem se bo v prihodnosti v tekih na dolge proge govorilo vse več. Študija Univerze Heriot-Watt s simulacijskimi orodji Synopsys in Ansys je stopnica v tem razvoju. "Vseh tekmovalnih pogojev seveda ne moremo natančno poustvariti, lahko pa jasno pokažemo, katere aerodinamične strategije zagotavljajo največjo korist – in kako se lahko športniki postavijo tako, da prihranijo energijo in povečajo zmogljivost na dolgih razdaljah," je povedal vodja raziskave Bert Blocken.
