SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj imamo drago državo?

3

termometer

Pred osamosvajanjem so nas opozorili, da bo Slovenija draga, ker bo pač majhna. Pokazalo pa se je, da je to še najmanjša cena, ki jo plačujemo vsak dan in vse bolj.

Slovenija namreč ni draga le finančno, marveč tudi možgansko. Poglejmo, kaj smo si ustvarili. Poleg majhnosti naj takoj povem še drugi razlog draginje: Slovenija je v svojem bistvu fevdalna država, kjer je najpomembnejša svoja vas, svoj krog in poznanstva. To ni meščansko profesionalna družba, marveč trgovina z uslugami in znanstvi, kjer se zadeve ne naredijo, marveč "zrihtajo". Veliko večji primer take države je Rusija in ko so tam načrtovali olimpijske igre, so za stroške dodelili 50 milijard, ampak jim je bilo jasno, da bo velik del denarja pač spotoma izginil in se ni nihče razburjal. Prav tako v Sloveniji neprestano izginja denar pri slehernem projektu, od avtocest do bank, le da se glede tega neprestano razburjamo – ne bi vedel, čemu. Za družbeno strukturo, ki jo imamo, je to normalno. Vidim streho, ne neba Tretji element, ki prispeva k draginji, je naše kratkoročno zidarsko obzorje – vidimo do strehe, ne pa čez. Skoraj dnevno beremo o slovenskih občinah, ki "morajo" (!) porabiti evropski razvojni denar, saj bi bilo res škoda, če ga ne bi, mar ne? No, in tako vsaka občina postavi po nekaj krožišč s priročnimi spomeniki; sezida ali obnovi kako zgradbo, kulturni dom ali raketno izstrelišče, odvisno od tega, koliko evropskega denarja mora zapraviti. Vsi smo zadovoljni, trepljamo župane po ramenih in si mislimo, kako smo nategnili te trapaste Evropejce. Poglejmo primer Cukrarne, katere obnova bo stala 18,2 milijona evrov in bo postala "tovarna kulture". Zgradba bo nedvomno prekrasna in zgrajena za razvojni evropski denar, tako kot vsa krožišča po Sloveniji, problem pa bo nastopil kako leto ali dve po odprtju – z vzdrževanjem in vsebino. Če gradnjo plača Evropa, kdo bo plačal vzdrževanje in obratovanje? Ahm. Da ne boste rekli, da niste bili opozorjeni: razvojni denar bi moral iti predvsem v vsebine, ne v zidove. Kajti vsebine in izdelke lahko prodamo celemu svetu, zidovi bodo padli le na nas. A naš slovenski um čisto zares meni, da zadostuje, če zgradiš stavbo, vsebine bodo prišle kar same. To je mentaliteta, ki je še vedno tako navdušena nad materialnim, da bi cel dan buljila v televizor, četudi ne bi bil prižgan. Trgujmo z diamanti Četrti element naše draginje bo treba razložiti bolj počasi, ker, menim, se ga sploh ne zavedamo. Enkrat lani sem se v New Yorku izgubil in v neki stranski ulici obstal v čudu: gruča ortodoksnih Judov je zavzeto govorila po telefonu, videti je bilo kot borza na prostem. Pozanimal sem se in trgovali so z diamanti. Na prvi pogled je videti preprosto: v telefon zavpijete, da daste milijon, pa dobite milijon, in denar teče v vaše žepe – zakaj tega ne počnejo vsi? Zakaj ta pravzaprav majhna skupina ljudi trguje z dragimi kamni že stoletja, kako, da se tega ne poloti kdo drug, saj gre za Ameriko, kapitalizem, svobodno pobudo itd? Ker ti ljudje že stoletja svoj posel temeljijo na zaupanju in dani besedi. Kar pomeni, da imajo nizke obratovalne stroške. Če bi se vam po žepu valjali diamanti in bi jih hoteli prodati ter bi prišli k meni, kako veste, da vas ne bom nategnil? Torej potrebujete več ocen. Kako veste, da se nismo zmenili? Boste z diamanti v žepih hodili po mestu? Najeli boste varnostnike. Se boste pogajali sami? Najeli boste odvetnike. Nazadnje boste prodali za milijon, ampak bo pol šlo za stroške. Predstavljajte si, da trgujeta dva absolutna poštenjaka – ne potrebujeta nobenih varnostnikov, kontrol, drugih mnenj, odvetnikov, ničesar. Daš? Dam. Hvala! Poštenost = denar. Nižji so torej standardi poštenosti v neki državi, toliko dražja je za prebivalce. Družbi se torej ekonomsko splača biti čim bolj poštena, posameznikom v njej, ki imajo dobra izhodišča, pa ustreza nepoštenost. Slovenija je zelo draga država in postaja vedno dražja. Kar pomeni, da večina prebivalcev še vedno meni, da jim ustreza nepoštenost. Mislijo, da državo nategnejo za več, kot ji plačajo – od kod ta zabloda, bomo pogledali naslednji teden. Nategi in nategovalci Kot sem že velikokrat zapisal, vedno smo bili pod tujimi gospodarji, torej imamo mentaliteto narejeno za parazitsko gospodarstvo. Imeti moramo nekoga, da ga nategujemo, in ta mora imeti neomejene resurse; v lastni državi pač nategujemo same sebe. Naše osnovno stanje je torej pričakovanje natega. Ker nam realnost pritrjuje, zapravljamo vedno več za odvetnike in vedno več časa porabimo za preverjanje vseh možnih nategov. Ste zaposleni? Ste preverili, vam delodajalec plačuje prispevke? Morate, seveda, vsak mesec sproti, mogoče je že nehal. Prav tako morate poznati vse zakone in odloke, da vas ne bi nategnili, torej jih morate resno študirati. Vaš čas ne gre za delo in družino, marveč za iskanje nategov in nategovalcev. Zato nastajajo zakoni o zakonih o zakonih, pogodbe so vedno debelejše, ko v Ameriki izdate knjigo, podpišete eno stran, pri nas je pogodba debelejša od samega dela. Kar zahteva vedno več pravnikov, administratorjev … stroškov, skratka. Res gre vse tako, kot je bilo napovedano. Socializmu sledi komunizem, torej odmrla država. Tako država ne preverja, če je delodajalec plačal prispevke itd, vse morate sami. Ker je vsak svoj detektiv in odvetnik, raste torej občutek samosti, skrajne individualizacije, ki vodi v egoizem – nihče se ne briga zame, tudi jaz se ne bom za nikogar! Zapravljanje možganov Kar nas privede do največje draginje slovenske države: možganske. Ne zapravljamo le denarja, marveč tudi nevronske povezave. Stalno premišljevanje o nategih, samost in egoizem, občutek polzenja v kaos, možgane spodbudita k iskanju reda, vzroka, smisla. Slovenci smo dejansko našli vzroke v teorijah zarote, v napadih NATA – in tako je Amerika pri nas globoko osovražena, saj so krivi za vse naše težave. Normalno stanje slovenskega duha danes je paranoja. Povsod lahko preberete, da kot država tonemo v polkolonialno odvisnost. Tule podajam bolj natančno definicijo: Slovenija se spreminja v polkolonialni polzaprti oddelek psihiatrične bolnišnice. Če se je ob osamosvojitvi redkim dozdeval svet kot zarota, je to zdaj postalo obče stanje. O tej kolumni, poštenosti in stroških, povezovanju in razpadu družbe sem začel razmišljati ob štirih drobnih dogodkih, ki so se mi zgodili v zadnjem mesecu. Ker je vreme lepo, veliko tečem. In tako sem kar dvakrat videl, kako je osebi pred menoj iz žepa padla denarnica. Seveda sem jo pobral in vrnil lastniku – in obakrat naletel na pogled popolne sumničavosti. Kdo je ta človek? Denarnico mi vrača? Zakaj? Paranoja rojeva paranojo in ustrašil sem se, da me bodo obtožili, kako sem jim iz denarnice pobral milijone, tako paranoidni pogledi so bili. Okej, porečete, naletel sem na čudaka. Ja, zato pa naslednja dogodka: eden v Nemčiji, parkiral sem avto in na parkomatu začel brati navodila, ko je pristopil nek gospod in mi ponujal svoj parkirni listek, češ prej je opravil sestanek, izvolite, še za celo uro velja. In drugi, v Belgiji, ko sem hotel kupiti karto za podzemno, a je pristopil mladenič in mi ponudil svojo, češ ne potrebuje je več. In zdaj sledi tisto, kar je najbolj grozno, kar me je sram zapisati: oba sem pogledal s sumničavim pogledom – kaj hočeta, zakaj ponujata nekaj zastonj, kakšen nateg je to? Morate iz Slovenije, da ugotovite, kako paranoidna družba smo postali in potem me je v dno duše sram, ker ne znam več reagirati na dobro delo. Odvadil sem se. Obljubljali so nam samostojno Slovenijo, dobili pa smo samostojne (človek človeku volk) Slovence. In kdo je kriv? In zdajle je večina bralk in bralcev že v joku in stoku: kapitalizem nas je take naredil! Ni res. Take nas lahko naredijo le gumijasta pravila igre. Možgani so organ za predvidevanje, torej potrebujejo osnovo za svoje delovanje: red. Do zdaj so nam ga ponujali okupatorji, svojo državo pa smo zastavili kot malho za ropanje in malverzacije. Občutek, da so pravila raztegljiva, pomeni, da se ne moremo na ničesar več opreti in edini razumni izhod je paranoja. Prosim, ne mešajte gumijastih pravil s katerimkoli družbenim sistemom – najprej morajo zakoni veljati za vse, potem imate šele lahko socializem, kapitalizem, karkoli že. Če ne, imate le pajdaško ropanje in paranojo. Blažilci paranoje Na človeški ravni se mi zdi tisto, kar je Jesenicah začel Ahmed Pašić in zdaj počne skupina Ejga, tako pomembno. Zberejo se in pobarvajo ograjo, recimo. Tole bo udeležencem zvenelo grozno, a tista ograja sploh ni pomembna, mirno bi lahko rjavela naprej. Pomembno pa je, da so se zbrali ljudje in ugotovili, da so človeški. Da so se spoznali in povezali, kar je prvi droban korak k zaupanju. Tega nam manjka. (Seveda: kadarkoli omenim skupino Ejga, se z Jesenic vsujejo prijazna obvestila, da se občani lahko združujejo le zato, ker gre v ozadju za zaroto fundamentalističnega islamizma itd, kar je skladno s temo današnje kolumne.) Vidim, da podobna lokalna združenja počasi nastajajo tudi drugje po Sloveniji, je pa res, da jih mediji ne štejejo za najbolj zanimiva. Prevladujoči občutek paranoje lahko razbijemo točno s tem, da storimo nekaj v skupno, ne le lastno korist. Pri čemer seveda klikanje internetnih peticij v dobrodelne namene ne šteje. To ni dobro delo, to je opravičevanje samih pred sabo. Skratka: dobro delo na dan prežene novodobnega Slovenca stran.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin