Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Četrtek,
28. 5. 2015,
13.08

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Četrtek, 28. 5. 2015, 13.08

8 let, 3 mesece

Študirati in delati v bolonjskem času

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Pred nami je teden matur, za nami pa teden debate o tem, ali je treba reformirati bolonjski študijski sistem, s katerim so pred leti reformirali dotedanji univerzitetni študij.

Študentje in diplomanti se namreč pritožujejo, da jim zdajšnji koncept študija ne prinaša ustreznih možnosti za nadaljnjo zaposlitev. Na tej točki seveda vznikne vprašanje povezave med študijem in iskanjem dela. Z njim se na eni strani spoprijemajo mladi diplomanti, ki poskušajo na trgu dela unovčiti svoje znanje, ki so si ga (naj bi si ga) pridobili med študijem. Na drugi strani pa so v tem primežu tudi delodajalci, ki se morajo, kakor vedo in znajo, znajti v goščavi raznih fakultetnih programov in iz njih izhajajočih izobrazb ter znanj, ki jih ti prinašajo, ter v tem spremenjenem okviru (skupaj z delovnimi in drugimi izkušnjami prijavljenih) poiskati najprimernejšega kandidata za zaposlitev, ki jo ponujajo. Ker imamo sošolci iz srednje šole prihodnji teden trideseto obletnico mature, je morda smiselno, da se najprej spomnim, kako je bilo včasih. Študij in delo pred tridesetimi leti Včasih je bilo precej bolj preprosto. Po srednji šoli (v resnici nismo imeli mature, saj smo bili prva generacija usmerjenega izobraževanja) in po opravljenih sprejemnih izpitih za izbrano fakulteto (v tistih časih jih je bilo treba delati marsikje) smo se fantje odpravili v vojsko, kjer smo imeli dobro leto časa, da smo razmislili o svojem prihodnjem življenju, da o vsem drugem niti ne govorim. Dekleta so šla naravnost na fakulteto. Po vrnitvi smo se tudi fantje lotili študija, med njim za sprotne stroške sem ter tja tudi kaj oddelali prek študentskega servisa, s službo po diplomi pa takrat se nismo kaj veliko ukvarjali. Ko smo v petih ali šestih letih, običajno z nekaj podaljšanji absolventskega statusa, med katerim so si nekateri vzeli čas za potovanja, spet drugi pa za reči, ki jih niso mogli postoriti v dotedanjem življenju, naposled diplomirali, nam je v nekaj mesecih večinoma brez težav uspelo dobiti prvo službo. Takrat, v začetku devetdesetih, že v osamosvojeni Sloveniji, je še vedno obstajala praksa pripravništva, ki je v naslednjih letih sicer izzvenela. Pripravništvo je takrat običajno pomenilo enoletno delo za nekoliko nižjo plačo od običajne, v njegovem okviru pa se je novopečeni diplomant seznanil z načeli delovanja institucije ali podjetja, hierarhije in delovanja v kolektivu, kar so bile socialne veščine, ki so mu pomagale na nadaljnji poklicni poti. Kot farmacevt sem pripravništvo opravljal na tedanjem Zavodu za farmacijo. Približno pol leta sem opravljal preprostejše analize zdravil, ki so bile rezervirane za farmacevtske tehnike, in kljub temu da sem končal fakulteto, med katero smo imeli polno praktičnih vaj, sem potreboval kar nekaj mesecev, da sem se v hitrosti njihovega izvajanja vsaj približno izenačil z rutiniranimi tehniki. Drugo polovico leta so me premestili na malce bolj sofisticirano delovno mesto, ki so ga zasedali inženirji, in po dobrem letu sem že kar dobro obvladal področje dela, ki ga je pokrival tisti zavod. P otem me je sčasoma odneslo v druge vode, a rečem lahko, da je bil moj prehod diplomanta v sfero dela in delovnih procesov precej mehak. Podobno se je dogajalo tudi kar nekaj generacijam za menoj, saj je bila Slovenija v vsestranskem konjunkturnem vzponu.

Študij in delo pred približno desetimi leti Približno tak položaj je trajal do vključno leta 2008. Službo je bilo razmeroma lahko dobiti, saj so delodajalci odpirali nova delovna mesta in so potrebovali nov kader. V tistem obdobju se ti je lahko zgodilo, da si dal na zavod za zaposlovanje povpraševanje po komercialistu in si dobil manj kot pet prijav. Kapitalizem pa je vseeno prinesel nekaj sprememb. Vse pogosteje se je dogajalo, tudi v našem podjetju, da so se na razgovore začeli prijavljati absolventi, ki so si še pred koncem študija želeli pridobiti nekaj delovnih izkušenj. Pokazalo se je, da je tak kader veliko boljši, veliko bolj uporaben in da tudi v nadaljevanju svoje kariere ni imel kakih velikih težav. Najboljše izkušnje smo imeli s takimi, ki so ob koncu svojega študija, nekako v obdobju absolventskega staža (ki so ga pogosto formalno kar prekinili) ter v starosti malo pod 25 let začeli delati s polnim delovnim časom. Ker še niso končali študija, se še niso nosili, saj so vedeli, da je njihova zadnja končana izobrazba pač srednješolska. In ker so bili zaradi starosti okoli 25 let že solidno zreli tudi osebnostno, večinoma niso imeli večjih težav pri socializiranju z notranjim življenjem podjetja in so se hitro vklopili vanj. Tistim med njimi, ki so potem ob delu še nemoteno končali študij, uspeva tudi danes, ali pri nas ali kje drugje.

Študij in delo, bolonjski položaj Z bolonjskim konceptom študija pa so se stvari v resnici malo zapletle. Pri tem je negativno utež dodalo še dejstvo, da se je ta prehod dogajal tudi v obdobju gospodarske krize, ki je zožila in stanjšala zaposlitvene možnosti. Zdaj je namreč običajno, da se na razgovore prijavljajo tudi mladi, ki so končali triletni bolonjski študij, s čimer so si pridobili fakultetno izobrazbo. Ker ne morejo dobiti službe, se jih veliko odloči in študira naprej za bolonjski magisterij, na razgovore pa vseeno prihajajo s precejšnjimi pričakovanji, saj so "vendar že končali fakulteto". Žal pa jim študij večinoma ni dal dovolj uporabnega znanja, zato jih delodajalci pogosto še vedno imamo za neke vrste absolvente in testo, ki ga je šele treba izoblikovati.

Poleg tega so tudi nekaj let mlajši. Če po srednji šoli takoj vpišeš pravi študij in ga končaš v treh letih, se na razgovore začneš prijavljati v starosti 22 let, ko si osebnostno seveda precej manj zrel, kot če bi imel tri leta več. Tega sam seveda ne vidiš, a to vidi tisti, ki ima že obilo izkušenj z generacijami pred teboj.

Tako imamo položaj, ko poskušajo v zaostrenih gospodarskih razmerah delo dobiti novopečeni diplomanti bolonjskega študija brez večjega uporabnega znanja ter v starosti, ko še niso osebnostno obrušeni, da bi se brez težav ter hitro in učinkovito vključili v podjetje.

Delodajalci pa pač ne morejo biti življenjski vzgojitelji teh mladih ljudi, to je najbolj naloga staršev, izobraževalnega sistema in življenja samega. Zato se delodajalci zdaj na koncu pogosto odločajo za kake druge rešitve, ali prosta delovna mesta krpajo z obstoječim kadrom ali pa zaposlujejo malo starejše ljudi, ki imajo veliko manj težav s socializiranjem v podjetju.

Kaj storiti? Če se na tej točki izognemo predlogom radikalnejših reform, je odgovor na to vprašanje preprost: več delati že med prvo stopnjo bolonjskega študija. Sam vidim največ možnosti in najbolj preprosto rešitev v vsakoletni delovni praksi. Za zdaj namreč za veliko smeri velja, da študentje šele v tretjem letniku študija opravijo svojo prvo in edino nekajtedensko delovno prakso. Pri tem pa imajo lahko tudi smolo in naletijo na delodajalca, ki ne ve natanko, kaj bi z njimi, jih nima namena časa naučiti česa uporabnega, jih nima časa seznaniti z delovanjem podjetja in drugim, zaradi česar se lahko zgodi, da študent dva ali tri tedne brez kakega konkretnega dela preždi v kaki pisarni in se ničesar ne nauči. Od svoje edine prakse med študijem torej nima skoraj nič in tudi na poznejše delo je še vedno povsem nepripravljen. Vsakoletna nekajtedenska praksa v okviru prve stopnje triletnega bolonjskega študija (torej tri prakse v okviru triletnega študija) bi možnost takih "izgubljenih praks" močno zmanjšala. Obenem bi se tako študentje in bodoči diplomanti podrobneje seznanili tako s procesom dela kot s svojo trenutno usposobljenostjo za njegovo opravljanje.

Tako bi jim odpadlo nekaj diplomantskega perja, po drugi strani pa bi si brez tržnega pritiska, saj gre za prakso, v realnem okolju pridobivali dragocene delovne izkušnje. Kakorkoli že obrnemo, delodajalci v tem času od diplomantov pač pričakujejo/pričakujemo čim višjo delovno usposobljenost in nis(m)o pripravljeni ne vem kako dolgo na svoje stroške izobraževati novih delavcev. Lahko pa seveda počakamo na to, da se gospodarske smernice spet močno obrnejo navzgor in se bodo stvari uredile same od sebe.

Ne spreglejte