Narobe dan

Ampak je, seveda, nenapovedano prišel ogromen monsunski oblak, ki nikdar nima praznega škafa, ampak nekje skrivaj neprenehoma polni svoje rezerve. In nas poliva in zaliva. Mogoče od tukaj sploh ne bom prišla skorjasto rjava. Verjetno bom samo pognala kakšen centimeter v višino. Vreme je ekstremno zanimivo in vsak dan preseneča z novim vrhunskim dosežkom. Nebo pokaže, kako zna skriti čisto vsak oblak, in izriše svetlo modro platno. Nanj pravokotno pripne zlato disko kroglo, ki s svojimi stekelci odbija žarke iz morske gladine nazaj na moj obraz in ozko priprte oči. Res ga žge in skoraj nič ne vidim. Pa ravno smo se odpravili snemat na peščene plaže, ki so zrasle iz pripovedk o morskih deklicah (ja, ja, tudi te imajo) ali pa kakšnih drugih filipinskih mitoloških bitjih. Svetlo je nebo, svetel je pesek, v primerjavi z okolico, je zelo svetla moja koža. Peče me v prstke na nogi.

V kratkem mi pripišejo novi kondicijski trening in prehodim 500 stopnic v opoldanski tropski vlagi. Vse kar popijem, se skoraj v istem trenutku iztisne nazaj ven skozi vse široko odprte pore, ki s polno paro močijo mojo naj lahkotnejšo majčko. Ta se mi, ne glede na njen skorajšnji "ne obstoj", zdi čisto preveč.

Filipinska avantura je izredno nepredvidljiva. Tukaj je vse pod vprašajem, noben plan in načrt ni fiksen. Internet je, ali pa ga kar za cel dan zmanjka. Mogoče se satelit zatakne nekje, kjer čez dan prijetno pihlja in si tudi sam za trenutek odpočije. Mobitel - ga ni. Če splezam v hrib do rampe, se na zaslonu pojavi blaga črtica, ki mi sporoča, da vseeno "obstajam".

Ula, ti si v narobe svetu

Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila na ritem, okolje in sistem, v katerem bom živela še dober mesec. Zame, ki sem priklopljena na mikrofon in reagiram na rdečo lučko na kameri, ki mi sporoča "rec, rec", je bilo prvih nekaj dni, kar precej drugačnih. Sem sem prišla z vsemi mogočimi kabli in aparati, ki mi omogočajo, da sem v stiku z mojimi najbližjimi, najljubšimi in z vami. Imam vse mogoče konektorje in podaljške - tiste, ki polnijo, tiste, ki povezujejo, tiste, ki nalagajo. Pa mi vsi skupaj prav nič ne pomagajo, ko vrže ven elektriko. Že četrtič. Potem odmislim in se prepričam, da grem na sprehod v vas. In dojamem. Ula, ti si v narobe svetu, ki je čisto iskreno, neobremenjeno, odprto in pravilno naravnan.

Otroci stari od dveh let naprej, sami tekajo naokrog po vasi in plezajo na najvišja možna drevesa, zarjavele ograje, se igrajo s palicami in psi, ki brezskrbno tekajo naokrog brez ovratnic. Vsi so več ali manj bosi, malce škrbasti, kakšni so brez majic, drugi celo brez hlač. In popolnoma srečni. Vzklikajo »Hello«, me sprašujejo "What’s your name?", me pograbijo za mezičnek in me odpeljejo kaj pogledat. Prašička, kozo, vodnega bivola.

Življenje tukaj teče po eni popolnoma samosvoji strugi. Tukaj ni informacijskega stresa, ni civilizacijskih pritiskov. Prašna stopala, potna telesa in pregrete glave se skopajo v najbližjem sladkovodnem viru, tam se opere tudi tedenska žehta. Tukaj ni sončnih vzhodov in zahodov. Ni posedanja na plaži in pričakovanja novega jutra ali pa poslavljanja od dneva. Sonce se vsak dan samo prižge in izklopi, to stori hitro in efektivno, na vso moč.

Za danes izklapljam računalnik, vse kable in sebe tudi jaz.