Torek, 18. 8. 2026, 11.00
3 tedne, 6 dni
Nemec po 18 letih na Braču: Ne gre za to, da nimamo denarja – nočemo več plačevati za vaše iluzije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,10
Mesto Supetar na otoku Brač.
Nemški podjetnik iz Frankfurta, ki že 18 let dopustuje na hrvaškem otoku Brač, je v odprtem pismu hrvaškim medijem ostro opozoril na rast cen in vse večjo komercializacijo hrvaškega turizma. Gostincem in lokalnim odločevalcem sporoča, da dolgoletnih gostov ne odvračajo nujno visoke cene, ampak predvsem občutek, da za svoj denar ne dobijo več ustrezne vrednosti. Na njegovo pismo se je že odzval hrvaški ekonomist, ki mu odgovarja, da se je navadil dobro služiti v Frankfurtu, hkrati pa ceneje trošiti na Hrvaškem.
"Ne gre za to, da nimamo denarja – imamo ga, ampak nočemo več plačevati za vaše iluzije," je sporočilo odprtega pisma, s katerim je Nemec Christoph povzel svoje nezadovoljstvo nad smerjo, v katero se po njegovem mnenju razvija hrvaški turizem. Zgodbo je objavil specializirani nemškojezični spletni portal Kroatien-Nachrichten, ki je namenjen predvsem nemško govorečim bralcem, ki obiskujejo Hrvaško, tam živijo ali jih država preprosto zanima.
Nemec po skoraj dveh desetletjih vsakoletnega dopustovanja dojema Brač kot svoj drugi dom. Na otoku je kupil tudi hišo, spletel prijateljstva in se po navedbah portala vključil v lokalno skupnost. Prav zato spremembe, ki jih opaža v zadnjih letih, po njegovih besedah doživlja drugače kot turist, ki je na Hrvaško prišel le za nekaj dni.
Čevapčiči in pleskavica za 25 evrov
Eden glavnih očitkov v pismu so cene v gostinstvu. Christoph navaja, da čevapčiči ali pleskavica ponekod stanejo od 20 do 25 evrov, zrezek pa okoli 35 evrov. Kot prebivalec Frankfurta je, kot pravi, visokih cen vajen, vendar težko razume ekonomsko logiko, po kateri lahko preprost obrok na Braču stane toliko kot obrok v središču velikega nemškega mesta.
Njegova kritika pri tem ni usmerjena zgolj v višino posameznega računa. Moti ga predvsem občutek, da se vprašanje, kaj je poštena cena za neko storitev, vse bolj umika vprašanju, koliko je gost še pripravljen plačati. Po njegovem mnenju ni težava v kupni moči dolgoletnih tujih gostov, temveč v tem, da vse pogosteje ne vidijo več pravega razmerja med ceno in tem, kar za ta denar dobijo.
Kot simbol takšnega razvoja je navedel tudi javni tuš na mestni plaži. Ta je bil po njegovih besedah dolga leta brezplačen, danes pa je treba za njegovo uporabo odšteti en evro. "Seveda nihče ne bo postal reven, če bo plačal en evro za tuširanje. Sploh ne gre za denar. Gre za to, ali mora biti vse plačljivo," opozarja Christoph.
"Iskali smo Brač, ne Saint-Tropeza"
Christoph opozarja tudi na izgubljanje tistega, zaradi česar se je sam pred leti zaljubil v Hrvaško – preprostosti, gostoljubnosti in osebnega odnosa z domačini. Spominja se obdobja, ko je bila turistična sezona pomemben del življenja domačinov, ne pa po njegovem občutku njegova edina vsebina.
Hrvaška se mu nikoli ni zdela alternativa Azurni obali in prav v tem je videl njeno prednost. "Hrvaška za nas nikoli ni bila Azurna obala. To pa mislim kot kompliment Hrvaški. Nismo iskali Saint-Tropeza. Iskali smo Brač ... Čevapčiči ne postanejo luksuzna jed samo zato, ker stanejo 25 evrov. Konoba ne postane luksuzna restavracija samo zato, ker večerja stane sto evrov na osebo," je kritičen.
Kako od gostov izvabiti čim več denarja?
Po skoraj dveh desetletjih obiskovanja otoka ga zato poleg cen najbolj skrbi občutek, da so ljudje, ki so se vrsto let vračali, vlagali v okolje in gradili odnose z domačini, znova obravnavani predvsem kot gostje, od katerih se pričakuje čim večja poraba denarja.
V sklepu pisma Christoph lokalne podjetnike in odločevalce poziva, naj zaradi kratkoročnega zaslužka ne žrtvujejo pristnosti in dolgoročnega odnosa z obiskovalci. Poudarja, da Hrvaška nima potrebe posnemati drugih množičnih turističnih ali ekskluzivnih destinacij, saj njen čar leži v njeni preprostosti in ljudeh.
"Cene se lahko spet spremenijo. Hiše se lahko obnovijo. Ceste se lahko popravijo. Toda zaupanje, občutek dobrodošlice in občutek pripadnosti je veliko težje ponovno pridobiti, ko jih enkrat izgubimo. Ohranite to. Vredno je več kot še en zaslužen evro," sklene Nemec.
Hrvaški ekonomist primerjavo izpred dveh desetletij zavrača kot ekonomsko nevzdržno
Na pismo nemškega podjetnika se je odzval dr. Petar Vušković, hrvaški ekonomski analitik po rodu z Brača. Kot pravi, razume nostalgijo dolgoletnega gosta po časih, ko so bile nekatere storitve na otoku cenejše ali brezplačne, vendar opozarja, da sta se Hrvaška in Brač v zadnjih dveh desetletjih močno spremenila.
Po njegovem mnenju višjih cen ni mogoče obravnavati ločeno od višjih plač, življenjskega standarda, vlaganj v infrastrukturo in vse večjega turističnega povpraševanja. Kot primer navaja navtične priveze: če je povpraševanja več, njihovo število pa omejeno, je rast cen običajna posledica trga. Podobno velja za plačljive tuše, saj imajo voda, vzdrževanje in komunalna infrastruktura svojo ceno.
Vušković obenem opozarja, da na Braču še vedno ostaja veliko brezplačnega - od plaž in zalivov do nekaterih tušev in parkirišč. Tudi pri cenah v gostinstvu po njegovem ni mogoče primerjati zgolj cene jedi. Gost na terasi ob morju plača tudi lokacijo, ambient in doživetje.
Priznava, da so nekatere cene lahko napihnjene, a dodaja, da jih trg očitno še sprejema. Nemcu zato sporoča, da ne more pričakovati, da bo ob višjem hrvaškem standardu še naprej dopustoval po cenah iz preteklosti. "Nostalgija ni ekonomski model," je bistvo njegovega odgovora. Po njegovih besedah se je nemški gost navadil dobro služiti v Frankfurtu, hkrati pa ceneje trošiti na Hrvaškem. Toda tudi hrvaški standard se približuje evropskemu, zaključi ekonomist.
