SiolNET. Siol Plus Kolumne
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zaključek

2

termometer

Prispevek, v katerem se avtor prikloni občinstvu.

Leto je naokoli in s tem tudi te kolumne. Če koga nisem prizadel, se globoko opravičujem. Moralo bi kdaj zaboleti. Pisatelj bi načeloma moral biti najbolj povezan z osnovnim programiranjem kulture nekega naroda, saj uporablja in širi njegove sheme, vzorce, gestalte ... – kar pa še ne pomeni, da to počne zavestno. Seveda ugotovi, da je kritiško in bralsko neprimerno bolj hvaljen, če mehko piše o pasivnih in trpečih junakinjah, ne vpraša pa se – čemu? Kaj je v občinstvu, da se poistoveti z vsem tem nepotrebnim trpljenjem in ga od slovenskega pisatelja celo pričakuje, tako kot pričakuje od italijanskega užitkarstvo?

Če bi se pisatelj spustil po zgodovini te verige muk in jamranja, bi prišel do janzenizma in tlačanstva. Lahko bi se mu zagnusilo lastno delo in bi začel pisati drugače, kar je lahko nevarno, kot nas uči preteklost.

Edvard Kocbek je analiziral narodnega duha in v temeljne točke Osvobodilne fronte dodal zahtevo o preoblikovanju narodnega značaja iz pasivnega v aktivnega; končalo se je v izobčenju. Nobena oblast ne mara aktivnega ljudstva, ne rdeča ne črna. Primož Kozak se je lotil primerjave med ameriško in slovensko miselnostjo v knjigi Peter Klepec v Ameriki in končal prezrt. Pavle Zidar je ugotovil: "Janzenizem je pri nas edini sistem, ki je uspel in se presegel in ki je danes prešel v institucijo. Veste, sistem zmeraj zmaga, ne človek," in končal obupano, vsaj sodeč po njegovih zadnjih knjigah.

Če hočete spoznati samega sebe, naletite na lasten hud odpor; kaj šele nekdo, ki bi hotel ugotoviti, zakaj je naše osnovno programiranje (kolektivno nezavedno) tako, kot ga pač imamo. Upor mora biti množičen, saj dregate v množične slepe pege. Edina vedno varna pozicija je zunanji sovražnik. Svetlana Makarovič je izumila "Slovenceljne", torej Druge, in jih oblepila s slabimi lastnostmi. Tako vsak od nas lahko vneto kima, ja, prav ima, saj se me to nič ne tiče, ker pač nisem Slovencelj. Tisti, ki je, naj dvigne roko! Nikogar? No, vidite.

Nikomur torej ni treba pogledati v ogledalo, ki bi mu ga moral držati pisatelj. S te točke je naslednji korak nevarno preprost: naredimo sezname teh Slovenceljnov, jih iztrebimo in narod bo prerojen.

Sam sem govoril o osnovnem programiranju, ki smo ga deležni vsi in postane naše nezavedno. Biologija nam poseje lastnosti po normalni distribuciji, kultura pa potem premika vrh krivulje in ta zamik me je vedno zanimal.

Zakaj naj bi se pisatelj s tem sploh ukvarjal oziroma očitek Mazzini pojma nima, saj je samo pisatelj, je možen v slovenstvu ravno zaradi našega programiranja. Pri Angležih je ideal pisatelja načitan intelektualec, ki razpravlja o problemih družbe (v eni sami generaciji omenimo Huxleyja, Orwella, Koestlerja); pri Američanih mora prav tako obdržati razgledanost, a biti hkrati zabavljač (tisti, ki ni, gre v osamo, recimo Salinger); pri Francozih prevzema moralno vlogo razsodnika o stanju in ravnanju sodobnikov (spomnite se le Zolaja in njegovega: "Obtožujem!").

V slovenstvu s svojo negativno selekcijo in egalitarnostjo sta na voljo samo dve poziciji za izražanje svojih mnenj:

1. Dvorni norček, neodgovorna in zapita oseba, ki nas zabava s svojim blebetanjem, če smo ravno pri volji. Banalen primer za ponazoritev: opravljal sem že precej poklicev in v vsakem sem se za sestanek dogovoril in prišel točno. Le kadar sem zmenjen kot pisatelj, vedno dan prej kličejo in preverjajo, če bom sploh prišel, potem to ponovijo še uro prej, nato še deset minut prej, če res pridem, nakar zamudijo sami. Na bebčke se pač ne kaže zanesti in tudi njihovega časa ni treba spoštovati. V drugih zahodnih državah te razlike ni.

2. Slovenska mati, oseba, ki neznansko trpi za nas (čeprav tega od nje nismo zahtevali) in nam s tem nabija občutek krivde. Slovenski umetniki množično rinejo v to pozicijo, saj omogoča lagoden preužitek na državni račun. Tako potem ti nesrečniki obiskujejo daljne kontinente, še do nedavnega so dobivali stanovanja in lagodne službe, gledališčniki se vsako zimo skupaj s funkcionarji in novinarji gredo pogret v Južno Ameriko in podobno. Dokler jamraš, lahko stojiš ob koritu.

Problematična je pozicija pisatelja, ki noče ne v prvo in ne v drugo kategorijo. Svet nenadoma ni več urejen, kar vedno izzove bes. Sploh če pisatelj izjavi, da svoje delo opravlja z velikim užitkom, četudi je čustveno in fizično naporno. Potem sledi seveda nasvet, po katerih številu sem meril uspešnost vsake kolumne posebej: "Če ti ni kaj prav, se pa izseli!"

Pešak, ki pleše Vsakemu, ki se poda v redno tedensko pisanje, bedi nad glavo strah – kdaj se bo izpel? Se bo, pri mojih letih, navduševal nad tehničnimi igračkami kot osemnajstletnik in si mislil zraven, da je prelisičil življenje in ostal mlad; v resnici pa le pokazal, kako ga življenje sploh ni obiskalo in mu odprlo obzorij? Ali pa bo praskal in cuzal že davno izžete teme in se bahal z divjimi pozami na rodeu, v sebi pa molil, da publika ne bi opazila njegovega crknjenega konja? Ko sem razmišljal, kako bi zaključil serijo, sem se spomnil Lojzeta Kovačiča in knjige Preseljevanja:

"Nadvse rad imam anekdoto, ki sem jo prebral pri nekem vojaškem pisatelju. Zgodila se je v času obkolitve Sevastopola, v času Napoleona. Naenkrat je zapustil nek ruski pešak strelski jašek, stopil k šancam in začel plesati na način svoje dežele. V francoskih jarkih so bili očarani nad njegovimi hlačami – hlamudračami, smejali so se in ploskali. Rus je izginil, a po nekaj trenutkih se je prikazal znova in spet zaplesal. V francoskih jarkih je bilo čutiti lahno ohladitev. Spet je poteklo nekaj minut, nato je sledil ponovno nastop in vnovič drža za ples; kot en mož, brez poprejšnjega domenka, so Francozi ustrelili in usmrtili Rusa. Nauk se glasi: človek mora vedeti, kdaj je čas, da konča."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin