Socialni nateg (v slikah)

Recimo, da imamo tri zelo sposobne na eni strani, na drugi tri skrajno nesposobne, vmes pa razdeljene vse druge. Nato vodstvo dobi idejo, da bi odpustilo tiste tri najslabše. Ti se upirajo, po pomoč se zatečejo tudi na cehovsko združenje. Do sem je zgodba običajna, povsod po svetu bi jo lahko našli. A poslušajte nadaljevanje: kolegi skupaj z možnimi odpuščenimi sestavijo protestno izjavo, v kateri se sklicujejo na socialni čut: odpustiti je treba najboljše delavce, kajti ti lahko službo dobijo povsod, obdržati pa morajo najslabše, saj ti ne morejo nikamor in jih nihče noče. Pahnjeni bodo v bedo.

Kar sproži resno razpravo v kolektivu. Seveda, saj to je res! Kako se tega nismo prej spomnili! Odpustimo najboljše!

Bom povedal kar po pravici – ko sem izvedel za ta primer in bral kopije izjav in e-pošte, je bila moja prva misel: "Tej državi ni rešitve!"

Izgovori in javno mnenje Prvo, kar moramo razčistiti: tisti, katerega glava je na tnalu, si lahko izmisli tudi najbolj privlečen izgovor, vso pravico ima do tega. A da potem tak izgovor posvojijo kolegi in se jim zdi odličen, je skrb vzbujajoče in kaže na posebno značilnost osnovnega programiranja (=mentalitete).

Drugo: v slovenstvu je svet stalen in nespremenljiv. Prva logična misel nas tako zaobide: če so nekateri ljudje v svojem poklicu izjemno slabi, mar ga ne bi zamenjali? Ah, kolikokrat sem slišal: "Če sem pa to študiral in toliko let zabil za študij! To mi daje pravico, da do konca življenja težim sebi in drugim!"

Tretje: razumljiva je želja kolektiva, da bi odpuščali najboljše – s tem bodo tisti, prav dobri, nenadoma postali odlični, oni zadostni pa si mislijo, ojej, če zdaj odpustijo slabše od nas, postanemo mi najslabši in smo naslednji na vrsti za odhod. Neverjetno pa je ozko zorno polje vseh zaposlenih: če gredo najboljši in pri naslednjem krčenju osebja spet najboljši in tako dalje, bo podjetje kmalu propadlo in bodo vsi nezaposleni, ne le trije najslabši?

Slovenski socialni refleks Seveda je bil v izjavi omenjen socialni čut. Kadarkoli ga v naših krajih potegnejo na plano, se primite za denarnico, gre za jasen znak, da vas hočejo nategniti. Problem je v tem, da množično nasedamo – izraz je za nas kot zvonček za Pavlovega psa, vsi mehki postanemo in denar kar frči, ponavadi za neumnosti. Ne pozabite, da so vladno letalo kupovali za prevoz ranjencev! Da so ob zagonu milijardne luknje, imenovane TEŠ, govorili o tem, da bo sicer nekaj sto rudarjev ostalo brez dela in se bo morali prekvalificirati. In ko so prejšnjikrat dokapitalizirali NLB in NKBM, je predstavnik vlade v isti sapi poleg "konkurenčnosti slovenskega gospodarstva" omenjal tudi "socialno pravičnost". Resno.

Pogosto se sklicujemo na Skandinavce in njihovo socialno pravičnost. Pojdite na sever in poskusite tam predlagati nekaj milijardno luknjo namesto prekvalifikacije nekaj sto delavcev ali odpuščanje najboljših po podjetjih. Z veseljem bom prebral vaša poročila.

Egalitarnost Smo družba skrajne egalitarnosti, ki nam jo omogoča negativna selekcija. Torej je normalno, da najbolj sposobne odpustimo. Naj si najdejo poklic, v katerem bodo nesposobni in nesrečni, skratka, morajo se normalizirati. A kaj, za vraga, ima s tem socialni čut? Ne boste verjeli: nič.

Očitno smo Slovenci pomešali povsem ločene zadeve in ogromno ljudi sploh ne ve, kaj je socialni čut. Čas je, da razložim osnovne pojme in ker je po tujih uradnih podatkih večina slovenske populacije funkcionalno nepismene, morajo biti osnove podane v sličicah.

Na prvi sliki vidite družbeni ideal slovenstva: vsi poravnani v vrsto, vsi enaki, nihče ne izstopa. Ker ljudi lahko poravnamo le ob najmanjšem skupnem imenovalcu, je ta črta bede in nesreče na sliki tudi narisana. Prebivalstvo je nad njo, to je ena velikih prednosti negativne selekcije, ki skrbi, da nikomur ni zares dobro, a obenem ne tudi zares slabo.

Socialni čut Zdaj pa nekdo začne odstopati navzdol, doletela ga je nesreča ali pa ne more več slediti vsem drugim:

Socialni čut pomeni, da mu bodo sodržavljani pomagali: finančno ali z zdravljenjem, ni pomembno. Sprožili se bodo mehanizmi sistema in sočutja, ki bodo nesrečnika spet potegnili navzgor – socialni čut:

Negativna selekcija Kaj pa je negativna selekcija oziroma teror nesposobnih, kot bi lahko prevedli strokovno antropološko poimenovanje "reverse dominance hierarchy"? Ponovimo, nekomu je spodletelo, navzdol je izstopil iz množice:

V tem primeru pa mu okolica ne bo pomagala, marveč bo znižala kriterije, tako da se mu bo pridružila:

Skratka, znebili se bodo sposobnih, ki iz povprečja štrlijo, in s tem povprečje znižali. Slovenstvo je obsedeno ravno z množičnostjo, kar je druga beseda za nižanje kriterijev. Bahamo se s tem, da smo svetovni rekorderji v četvorki, čeprav udeleženci ne znajo zares plesati, marveč se pijano opotekajo. Rekorderji v najbolj množičnem pevskem zboru, četudi zadostuje, da krulite zraven. Hkrati smo tudi narod pesnikov in pisateljev, četudi je stanje slovenske literature v svetovnem merilu precej nekonkurenčno. In tako dalje, v neskončnost. Do tega, da 70 % populacije študira, saj morajo vsi narediti osnovno šolo z odliko, da lahko pridejo skozi srednjo in končajo univerzo.

Nadpovprečni pa odhajajo v tujino, kar bojda zdaj že svetujejo na zavodih za zaposlovanje, saj tam lahko dobijo službo, česar podpovprečni ne morejo, mar ne?

Skubsti davkoplačevalce Poglejmo tretjo, povsem ločeno zadevo, ki smo jo pomešali s socialnim čutom. Gre za nategovanje in okoriščanje:

Ker hočemo vse imeti v isti vrsti, se nam ob nesrečnikih sproži socialni čut in kot je vidno dnevno, dejansko nakazujemo prispevke in pomagamo prostovoljno (pohvalno!). Kar so manipulatorji že davno ugotovili in zato za vse svoje rabote izkoristijo naš socialni refleks. Recimo, nek predsednik se zaželi vožnje v lastnem letalu in ne bo le podpisal naročilnice – mora govoriti o potencialnem ranjencu, ki bo mogoče, nekoč, nujno potreboval zasebni letalski prevoz. Dokler pa ga ne bo, se bo vozil kar predsednik sam. In tudi šefi Šaleške doline ne morejo kar reči, če ne bo milijard, bodo trpele naše plače in standard; morajo najti nesrečnike tam pod zemljo, v imenu katerih bo pritekal denar.

Nova dokapitalizacija bank je tu in čas je, da predstavniki vlade spet spregovorijo o socialnem čutu (pri čemer ni pomembno, kdo je na oblasti, izkoriščanje našega refleksa pride prav vsem). Preden NLB in NKBM zamenjata ranjence in rudarje, se oddresirajmo in socialni čut ohranimo za takrat in tiste, katerim je res potreben, ne pa za opravičevanje vladavine lisjakov.

P. S. Na gornjem prikazu prosim ne prezrite, da siromak ostane točno na istem mestu – torej v buli. Dvignil se je tisti, ki je najglasneje vpil o socialnem čutu.

Natančna končna slika je torej naslednja:

P. P. S. Oddal sem že kolumno, ko so Finance objavile članek o naših večnih junakih, ki se premikajo iz podjetja v podjetje in za seboj puščajo opustošenje. Podnaslov: "Železnice ob 45 milijonov evrov" in eden tistih, ki so bili pri projektu zraven, pravi: "Izvedeni finančni instrumenti niso nekaj slabega.[...] Temeljijo pa, če želite, na socialni pravičnosti in solidarnosti, na varnosti."