Preživetek

Civilizacijska neobremenjenost, odprtost do vsakršnih želja, kakršnih koli osebnostnih potreb in značilnosti. Odmaknjenost od blagovnih, avtomobilskih in drugih znamk, ki jih doma vlečemo iz torbic, nanje tipkamo sporočila ali pa jih selimo v svoja stanovanja. Edini pravi avto, ki sem ga opazila v tem mesecu je policijski. Pa še ta ne vem koga lovi in kam sploh šiba, po teh makadamskih cestah. Pa prostrane obale posute z najbolj baročnim rastjem, ki obenem zajemajo najčistejšo preprostost. Vse kar bi si človek lahko želel. Najlepša pisarna na svetu, najlepši snemalni studii, Vsak dan.

Lovim koščke sebe

Pa se še vedno ujamem, kako lovim koščke sebe in tistega, kar mi je ljubo in domače. Kar poznam, kar še diši po pralnem prašku od doma. Najdem preveliko črtasto zeleno majico in se vanjo skrijem, ko grem spat. V mislih si stisnem objem rok, ki načeloma nosijo to preveliko "spalno srajco". Na daljavo mu pošljem poljub. Brskam po mapah na računalniku in iščem komad, ki mi bo vrnil ritem moje Ljubljane, vsaj za tistih nekaj minut. Verjetno so to tudi moji kratki "preživetveni" trenutki.

Zadnjič sem se spraševala kako zgleda pijani Filipinec. Na prvi pogled so vsi naokrog zelo umirjeni, celo sramežljivi. Se nagrmadijo za Saškinim hrbtom in kukajo v zaslon kamere. V trenutku, ko jih sreča rdeča lučka, se poskrijejo za okna in vrata svojih lesenih hišk, otroci pa se razbežijo na najbližje veje dreves. Zato sem si na svoje vprašanje odgovorila, da tukaj verjetno kakšne podobnosti s Slovenci ne bom našla.

V eni izmed verig hitre prehrane sem si entuziastično naročila solato. Heh, te pa nimamo. Lahko pa si za prilogo k hamburgerju naročite riž. Ali pa celotni sendvič meni zamenjate za trendi špagete bolognese.

Karaoke so vsesplošna senzacija

Odpravila sem se na najbližji festival v sosednjo vas. Natančneje na župnijsko fešto. Da vidim kako praznujejo na pol "izmišljen" krščanski praznik, predvsem dejstvo, da so postali župnija. Naletela sem na vas, poplavljeno z raznobarvnimi zastavami, ob obali pa je iz največjega možnega "sound sistema" kar sem jih na Filipinih srečala, bobnela ena izmed trenutnih Filipinskih MTV uspešnic. Zanimivo, kako je tukaj vera našla svoje mesto v vaškem življenju - na najbolj človeški način.

Tudi sedaj, ko se sprehodim po vasi, kjer so skoraj vse hiše zgrajene iz bambusa, lesa in prekrite s palmovimi listi, me neverjetno preseneti, ko zaslišim hrumeč bas in glas kakšne najbolj komercialne štance.

Filipinci imajo precej zanimiv okus za glasbo. Karaoke so, seveda, vsesplošna senzacija. Tudi v najbolj razmajanih dnevnih sobah, se najde kakšen stric, ki razgibava svoj razpon in vadi angleško izgovorjavo. V naši kuhinji si Filipnici, ki nam pripravljajo kosila in večerje, veselo popevajo najbolj sentimentalne, jokajoče pop popevke. Če imajo čas, na glas navijejo svoje mobilne telefone, kjer izbora takšne glasbe ne manjka.

Tukaj postaneš človek vode

Neverjetno je, kaj pomeni župnijski festival. V dveh dneh in eni razburljivi noči, na stežaj odprejo vsa vrata svojih hiš, ter tako gostijo mimoidoče. In ga žingajo. Majajoče se sprehajajo po tistih dveh ulicah, ki jih vasica premore, si popevajo, se prestopajoče ustavijo pred kamero in pozdravijo Slovenijo. Izgledajo prav tako, kot naši strički iz lokala za ovinkom. S priprtimi očmi in širokih nasmehov. Vsak s kakšno na pol pokajeno cigareto v roki. Edina res očitna razlika se zgodi v trenutku, ko jih prosiš, da nekaj zapojejo. Takrat vsi v roke primejo navidezni mikrofon in skušajo ujeti melodijo. Poskus je bolj neuspešen.

Po snemanju sem se vrnila na čoln, ki me je odpeljal nazaj v mojo "kabano" številka 7. Pot na čolnu je zame tukaj nekaj najbolj navdušujočega. Popoln mir. Ura je pozna, vendar noč tukaj ne pade trdno. Nočna črnina Filipinov ne zajame. Vseskozi me spremlja samo lahek nočni somrak. Polna luna obseva neskončne kilometre morja in se kot živo srebro odseva na njegovi gladini. Tukaj nisi človek sredi prostranih površin Zemlje. Tukaj postaneš človek vode.