SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tomaž Štih: Nasvidenje, žvečilci netopirjev!

5,40

termometer

Tomaž Štih
Foto: Osebni arhiv

Državni filmi so pod levimi vladami postali predvidljivi kot ameriške nizkoproračunske grozljivke. Če je v zadnjih mogoče vnaprej predvideti vrstni red umiranja – najprej arogantneži in navijačice, potem debeli in grdi, nato črnci in geji in na koncu še partner sijočega primerka genetske popolnosti, ki edina preživi masaker; je mogoče v domačih filmih miže uganiti naravo glavnih likov. Lik priseljenskega angela ali migranta nima nobene napake, le velike težave s svojo (večinoma ruralno!) okolico. Nasprotni lik zlega podjetnika ima prav vse napake in je tesno povezan z nacionalistično, korumpirano politiko ter nadleguje neodločno dekle glavnega junaka. Ta pa praviloma pripada "akademskemu proletariatu", ker se je nekoč srčno odločil za enega izmed manj perspektivnih družboslovnih študijev in je odtlej večna žrtev sistema.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Pustite sled

Slovenija je eno pogumno koalicijo daleč od zlate dobe slovenskega filma. Imamo samonikle ustvarjalce, kot jih še ni bilo. Pred štirimi leti je Pr'Hostar iz zasede postal drugi najbolj gledani slovenski celovečerec. Mitja Okorn je po briljantni karieri na Poljskem režiral Leto življenja s hollywoodsko smetano, film Vsi moji prijatelji so mrtvi Jana Belcla pa je na Netflixu v nekaj tednih videlo več ljudi kot vse dosedanje slovenske filme skupaj.

Vsem jim je skupno, da domače filmske komisije v njih niso videle potenciala in zato od svoje države nikoli niso prejeli niti evra, čeprav za filmsko dejavnost namenjamo milijone. Še več, Mitja Okorn ne zamudi nobene priložnosti, da se zahvali Majdi Širca, da ga ni posrkala v državno filmsko brezno, iz katerega se jih le malo reši.

Danes jim zaupajo Poljaki, Hollywood in Netflix. Ali ni že čas, da jim zaupamo tudi doma? 

Kako lahko te talentirane, mlade ljudi vprežemo v voz "Slovenija"?

Začnimo s sprijaznjenjem s tem, da naš tujejezični oskar ne bo nastal iz genialnega filmskega prvenca s ščepcem umetniškega navdiha, ampak iz kontinuiranega napora. Da nastane Schindlerjev seznam, mora prej nastati industrija, ki Spielbergu omogoči udejanjiti talent.

V nekem trenutku je poslanstvo Slovenskega filmskega centra prenehalo biti financiranje dobrih filmov. In postalo program zaposlovanja domačih filmskih delavcev. Odtlej se sredstva za projekte drobijo. In to med amaterje!

Film pa je vendarle obrt in noben obrtnik se ne rodi mojster. Zato je bolje sredstva spet koncentrirati in jih vsako leto nameniti enemu ali dvema večjima projektoma. Te pa zaupati najboljšim. Množica začetnikov bo vrhunske izkušnje zagotovo lažje pridobila s temi projekti kot pa s samostojnim delom, kot se to poskuša danes.

Če je takšna ureditev politično nesprejemljiva, se lahko izvede na način, da se "umetniško eksperimentiranje" vendarle financira, vendar iz dobičkov večjih filmskih projektov.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Javni sektor v senci

Druga nujna sprememba je odpoved doktrini pripovedovanja slovenskih zgodb Slovencem namesto vsemu svetu.

Leve vlade že več kot pol stoletja zlorabljajo kulturo za trasiranje revolucije in posiljevanje Slovencev s svojimi idejami. Od razrednega bojevništva do feminizma in LGBT.  Desna vlada ima priložnost to spremeniti in z zgledom pokazati, da je mogoče drugače. Namesto da tudi sama gledalce na smrt dolgočasi z (nasprotnimi!) ideološkimi pridigami, naj se raje osredotoči na kakovost zgodb.

Hollywood si jih izposoja od povsod: od faraonov do Tudorjev, zakaj si jih mi ne bi iz regije?

Nedavno je Mitja Okorn izjavil, da si želi posneti film o nekdanjih košarkarjih Draženu Petroviču in Vladi Divcu. Kakšna priložnost, kakšna zgodba! Si predstavljate, da jo Slovenci izmaknemo Srbom in Hrvatom in iz nje naredimo svetovno uspešnico? Si upamo na desni pozabiti, da gre za zgodbo iz nekdanje države, in posneti vrhunski film o razpadajoči državi na zgodovinski prelomnici in o izjemnih ljudeh, ki so evropski košarki kljub temu odprli vrata v NBA? Vseskozi govorimo, da je treba ločiti zgodovinsko zrnje od ideoloških plev. Ločimo ga! Socializem je bil slab, Dražen Petrovič pa je bil odličen. Nič manj odličen, kot je zgodba naših Aleksandrink ali ekranizacija romana To noč sem jo videl!

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Radikalizacija koga?!

Tretji veliki zasuk v razmišljanju je konec malikovanja tako imenovanih strokovnih avtonomašev, ki o projektih odločajo namesto izvoljenih politikov. Priznajmo si že, da danes v državi o vlaganjih v film večinoma tako ali tako odločajo ljubljenci politike. Njihova avtonomija ne služi boljšim odločitvam, ampak temu, da lahko po menjavi oblasti še naprej ostajajo politični; da nikomur ne odgovarjajo za rezultate svojega dela in da lahko še naprej ohranjajo svoj vrtiček krožnega gospodarstva. Na njem peščica dodeljuje sredstva svojim prijateljem, potem pa se vrtiljak zavrti, na funkcije pridejo ti prijatelji in jim vračajo usluge.

Takšen sistem najbolj učinkovito razbijeta konkurenca in osebna odgovornost.

V Izraelu imajo, na primer, dva filmska sklada, ki drug proti drugemu tekmujeta, kar ju sili h kakovosti. Takšen model bi bilo dobro uvesti tudi pri nas (in to ne le na področju filma, ampak tudi na številnih drugih!).

Dobre režiserje in projekte nam lahko pomagajo izbirati tujci – s svojo pripravljenostjo vlagati v snemanje v naši državi. Lahko uvedemo, na primer, delno povračilo sredstev, porabljenih za snemanje v Sloveniji. V praksi to pomeni, da je treba pred državnim financiranjem o tem prepričati zasebne vlagatelje!

In ne nazadnje je tu še vprašanje odgovornosti državnih odločevalcev, ki jo je sicer finančno težko uveljavljati. Je pa mogoče uvesti sistem točkovanja, po katerem lahko vsak član komisije eno ali več točk nameni filmu po svojem okusu. Če film zbere dovolj točk, se ga posname. Če je uspešen, član komisije dobi nazaj več točk, kot jih je vložil. Če ni, pa izgubi vložene točke. Najbrž ni treba razlagati, da ljudje, ki jim v takšnem sistemu zmanjka točk, nimajo več kaj početi na odločevalskih položajih!

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Karantenija

Četrti, morda najtežji zasuk v razmišljanju pa je, da začnemo od filmov pričakovati konkretne rezultate, ki presegajo sodelovanje na obskurnih festivalih. Predvsem gledanost in dobiček! Nekako se nam zdi samoumevno, da desetletja vlagamo v smučarske skoke zato, da ustvarimo priložnost za Emo Klinec. V košarko zato, da nekoč postanemo evropski prvaki in naša Luka Dončić in Goran Dragić končata v NBA. Od vlaganj v film pa, za čuda, nikoli ne pričakujemo nič. Zakaj?

Da se državi neki film (celo!) izplača, pomeni najmanj dvoje. Prvič, da je sporočilo filma doseglo veliko ljudi. Kar je dobro. In drugič, da je za prihodnje filme na voljo več denarja kot prej. Kar je še boljše.

Bodimo pošteni. V tridesetih letih neprofitnega filmskega ustvarjanja nerazumljenih žvečilcev netopirjev nismo posneli niti enega kulturnega vrhunca in še manj narodno zavednega filma. Pa čeprav smo vseskozi poudarjali, da sta neprofitnost in strokovno avtonomaštvo namenjena natanko temu!

Če davkoplačevalci že vlagamo v slovenski film in te dejavnosti zaradi političnih razlogov ne želimo prepustiti trgu, potem dajmo panogi vsaj možnost, da iz nje kaj nastane.

Prenehajmo drobiti sredstva, uvedimo osebno odgovornost razdeljevalcev filmskega denarja, dopustimo snemanje v angleščini ter svojih naporov ne usmerjajmo več v socialo za filmarje, ampak v filmski program, gradnjo kadra, davčne in druge finančne spodbude, prodor naših filmov na tuje trge, pogum snemati velike zgodbe, ne glede na ideološke ločnice, v gradnjo sistema povratnega financiranja iz uspešnosti filmov in predvsem v odličnost filmskega ustvarjanja.

Potem pa držimo palce in navijajmo: "Dajmo, naši!"

Tomaž Štih je leta 2002 ustanovil Libertarni klub in pisal prvi politični blog Libertarec. Pod tem imenom je danes znan na družbenih omrežjih. Bil je ustanovni član in programski vodja Državljanske liste, član kabineta finančnega ministra Janeza Šušteršiča v obdobju druge vlade Janeza Janše leta 2012, po padcu te vlade je odšel v London, od koder praviloma pošlje kolumne. V obdobju epidemije se je Štih odpovedal honorarju.
Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Svobodna naselja
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net. 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 31
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin