Saška Roškar: Ni treba, da bremena nosimo sami, lažja so, če jih z nekom delimo

Pri samomoru gre za dolgotrajen proces, poudarja, ki ga lahko prepoznamo in tudi ukrepamo. "Za samomor se ne bi odločili, če ne bi bili v stiski. Težko verjamem, da se kdo odloči za samomor zaradi dolgega časa," odgovarja na vprašanje, zakaj bi pomagali nekomu, ki se je pač odločil, da konča svoje življenje.

Slovenija je bila dolgo časa v samem vrhu po samomorilni ogroženosti, v zadnjih letih so številke malo bolj optimistične. Je to posledica preventivnih ukrepov ali smo ljudje spremenili odnos do samomora?

Razlaga je nekje vmes. Mi, ki delamo na tem področju, želimo verjeti, da je to posledica naših prizadevanj, preventivnih ukrepov, ki so se v zadnjem desetletju res zgostili in okrepili. Lahko pa, da se je spremenilo tudi kaj drugega.

Težko bi rekla, da se je kaj spremenilo pri ljudeh. Kar pa se je spremenilo, je mogoče odnos družbe do tega pojava in tudi ljudi, ki so v duševnih, samomorilnih stiskah. Ti so v preteklosti teže poiskali pomoč, zdaj ta korak mogoče lažje naredijo. Seveda je to posledica tudi naših prizadevanj, stalnega ozaveščanja, akcij, da se pogovarjamo o tem, kakšni so znaki in takrat kaj naredimo.

Policijska statistika kaže, da je bilo do 24. maja 194 samomorov. Številka ni ravno prizanesljiva oziroma obetavna. Zanima me, čemu pripisujete ta porast? Aprila in maja naj bi bilo največ samomorov, zakaj ravno ta dva meseca?

Statistika nihanja med meseci je zelo podobna kot v drugih državah. Opažamo, da po novem letu, januarja, februarja, število samomorov začne malo upadati, potem pa se spomladi, aprila in maja, začne dvigovati. Razlage, zakaj je tako, so različne. Morda je najprimernejša ta, da smo pozimi, v hladnejših mesecih, vsi ljudje bolj kot ne v krogu svojih prijateljev, doma, družine, v pomladnih mesecih pa začnemo hoditi ven, bolj smo družabni, ulice so spet polne, mogoče je takrat razlika med mano, ki sem v stiski, osamljen, na ulicah pa vidim ljudi, ki se družijo in hodijo ven, bolj opazna.

Ali trditev, da so prazniki tisti, ki ljudi pahnejo v takšno dejanje, drži? Bi lahko rekli, da so za novo leto, veliko noč zgodi več samomorov? Ali pa je razlika tudi med prazniki? Težko verjamem, da se nekdo odloči za samomor prav zaradi praznika na 27. april, dan OF.

Kakšni stari partizani res ne, za druge ne vem. Glede na naše podatke prav ob praznikih, kot so božični in novoletni, ker se jim posveča največ pozornosti, ne opažamo porasta števila samomorov. Kar pa se poveča, so zagotovo stiske ljudi. In spet osamljenost, saj so to dnevi, ko smo vsi v krogu družine, prijateljev. Tisti, ki tega nima, stisko bolj občuti. V tem obdobju je mogoče opaziti več klicev na krizne telefone.

Krizni telefoni so se izkazali za zelo uspešne.

Da, pri nas in tudi v drugih državah so krizni telefoni zelo dobra stvar, dostopna vsem, zagotavljajo anonimnost, pomembno je tudi, da nekateri delujejo 24 ur na dan, kar pomeni, da lahko ljudje pokličejo kadarkoli. Pravzaprav so ti telefoni mnogokrat prvi stik osebe v stiski z usposobljenim strokovnjakom, ki jo lahko napoti naprej.

Se uspešnost kriznih telefonov sploh lahko meri, če pa je stvar anonimna?

Statistiko težko vodimo, ker sledljivosti v tem primeru ne more biti. Kar lahko vodimo, je število klicev za posamezno tematiko, v tem primeru število klicev za samomorilnost. Opazili smo, da se je število klicev na krizne telefone zaradi vseh teh akcij ozaveščanja, informiranja ljudi o oblikah pomoči, povečalo. Statistika kaže tudi, da je na eni strani največ samomorov med starejšimi, na drugi strani pa preseneča, da je bilo tudi med mladostniki pet takšnih, ki so storili samomor.

Vsako življenje, izgubljeno zaradi zgodnje umrljivosti, je preveč. Prezgodnja umrljivost je oblika smrti, ki bi jo bilo mogoče preprečiti. Če gre za mladostnike, je še toliko bolj tragično. V Sloveniji imamo do 20 samomorov v starostni skupini do 20 let, spodbudno pa je, da v starostni skupini od 10 do 14 let zadnja leta ne opažamo samomorov oziroma se je ta številka znižala. Tudi sicer je v tej starostni skupini trend upadanja.

Samomor oziroma tveganje zanj narašča s starostjo, starejši je človek, večje je tveganje, zato ima starostna skupina nad 65 let največji samomorilni količnik.

Samomori pri mlajši populaciji se dostikrat zgodijo impulzivno, nepremišljeno, hitro, zaradi prej stresnih dogodkov, denimo neuspeha v šoli, nesreče v ljubezni. Za starejšo populacijo je značilno, da se ta proces razvija hitreje, ampak je veliko bolj premišljen, načrtovan. Hkrati je pri starejših nakopičenih več dejavnikov tveganja, kot so kronične bolezni, slabši ekonomski status, osamljenost, vse to privede do samomorilne stiske.

In v takšnih primerih lahko ukrepamo, ker se samomor nikoli ne zgodi v trenutku oziroma so redki primeri, ko se zgodi res impulzivno, brez predhodnega stanja. Pri samomoru vedno govorimo o samomorilnem procesu, kjer se nekaj stopnjuje od blažje do težje oblike. Blažji obliki samomorilnega vedenja, kot je denimo razmišljanje o smrti, o samomoru, sledi načrt, potem se človek odloči, da bo to naredil, šele nato stori. Čim hitreje v tem procesu ugotovimo, kaj se dogaja, tem hitreje ukrepamo.

Pomembno je, da se zavedamo, da gre za bolezenski proces, podobno kot pri angini. Če čakate, da dobite gnojni absces in šele takrat odidete po antibiotike, bo vaše zdravljenje trajalo dalj časa, kot če bi šli takrat, ko ste začutili prve znake. Če se gre po pomoč na začetku, ko bolezen, stiska še ni kronificirana, še ni tako globoka, je lažje pomagati in človek hitreje okreva.

Je samomor pravica posameznika?

To je zelo filozofsko vprašanje, tukaj smo zelo na spolzkem terenu.

Če se odločim za samomor, zakaj bi me vi prepričevali o nasprotnem?

Zato, ker se za to ne bi odločili, če ne bi bili v stiski. Težko verjamem, da se kdo odloči za samomor zaradi dolgega časa. Če gledamo filozofsko, bodo eksistencialisti to razlagali po svoje. Razlage, ki vodijo nas, da smo dejavni na področju preventive samomora, pa so, da je človek, ki razmišlja o samomoru, v stiski, ki se vleče že dlje časa, in verjamemo, da mu je mogoče pomagati.

Človek v stiski razvije tako imenovani tunelski vid. Pravzaprav ne vidi drugih rešitev svojih težav, le samomor. Zakaj bi vam pomagala, če ste se odločili? Res ste se vi odločili, ampak zato, ker gledate na razmere, v katerih ste, s te vaše tunelske perspektive, ki seveda ni realna. Zunaj tega tunela so še druge poti, druge ceste, smeri, kamor lahko zavijete. Zato kljub vaši odločitvi poskušamo pokazati, da tunel ni tista edina pot.

Ali se ob drugačnih razmerah, denimo ob gospodarski krizi, število samomorov poveča oziroma je več razmišljanja o tem?

Glede razmišljanja o samomoru težko odgovorim, ker nimamo podatkov. O povezanosti gospodarske krize in samomorov pa so podatki različni. Iz prejšnjih izkušenj vemo, da se je v nekaterih državah zaradi gospodarske krize povečalo število samomorov, po drugi strani pa nekatere izkušnje kažejo ravno nasprotno. Ker smo vsi v istem položaju, ljudje stopijo skupaj.

Nedvomno pa se v tem obdobju povečajo stiske ljudi, sploh družine, kjer sta oba partnerja zaposlena v enem podjetju, ki gre v stečaj. Mislim, da je treba ostati realen: to so resnični položaji ljudi, ki imajo težave s preživetjem. Vsak nov dan zanje pomeni projekt, kako priti do konca.

Pred kratkim je javnost razburil primer, ko je oče skozi okno najprej vrgel hčerko, nato pa je skočil še sam. Teh tako imenovanih razširjenih samomorov je kar nekaj. Ali morda veste, ali se je njihovo število povečalo?

Teh podatkov nimam, težko bi odgovorila. Kako pa mediji poročajo o tem, je druga zgodba. V zadnjem primeru je bila precej napihnjeno zadeva zaradi posebne situacije, šlo je za umor in samomor.

Ko gre za umor, je po svoje v javnem interesu, da se o tem poroča. Vendarle pa je bilo o tem konkretnem primeru veliko poročanj, ki so grobo kršila novinarski etični kodeks in tudi pieteto do umrlega, saj so bila objavljena imena, do potankosti so opisali kraj dejanja, objavljene so bile fotografije. Ne samo, da to ni potrebno, tudi dopustno ni.

V sodelovanju še z dvema kolegicama ste pripravili knjižico, v kateri svetujete medijem, na kakšen način poročati o samomoru. Navajate, da se je treba ob pisanju o samomorih izogibati objavljanju imen, fotografijam, podrobnostim o načinu.

Ne gre za svetovanje medijem, ampak smo si stvar zamislili kot sodelovanje z vami, ki ste strokovnjaki na svojem področju, in nami, ki imamo znanje na specifičnem področju. Če se srečamo na pol poti, je to krasno. Gre za smernice, akcija je nastala po zgledu tujih držav, ki so sodelovanje z novinarji že uspešno implementirale.

Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna zveza za preprečevanje samomora sta gradivo izdali, mi smo ga prevedli, nato pa smo prevedeno različico dali v presojo novinarjem oziroma urednikom. Ti so nas opozorili na to, kaj po njihovem mnenju ni dovolj konkretno, kaj naj spremenimo, da bo bolj uporabno.

V knjižici so zbrane usmeritve, česa naj bi se pri poročanju o samomoru novinarji izogibali, da ne tvegamo učinka posnemanja: da ne bi nekdo naredil oziroma poskušal narediti samomora, ker ga je na to napeljal članek. Hkrati vsebuje smernice, kaj bi se pri poročanju o samomoru morali pisali, da je učinek preventiven. Mediji ste namreč eden od štirih osnovnih stebrov preventive samomora.

Manj primerni načini poročanj lahko privedejo do tega, da ranljive skupine ljudi, mladostniki, osebe z duševno motnjo, zaradi prispevka začnejo razmišljati o tem. Medtem ko lahko po drugi strani, če je prispevek usmerjen v informiranje o tem, zakaj samomorilna stiska, kako jo lahko prepoznamo, kaj narediti, zraven so lahko navedene še kontaktne številke, nekomu, ki je v stiski, pokaže rešitev. Če pa me vprašate, čemu naj bi se pri poročanju izogibali, je to absolutno razkritje identitete.

V smernicah je tudi etično vodilo, vključili smo ga na pobudo vaših kolegov, ki pravi, naj se tema nikoli ne uporablja za namen večje branosti in prodaje medija.

Izogibali naj bi se podrobnim opisom kraja, fotografijam s prizorišča, podrobnim opisom metode, predvsem pa ni dobro, če se prehitro konča in posplošuje, kar večkrat opazimo. Denimo: delavec obupal zaradi stečaja; ker nikoli ne vemo, ali je bil res samo stečaj ali pa je bilo v ozadju še kaj. Noben samomor se ne zgodi v vakuumu, zmeraj je še nekaj.

Rekli ste, da smo mediji eden od štirih stebrov pri preprečevanju samomorov. Kateri so preostali trije?

Te štiri stebre sta prepoznali Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna zveza za preprečevanje samomora. Prvi steber je sodelovanje z različnimi strokovnjaki, ki so lahko dejavni na področju preventive samomora in prihajajo v stik z ogroženimi; splošni zdravniki, socialni delavci, šolski strokovni delavci. Drugi steber je, da se v lokalnih skupnostih spodbujajo aktivnosti za preprečevanje samomora.

V Sloveniji je tak primer v celjski regiji, kjer so ustanovili regijsko skupino za preprečevanje samomora, da se torej na lokalni ravni mobilizirajo znanja za preprečitev. Tretji steber je omejevanje dostopnosti do sredstev, s katerimi ljudje storijo samomor.

Kako omejiti? Človeku težko preprečiš, da skoči pod vlak. Mogoče si sliši malo zapleteno, vsega ni mogoče omejiti. Lahko pa se ukrepa na krajih, ki so znani po tem, da je bilo tam več samomorov. Za preprečitev skokov z mostu ali stavb lahko postavimo ograje.

V tujini se je izkazalo za učinkovito, da so na mestih, za katere so vedeli, da se zgodi več samomor, postavili table z napisi: 'Če razmišljate o samomoru, pokličite to in to številko.' Vseh železniških prog ne moremo zavarovati, ne moremo postaviti ograj; na stavbah, mostovih, za katere vemo, da jih ljudje izbirajo za to, da končajo svoje življenje, pa bi takšne table lahko postavili.

V Angliji so denimo spremenili sestavo gospodinjskih plinov, za katere so vedeli, da ljudje z njimi delajo samomor. Spremenili so pakiranje nekaterih zdravil, ki jih lahko kupiš v prosti prodaji, tako da količina ni bila več smrtna. Težava v Sloveniji je, da se večina samomorov zgodi z obešanjem, ki ga težje preprečimo.

Zakaj se najpogosteje odločamo za obešanje? Je tako tudi v Evropi ali smo v tem posebni?

Obešanje je v večini držav metoda, ki je nekje pri vrhu ali pa najpogostejša. Tisto, kar je značilno za Slovenijo, je, da je ta metoda na prvem mestu tako pri moških kot pri ženskah. Glede na to, da je precej agresivna, agresivna do sebe, je to zanimivo predvsem za ženski spol. Za moške je značilno, da posegajo po agresivnejših metodah, ženske pa običajno izberejo blažje metode, na primer utopitev, tablete. S tega vidika je to posebnost, značilna za Slovenijo.

Preventiva je torej na prvem mestu vašega poslanstva.

Da, preventiva in tudi raziskovanje, to gre z roko v roki. Če hočeš delovati preventivno, moraš vedeti, kje je težava. Zato moraš raziskovati. Usmerjamo se v to, da delamo z različnimi ciljnimi skupinami, med splošno populacijo poskušamo dvigniti raven zavedanja o tej težavi, jo destigmatizirati in javnosti sporočiti, naj človek, kadar je v stiski, za katero se mu zdi, da sam ne najde rešitve, čim prej poišče strokovno pomoč. Ta je lahko na voljo pri splošnem zdravniku, dežurnem zdravniku, v najbližji psihiatrični bolnišnici.

Ni treba, da bremena nosimo sami, lažja so, če jih z nekom delimo. Ljudje imajo velikokrat pomislek, da imajo šibko osebnost, če zaprosijo za pomoč. Nasprotno – to pomeni, da znajo zelo dobro prepoznati, kje je njihova težava, in lahko nekaj storijo za to, da jo rešijo.