Stečaje bi lahko preprečili

Država Odgovornost države za propad podjetij se ne konča pri zakonodaji. V Gospodarski zbornici namreč menijo, da so za propade gradbenih podjetij krivi tudi javni razpisi. "Vzvod za padec gradbeništva je princip najnižje cene, ki so ga ustvarili v javnem sektorju in se je prenesel na trg," je dejala izvršna direktorica GZS Alenka Avberšek. Res pa je, da so gradbinci z aneksi praviloma dobili višje plačilo, kot je bilo določeno na razpisu. Banke Odgovornost imajo tudi banke. "Zagotovo banke, če bi upoštevale dobro in skrbno gospodarjenje, marsikomu ne bi dale denarja," pojasnjuje nadzornik NLB in predsednik uprave Gea College Andrej Baričič, "s tem bi predvsem obvarovale sebe pred slabimi naložbami in seveda posredno tudi preprečile kakšno tako zgodbo."

Tudi Banka Slovenije priznava, bi bilo marsikatero posojilo, ki so ga dale banke pred leti, z današnje perspektive ocenjeno kot neprimerno.

"Predvsem z vidika visokega finančnega vzvoda (prezadolženosti) in kakovosti premoženja," pojasnjujejo. "Vrednost premoženja, s katerim so bila posojila zavarovana, je namreč v krizi močno padla."

Razmere so bile pač takšne, da so banke dajale taka posojila. "Za to obdobje je bila med drugim značilna izredno visoka likvidnost in precejšnja konkurenca med bankami v boju za stranke in za doseganje dobičkov ter lahka dostopnost do finančnih trgov oziroma skoraj neomejena dostopnost finančnih sredstev po zgodovinsko nizkih cenah," so pojasnili na BS.

Baričič dodaja, da bi banke lahko obvarovale sebe in druge pred nevarnostmi poceni denarja le, če bi vse igrale enako.

"Vendar banke niso glavni krivec," poudarja, "glavni krivec je vedno tisti, ki po denar pride, ne tisti, ki ga daje."

Kljub temu so banke precej spremenile svoje poslovanje in postale previdnejše. Čeprav bi ravno zdaj podjetja potrebovala več denarja, je to po mnenju Banke Slovenije normalna reakcija, saj so tveganja večja, za banke pa so viri mnogo težje dostopni in dražji.

Lahko bi naredili več Kdo bi še lahko ukrepal bolje, poglejmo v primeru Vegrada, simbola stečajnih zgodb, ki jih v Sloveniji ne bi smelo biti.

Nadzorni sveti in delavski direktorji Najprej bi morali svoje delo bolje opraviti nadzorni sveti. Čeprav so bili v številnih izčrpanih podjetjih direktorji tudi lastniki, se marsikdo sprašuje, kaj so delali predstavniki države in delavski direktorji.

Stečajna upraviteljica Vegrada Alenka Gril pravi, da se je Matej Golob Matzele, predstavnik države v Vegradu, trudil, da bi dobil prave podatke o stanju podjetja, a mu to ni uspelo. Morda bi mu, če bi mu pomagal delavski direktor Samo Mastnak.

Durs Vegradu je davčna uprava dovolila odlog plačila prispevkov že leta 2005. Čeprav naj bi odlaganje plačevanja prispevkov pomagalo podjetjem preživeti, nismo našli nikogar, ki bi se spomnil primera, ko bi se neplačevanje prispevkov končalo dobro.

Durs je lani predlagal 38 stečajnih postopkov zoper podjetja, ki so mu skupaj dolgovala okoli 5,5 milijona evrov. Letos so predlagali že 59 stečajev, v katerih terjajo okoli 25,5 milijona evrov. Vendar Durs priznava, da gre praviloma za dolžnike, pri katerih je stečajna masa neznatna, če sploh je. Morda bi bili aktivnejši, če jim ne bi bilo treba založiti predujma za začetek stečaja.

Delavci Če je 3700 evrov težava za Durs, si lahko mislite, kakšna težava je za revne delavce, ki mesece niso dobili plač in želijo, da gre podjetje v stečaj, da se bodo vsaj lahko prijavili na zavod za zaposlovanje. In 3500 evrov je trivialnost v primerjavi s tem, kako težko se nekdo, ki ni strokovnjak, prebije skozi vse zakonsko določene postopke.

Revizorji Vegrad je šel v stečaj oktobra 2010, a bi moral biti insolventen že leta 2009, je prepričana Grilova. Preden je videla revizijo, ni verjela, da je mogoče, da revizor tako slabo opravi svoje delo. Upniki V Sloveniji je težava, da so številna podjetja opravljajo storitve, dobavljajo material ali prodajajo izdelke enemu velikemu podjetju. Če ta izsiljuje z grožnjami, da v prihodnje ne bo poslov, je razumeti, zakaj upniki ne ukrepajo prej, četudi jim naročnik ne plačuje.

Vendar so Vegradovi upniki vlagali izvršbe. Dolžniki so jim pač ugovarjali in spor se je preselil na sodišče. Sistem izvršbe je treba nujno spremeniti. Korak v pravo smer je že, da se upnik lahko zaščiti v primeru neutemeljenih ugovorov tako, da zahteva zavarovanje na premoženju lastnika, čeprav postopek še ni končan. Vodstvo Vegrada je izvršbe zavračalo s trditvami, da jim terjatve niso znane. A to je povezano z dvema večjima težavama.

Organi pregona Prva je prej omenjeno lažno prikazovanje solventnosti. Vegrad je namreč sistematično prikazoval nižje obveznosti in na drugi strani višje terjatve od običajnih.

Še večja težava je domnevno uničevanje dokumentacije. Delavci naj bi videli, kako je šofer direktorice Hilde Tovšak nosil škatle z dokumentacijo in kako naj bi papirje rezali v sosednji stavbi. Za nekaj dni so izginili tudi žigi.

Grilova tega ne more potrditi, ve pa, da so se v Vegradu že v letu 2009 izgubili številni računi, ki so jih izstavljali podizvajalci.

Morda so upniki čakali predolgo, a na koncu je bil eden od njih, podjetnik Anton Živkov, tisti, ki je vložil predlog za stečaj. Vodstvo se je takrat predramilo, a žal tako, da so predlagali prisilno poravnavo.

Institut prisilne poravnave Prisilna poravnava je običajen institut v kapitalizmu. Omogoča preživetje podjetja in ohranitve delovnih mest ter upnikom daje možnost, da dobijo povrnjenih več terjatev. Pri nas je prisilna poravnava namreč pogosto zlorabljena za zavlačevanje, po mnenju nekaterih pa celo legalizirana kraja.

V prisilni poravnavi namreč ostanejo na čelu podjetja iste osebe, ki so pripeljale podjetje do insolventnosti. Upniki sicer imajo možnost, da terjatve preoblikujejo v lastniške deleže, a to se ne zgodi avtomatično, kot bi se po mnenju mnogih moralo. Poleg tega prisilni upravitelj zgolj spremlja tekoče poslovanje, več pristojnosti nima. Prisilna poravnava kot institut seveda ne more biti krivec za karkoli. Odgovorni so tisti, ki ga lahko spremenijo. In treba ga je spremeniti.

Predsednik vseslovenskega združenja Malih delničarjev Kristijan Verbič zato predlaga, da bi z nastopom prisilne poravnave upniki avtomatično vstopili v lastništvo družbe. Hkrati bi moralo sodišče imenovati neodvisno izvedensko skupino, ki bi ocenila, ali ima prisilna poravnava smisel ali ne.

Verbič je prepričan, da bi to povrnilo zaupanje in bi to morda moral biti cilj vseh pristojnih.