SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj smo najboljši na svetu?

2

termometer

"Čisto v bistvu (v srčiki) svoje zavesti smo Slovenci prepričani, da smo nekaj več," je zapisala Neža Maurer in imela je prav.

"Čisto v bistvu (v srčiki) svoje zavesti smo Slovenci prepričani, da smo nekaj več," je zapisala Neža Maurer in imela je prav. Nazaj nas drži lažna skromnost, ampak vemo, kje smo: strokovnjaki za Balkan, svetilnik Evrope, mirovni posrednik med Rusijo in EU in tako dalje v nedogled. Neprestano nas spremlja začudenje, ker svet ne doume naše večvrednosti: na Balkanu so nam izginili milijoni, Evropa nas ne upošteva, Rusija nas ignorira. Čudenje nam sledi na potovanjih: v Ameriki se zgražamo nad slabo izobrazbo domačinov, ki ne poznajo natančne lege Slovenije, v Afriki ali na Kitajskem vrtimo oči nad nerazvitostjo, saj še niso slišali za nas. Naš položaj med ljudstvi sveta je najbolje upodobil Ivan Vavpotič v začetku prejšnjega stoletja. Poglejte, kako slovenski izseljenec pride v Ameriko:

Vidite kje izolacijo otoka Ellis? Silno prenatrpanost ulice Orchard? Vidite garanje priseljencev, trdo delo in silen trud? Strah, da jih ne bi zavrnili?

Ne, le sklonjena ramena Amerike, ekstazo preostalih ljudstev in ponosno držo slovenskega odrešenika. Kot vidite, Ameriki zadnji gumb visi na nitki, medtem ko je naš izseljenec popoln in s svojo prisotnostjo očitno dobesedno trga gate. Klobuk imperializma leži na tleh, v zastonjskem upanju, da bo naš rojak vanj frcnil kak kovanček. Takoj, ko ga je striček Sam zagledal, je snel lovorov venec in ga ponižno izroča novemu vladarju sveta.

Ilustracijo za svojo realistično knjigo o Ameriki je naročil (in plačal, predvidevam) J. M. Trunk in potem očitno ni vedel, kaj bi z njo, pa jo je stisnil na zadnjo stran besedila, da nas preseneti v čudnem nesoglasju z zapisanim.

Naša velika nadpovprečnost Ljudje na sploh smo rojeni z občutkom posebnosti in nepredstavljivostjo smrti, kar nam pomaga delovati in živeti. Stik z realnostjo, torej z minljivostjo vsega, je za nepripravljen organizem smrtno nevaren – budisti trenirajo dolga desetletja in redki ga dosežejo.

Rahlo precenjevanje svojih sposobnosti je koristno, saj se tako lotimo zadev, ki se jih sicer ne bi. Vsak posameznik ima svoj odnos do sveta, skupnost pa ustvari svoja merila, ki jih je mogoče izmeriti. Standardni način je anketa, kjer prebivalstvo sprašujete o tem, kako dobri vozniki so. Po neki ameriški raziskavi je bilo takih 80 odstotkov, po švedski 60 odstotkov.

Lahko pa tudi štejete voznike, ki vključijo smernike, saj je narcisu popolnoma jasno, da morajo vsi vedeti, kaj namerava, in zato smernikov ne uporablja. Ali pa izvedete anketo o karierni uspešnosti itd.

V anketi AMZS so voznike spraševali po svoji dobri lastnosti in "Kot kaže anketa, kar 80 odstotkov vprašanih meni, da so sami kot vozniki strpni." Kako pa vozijo drugi? Grozno, seveda, anketiranci menijo, da je takih kar 75 odstotkov. Skratka, tu smo na ameriški ravni (ki je vodilna na svetu!) in ne na švedski ali celo azijski, ki je še nižja.

Aha, kakšne pa so slovenske kariere? Dnevnikova anketa o uspešnosti: "več kot 97 odstotkov ljudi sebe zaznava kot srednje, precej oziroma zelo uspešne. Neuspešnih skorajda ni."

Kar nas privede do zanimivega vprašanja: skoraj vsi smo obzirni vozniki in praktično vsi imamo uspešne kariere – zakaj imamo potem štalo na cesti in v državi?

Poglejmo pojasnila o karierah: "med tistimi, ki se čez mesec prebijajo z manj kot 400 evri, pa je 52 odstotkov takšnih, ki zase mislijo, da so neuspešni". Pri tem denarju morajo ti ljudje stradati – in pol jih meni, da kariera ni najboljša! OK, naj bo. Poglejmo na drugo stran, kdo so najbolj uspešni? Tisti, "ki se uvrščajo v razrede z nad 700 evrov mesečnih prihodkov". Dobrodošli v obljubljeno deželo.

Današnja kolumna bo torej o narcisizmu: zato bo seveda najdaljša od vseh, kar sem jih do zdaj napisal. :)

Razlike med kulturami Po precenjevanju svojih sposobnosti torej dosegamo ameriške rezultate. Tam recimo 70 odstotkov staršev meni, da je njihov otrok zadosti nadarjen, da bo končal univerzo. Ne poznam podobne ankete pri nas, ampak lahko bi se zgodilo, da bi bil odstotek celo višji – o genialnosti naših otrok lahko berete dolge izpovedi na slehernem spletnem forumu. Zanimivo pa je nekaj drugega: z nižanjem kriterijev šolstva smo dejansko 70 odstotkom populacije omogočili študij, torej smo narcisizem spremenili v realnost. Čestitam.

Podobnost z ameriškimi rezultati moramo vseeno malce umestiti: če se Američan sredi Kitajske čudi, da za njegovo državo še niso slišali, je to vseeno malo bolj razumljivo, kot če se čudi Slovenec.

Pri nadpovprečnih voznikih lahko takoj upoštevamo naš odpor proti pravilom in hitro dobimo veliko bolj kaotičen promet.

Predvsem je razlika v velikosti in prepišnosti: če neki ameriški mladenič ali mladenka misli, da je vladar sveta, in ustanovi podjetje, se bo hitro pokazalo, kako in kaj. V Sloveniji pa je najbolj merodajen sistem uslug. Mlademu narcisu torej sorodniki "zrihtajo" prvo direktorovanje, uniči podjetje, a se takoj pomakne v naslednjega in tako dalje. Na stara leta bo še vedno mislil, da je genij, četudi je za seboj pustil niz pogorišč.

Majhnost in sorodstva pač omogočajo boljšo zaščito pred realnostjo. Zbere se skupina in hvali drug drugega, svoje polomije financira z davkoplačevalskim denarjem in/ali krediti, dejstva pa marš, kdo jih potrebuje!

Stiki z realnostjo Zakaj naj bi bil vsaj približen stik z realnostjo pomemben? Nekoč sem upravljal pravi letalski simulator in hotel gledati skozi okna. Ups, je rekel pilot zraven mene, bova vključila meglo. Klik in razgled je izginil. Piloti letijo po inštrumentih, ne pa po čudovitem razgledu. In potem je vključil še noč in oblake; jaz pa sem gledal tiste kazalce in lučke ter pri pristanku podrl pol brniškega letališča, za kar se tam zaposlenim vljudno opravičujem.

Vsaka družba mora prav tako imeti vključene inštrumente, ki ji kažejo stik z realnostjo, in najpomembnejša sta umetnost in znanost. Pri nas smo ju izključili že davno in odleteli po svoje.

Znanost gledanja proč Dr. Anton Trstenjak je napisal precej knjig o slovenstvu in ni čudno, da so jih ponatiskovali in citirali – "Slovenska poštenost", recimo, kako lepo se to sliši. Njegove knjige o narodnem značaju so čudna zbirka tarnanja, želja in sentimentalnega obujanja spominov s popolnoma izključenim znanstvenim aparatom.

Načeloma lahko teorije o družbi razdelimo na pesimistične in optimistične: prvi mislijo, da gre neprestano na slabše, in so torej dediči prepričanja, da je bil najprej raj, iz katerega smo bili izgnani, in zdaj sledi le še propad. Drugi menijo, da je bilo življenje pračloveka kruto in kratko, počasi pa nam gre na bolje.

Trstenjak in Jože Javoršek oba zagovarjata tezo o rajskem Slovencu, najbolj pridnem, delavnem in poštenem, ki pa ga je uničil vpliv tega strašnega Balkana, ko je vstopil v kraljevino SHS.

Sam sem pripadnik optimistične smeri: v zgodovinskih knjigah nisem našel potrditve o izvoljenem narodu in menim, da nam bo šlo na bolje, ko se vsaj malce znebimo narcisizma in drug v drugem ugledamo človeka, s katerim moramo živeti.

Če je Trstenjak že pokojni, pa gledajo proč tudi sodobni znanstveniki. Dr. Gregor Tomc, eden bolj znanih slovenskih sociologov, je nedavno izjavil: "Pravzaprav smo neke vrste Nemci, živeli smo v nemški kulturni tradiciji in smo se v tej kulturni tradiciji pač oblikovali. To, kar imamo slovanskega v sebi, je naš jezik, nič več." Skratka, smo slovensko govoreči Nemci. Gospodu Tomcu priporočam, naj na YouTube pogleda posnetek nemških reševalcev, kako drvijo na pomoč, in ga primerja s posnetkom slovenskih gasilcev, ki morajo prositi vsakega voznika posebej, da se odmakne. Mogoče mu bo malce zamajalo teorijo.

Umetnost gledanja proč Slovenska kultura je finančno odvisna od oblasti, tej pa gledanje proč vedno ustreza. Zato umetnost imamo, kakršno pač imamo – in zato sta pri literaturi tako cenjena intertekstualnost, larpurlartizem itd. Kdaj ste nazadnje gledali kak slovenski družbenokritični film? Brali tak roman?

Pravo formulo, ki spodbudi slovenske kritike, je našel že Cankar s svojim Idealistom: človek pride v zakotno vas in tam ne cenijo njegovega genija, zato se zapije in ubije. Žanr je star, temelji na trpljenju velikih ljudi, ki se znajdejo v izgnanstvu. Slovenski narcisizem je tisti "velik" odrezal – kaj posebnega pa je naredil Martin Kačur, povejte mi, prosim? V resnici ničesar. In še zdaj, ko vzamete v roke slovenski roman z letnico 2014, imate veliko možnosti, da berete izpovedi velikana, ki ni naredil ničesar, ampak je genij kar sam po sebi, okolica ga ne razume, že sledijo pijača, steklenica, samopomilovanje.

Poseben primer je narodno-zabavna laž, ki je veliko bolj nevarna – kajti celotna besedila narodno-zabavne glasbe, s katerimi pride v stik največ populacije, so pisana za rajske ljudi brez slabih lastnosti.

Kislo grozdje Sprehodimo se skozi zgodovino slovenskega narcisizma. Naši predniki so gledali tuje gospodarje in navdala sta jih občutek manjvrednosti in seveda zavist. Zato so si zgradili mite, ki temeljijo na metodi kislega grozdja in s katerimi so poskušali oboje nadoknaditi. Poglejmo en sam primer: v začetku 19. stoletja so naši predniki trdili, da so hiše namenjene slabičem, Slovenci smo ustvarjeni za zrak, prebivališč sploh ne potrebujemo.

Ko so njihovi potomci stoletje pozneje imeli priložnost zgraditi si hiše, niso oklevali, in danes je nepremičnina smisel življenja. In tako smo se Slovenci napihovali, zato ni čudno, da so se izobraženci in umetniki tistega časa sprožili in konec 19. stoletja so se pojavili glasovi, ki so poskušali ustaviti divjanje narcisizma – najbolj znan predstavnik je Ivan Cankar in seveda njegov vzklik "Hlapci!"

Razcvet narcisizma Pravo gnojilo za slovenski narcisizem pa je pomenila pridružitev kraljevini SHS – iz enega najbolj zaostalih delov ene najbolj zaostalih držav smo čez noč postali najbolj razviti del nove države. Ohoho!

Prej smo se primerjali z Dunajem, zdaj nenadoma z Beogradom. Pazite: nismo doživeli renesanse in s svojo aktivnostjo zlezli iz blata – kar zgodilo se nam je. Včeraj zadnji, danes prvi!

Poglejmo oceno OECD: še leta 1985 sta bili Jugoslavija in Srbija na ravni Turčije, Kosovo na ravni Pakistana, Hrvaška Grčije, Slovenija pa Španije in Nove Zelandije, kakšno je moralo biti šele leta 1918!

Španija se torej primerja s Pakistanom in ni čudno, da ugotovi svojo večvrednost. Britanska ambasada je leta 1953 domov upravičeno poročala: "Slovenci imajo občutek večvrednosti." Socialistična Jugoslavija je narcisizem dodatno napihovala: imeli smo unikaten sistem, vodilni na svetu, atomski program, Yugo program, vse, kar si želite. Gibanje neuvrščenih je bilo način iskanja držav, s katerimi se lahko primerjamo in ohranjamo občutek večvrednosti. Ni čudno, da smo v samostojno državo vstopili z napuhom. Kot piloti, ki so izključili inštrumente in skozi noč in meglo drvijo v drugo Švico.

Osebni vzroki Kaj pravzaprav pomeni narcisizem? Poglejmo najprej na osebno raven: "Narcistična rana (ali uporabljen otrok) je v bistvu ravno obratno od tistega, kar si pod narcizem oz. ljubezen do samega sebe predstavljamo. Grandiozno obnašanje je posledica nepristnega jaza, ki se je ustvaril pod pritiskom staršev, ki otroka niso bili sposobni ljubiti takšnega, kot je bil. Zaradi njihove manipulacije in odtegovanja ljubezni je moral postati nekaj več ali nekaj boljšega ali pa hitrejši, veselejši ali pa bolj miren … Svoj resnični jaz pa je moral potisniti v senco kot popolnoma nevreden in nesprejemljiv del sebe." (Revija Kairos, Leto 1, številka 1–2, 2007.)

Človek, torej, ki ne ve, kdo je – zato je zbral o sebi vse najboljše in vse najslabše pripisal drugim. Tudi na ravni družbe ne vemo, kdo smo. Stalno smo imeli okupatorje, ki so nam govorili to in ono, kakšni bi morali biti, mi pa smo si o sebi zgradili grandiozne predstave. Samostojna Slovenija je čas iskanja lastne slike. Očitno pa bomo morali najprej bankrotirati, preden se resno lotimo iskanja.

Posledice Ker smo zbirka samih dobrih lastnosti, morajo biti za naše težave vedno krivi drugi.

Zato tudi ne preklinjamo v lastnem jeziku, marveč v trenutku jeze preklopimo v tujca, torej v nejaz, da kolnemo, in ko se pomirimo, spet postanemo Slovenci. Trstenjak je tožil nad tem, da preklinjamo kot Srbi, ter si želel časov, ko smo preklinjali kot Nemci. Spregledal pa je, da smo torej vedno preklinjali kot drugi.

Naša božjost udari ven na varnih mestih, recimo v lokalih. Kako ponižujemo natakarje, to nižjo raso, kako jih pošiljamo sem in tja! Sploh če prihajamo iz same prestolnice in smo se znašli v kakšnem lokalu sredi malega mesteca.

Zato imate tudi veliko več možnosti, da naletite na človeka, ki je odprl podjetje, na lizing kupil najdražji avto, do zaposlenih pa se obnaša kot grof do tlačanov, vključno s tem, da jim ne plačuje prispevkov, saj je pač podjetnik zunajserijskega formata, za katerega pravila ne veljajo.

Ker je naš svet grandiozen, je vse pretirano, tudi težave. Karkoli nam pride na pot, je katastrofa, strahota, nič ne moremo narediti. Ko je Cankar za nižanje narcisizma zavpil "Hlapci!", smo takoj postali strašni hlapci, ni bilo večjih od nas. Nihamo torej iz skrajnosti v skrajnost – zanimivo, ampak stik z realnostjo vedno pomeni stabilnost v sebi. Ste kdaj slišali za histeričnega Budo, ki bega od ene skrajnosti do druge?

Narcistična kultura je zgrajena na individualnosti, saj veča ego, kar pomeni, da se ne moremo dobro povezati v skupnost. Zato seveda periferija misli, da jo Ljubljana tlači, Ljubljana pa se čudi, da nekje obstaja nekakšna periferija. Vsi skupaj pa mislijo, da imajo prebivalci sosednjega naselja na oni strani hriba vsaj tri roke in pet glav, tako drugačni so od nas.

Popravljanje scenarijev in vodenje korporacij Naj postrežem z zgodbo o lastni napačni presoji in poslovni polomiji. Filmske scenarije sem pisal že dolgo, potem pa sem se odločil, da bom zadevo študijsko izpopolnil in torej postal strokovnjak zanje (script doctoring). Zanimalo me je, študij je bil kakovosten, hkrati pa je zvenelo kot dobra poslovna priložnost. Pri nas se snemajo filmi in nadaljevanke, ki so scenaristično tako polni lukenj, da še ljubiteljski gledalec le vzdihuje zraven.

Hkrati je svetovanje pri popravljanju scenarijev v tujini dobro plačano delo, saj filmi stanejo na milijone in daleč najceneje jih je obdelovati, ko so še na papirju. Ker ima Slovenija malo denarja za filme, bi ga torej toliko več morala imeti za strokovnjake, ki znajo potegniti iz scenarija najboljše, saj so ti stroški v primerjavi s preostalo produkcijo zanemarljivi. Tako teorija. Praksa pa …

Slovenski režiserji, ki so v eni osebi ponavadi tudi scenaristi, so bežali pred menoj. Izrecno so ukazovali producentom, naj pred mano skrijejo scenarije. Razlog je bil preprost: če je 97 odstotkov državljanov uspešnih v svojih karierah, podatek velja tudi za filmarje. Vsak scenarist je genij in njegova dela so popolna. Nihče ni hotel poslušati še tako utemeljenih pripomb, ker ga zabolijo v srčiko ega. Skratka, s poslom ni bilo nič.

Dokler nisem pred nekaj leti opazil, da je to postalo moderno in so tudi pod slovenskimi filmi podpisani strokovnjaki za scenarije. Malce sem se pozanimal in zadeva je čisto preprosta. Ko vas slovenski scenarist vpraša za mnenje, ga začnite na dolgo in široko hvaliti. Povejte mu, kar že ve: genij je! Seveda vas bo takoj najel in vas pošteno plačal. Z veseljem damo denar človeku, ki zna ceniti našo veličino. Scenariji pa še naprej ostajajo luknjičasti.

Odmahujete, češ, obstranski primer, koga to zanima? Mar res mislite, da v deželi genijev nadzorni sveti in upravni odbori delujejo drugače? Da obstaja nadzornik, ki bo nadzoroval podjetje, ne pa le hvalil direktorja? Sploh ker sta v drugem podjetju zamenjala vlogi in je tukajšnji direktor tamkajšnji nadzornik?

Slovenija ima krizo vodenja predvsem zato, ker so se ustvarili srečne družine, ki hvalijo drug drugega, se trepljajo in kjer ne zadoni kritičen glas. Skratka, naredili so vse, da bi izgubili stik z realnostjo, saj je to najbolj prijetno stanje. Dokler traja.

Določeni znaki kažejo, da se obdobje končuje.

Vsi drugi poslovni uspehi Preberite lep navedek o naši megalomanski poslovnosti: "Za Slovence velja, da nismo preveč drzen narod. Da ker smo preveč previdni, nismo poslovno uspešni. Kar je utvara. V zadnjih letih lahko od ravnanja bankirjev pa do čisto navadnih ljudi opazujemo, kako so prevzemali neobičajno visoka tveganja. Ljudje vlagajo v bolivijske rudnike. Menedžerji prevzemajo tako visoka tveganja, da na kocko postavijo ne le podjetje, ki ga izčrpajo, službe tam zaposlenih, preživetje družin delavcev, ampak tudi svojo prostost. Tvegajo ne le izgubo, temveč zapor. Banke so izrazito tvegano posojale denar. In ne nazadnje, pri nas je bila med fizičnimi osebami najbolj priljubljena igra catch the cash. Ljudje niso razumeli tveganja piramidne sheme, pa vendarle so na vrat na nos skakali vanjo."

Skratka, v samostojni Sloveniji ni bilo več nikogar, ki bi brzdal naš narcisizem, in bankrot se je spremenil v edini mogoči zmenek z realnostjo.

Nepriznavanje zakonov Od vseh začudenj je tisto najbolj osnovno začudenje narcisizma ravno nad zakoni – čakajte, kako to mislite, zakoni veljajo tudi zame? Preprost poskus za tiste, ki verjamejo, da smo Nemci: postavite se pred zaprto trgovino. Naj bo zaprta vsaj že deset minut, čakajte in glejte, kako se obnašajo zamudniki. V Nemčiji človek pride, trči ob zaprta vrata, pogleda na uro, pogleda na delovni čas, odide. V Sloveniji vse isto, le da ne odide mirno, marveč se še razburja, maha, večina jih začne trkati po steklu, če le ugleda kakega trgovca. Rekord v poskusu je podrla ženska, ki je zamudila 36 minut, nato opazila čistilko, kako pomiva tla, ter ji dolgo butala po steklu in vpila, naj zanjo pa le še odpre supermarket. Samo zanjo, samo tokrat. (Kako ovit v kokon mora biti um, ki se mu zdi običajno, da bo čistilka odložila cunjo, šla po ključe, prižgala vse luči, odklenila vrata, spremljala gospo po nakupih, nato sedla za blagajno, poračunala in pospremila visokega gosta ven. Nato spet znova začela pomivati vso trgovino, ki sta jo pravkar potacali. Na okna pa že trka nova veličina …)

Josip Broz ne bi postal Tito, če ne bi instinktivno znal ujeti duha ljudi, in tako je najbolje izrazil vodilo svojih sodržavljanov: "Ne priznavam tega sodišča!" Seveda ne, ker smo vsi nad zakonom. Ste kdaj brali o sodbi, ki ne bi bila politična, podtaknjena, dogovorjena itd?

Pomanjkanje humorja Osebno najbolj zoprna lastnost družbe z visoko stopnjo narcisizma je pomanjkanje humorja in skrajno nezaupanje do njega. Milčinski je vedel, zakaj je dal Butalce objaviti po svoji smrti. In res: vnele so se dolge razprave, ali je to sploh literatura, saj je smešno. Da ni umetnost, je bilo jasno vsem, in se o tem niso spraševali.

Edini humor, ki je dovoljen, je v bistvu tista prva stopnja, slabo maskirana agresija: nekdo pade ali prdne, se zvrne ali bruha itd. O tem, da bi se kdo nasmejal sebi, lahko le sanjamo – kajti božanstva so vedno resna, mar ne?

Kot sem pisal v kolumni Slovenijo lahko reši le smeh, ni bolj žalostnega prizora od novinarjev, ki na tiskovkah beležijo skrajne nebuloze, ne da bi se jim začeli smejati. Že davno bi nas moralo izučiti: človeku brez smisla za humor ne smemo zaupati.

Zakaj narcisizem? Narcisizem ima očitno tako veliko evolucijsko prednost za ljudi v tem končku Evrope, da se ni spustil na normalno mejo, marveč je rastel in rastel. V čem je njegova prednost, da je pripomogel k obstanku naroda?

Lotimo se ekstremov. V kolumni Braniki slovenstva sem citiral spletnega komentatorja, ki je ob filmu Mitja Okorna zapisal, da bi sam posnel boljšega na mobilni telefon.

Še posebej v dobrem spominu pa hranim komentarje, ki so se nekoč vsuli pod člankom o Leonardu da Vinciju. Anonimneži so enega največjih genijev takoj ozmerjali, kakšen brezveznik je bil, Mona Liza ni kaj posebnega, izumi pa neuporabni. Risati itak zna vsak itd.

Zdaj pa se vprašajmo: minila so leta, je tisti neznani junak posnel boljši film na svoj mobitel? In oni drugi, je naslikal boljšo Mona Lizo? Ne. Zanimivo, ampak ne. Kajti če bi se lotil, bi hitro ugotovil, da je vrtenje jezika nekaj drugega od ustvarjanja. Povedano jasno: trčil bi ob realnost. In tega narcis noče, ker se je boji – del njegovih možganov hrani o sebi zelo slabo podobo; večji je narcisizem, slabša je ta podoba. Zato ne bodo snemali filmov, ne bodo risali.

Če po definiciji malo povišan narcisizem zviša aktivnost, ko si človek reče, to bi znal tudi jaz, in se zadeve poloti, predlagam dodatek, po katerem precej povišan narcisizem v povezavi z egalitarnim sistemom niža aktivnost. Torej človeka pasivizira.

Če v lastni glavi delamo boljše slike, filme, športne rezultate in vodimo državo iz krize, lahko ostanemo bog & batina le, če se ničesar ne polotimo. Kajti če bi se, bi izstopili iz množice, tega si pa ne upamo. Še naprej torej zidamo le gradove v lastnih glavah.

Slovenski način preživetja je bil pasivnost, torej čakanje na gospodarjeve odločitve (na srečo je včasih izbruhnil v uporih, ki so sprostili vso nakopičeno energijo, od kmečkih puntov do NOB, tako da zadeva ni enostranska, kar v sistemih itak nikoli ni). In vsaka lastnost, ki viša pasivnost, je (bila) torej družbeno sprejemljiva in želena.

Ujetniki podobe Končajmo z vedro malenkostjo, z drobnim trenutkom, ki ga je odlično zabeležil znani bloger in smo ga verjetno doživeli že vsi: "Dobri so domači dunajski zrezki in ko sem nazadnje ženski za hec zatežil, naj za pot v Novi Sad pripravi tudi bećke zrezke, jih je dejansko ocvrla in sva jih potem po češko prevažala v hladilni skrinji – samo da mi je bilo potem pod častjo, da bi jih na klopci ob avtocesti jedel skupaj z družino iz Kurdistana."

Američan gre v drago restavracijo ob cesti in ga imamo za idiota. Kurd ve, da je reven in da nima imidža, zato prinese hrano s seboj in ga imamo za prostaka. Slovenec prav tako ve, da nima denarja, ampak v svoji glavi je gospod, zato hrano pripravi, ampak je ne poje, marveč gre v restavracijo in pripravljeno hrano potem vrže proč. Tako zapravi dvakrat več od Američana in se živcira dvakrat bolj od Kurda.

Zaključek Za uspeh se moramo najprej zavedati, kje smo, da potem od tam lahko krenemo v želeno smer. Če mislimo, da smo nekje, kjer nismo, smo se že v izhodišču izgubili.

Pri nas zdaj prevladuje idealiziranje Titovih zlatih sedemdesetih ali pa poveličevanje domobranskega boja proti okupatorju. Torej iz "ne vemo, kje" hočemo priti v "nikoli obstajalo". Popolnejšo izgubljenost si težko predstavljam.

Najboljši na svetu smo zato, ker si lažemo. Edini način za zdravljenje narcisizma je delovanje – da s poskusi in napakami odkrijemo, kdo smo, kakšni smo, kje so naše meje in naše prednosti.

Nazadnje bomo, na lastno grozo, ugotovili, da smo čisto navadni ljudje in ne bogovi. Takrat bo Slovenija uspešna država.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin