Slovenski filmi in knjige v 2017 – vmesno poročilo

Slovenci smo pregovorno ponosni na svojo kulturo in ji z visokimi besedami, mnogo proslavami in prireditvami izkazujemo spoštovanje na vsakem vogalu.

Foto: Thinkstock

Je torej res, da imamo svojo kulturo radi in smo zanjo pripravljeni tudi kaj odšteti ali pa je to samo poza, ki ne zdrži realnega preizkusa?

Poglejmo, kakšno je stanje v letošnjem letu do zdaj.

Pred koncem leta

Po prvem novembru družbeno in družabno dogajanje prestavi v najvišjo brzino, saj se za naslednjim vogalom že odpira predbožično obdobje, dva vogala naprej pa je že konec leta. S tem prihaja tudi čas za vsakoletno rekapitulacijo.

Tudi pri slovenskih filmih in knjigah je podobno. Po septembrskem Festivalu slovenskega filma so se kinodvorane napolnile s slovenskimi filmi, butični del filmske sezone pa se bo sklenil s skorajšnjim Liffom, ki se v Cankarjevem domu in na še nekaterih drugih lokacijah začenja prihodnji teden. Samo nekaj dni za tem se bo v Cankarjevem domu začel tudi tradicionalni knjižni sejem, kjer bo slovensko založništvo na ogled postavilo svojo letošnjo knjižno produkcijo.

Nekaj stvari, ki zadevajo slovenske filme in knjige, pa lahko sklenemo že sedaj.

Slovenski filmi v letu 2017

Letošnja ponudba celovečernih slovenskih filmov je sestavljena iz najstniškega komičnega Košarkar naj bo, posnetega (režija Boris Petkovič) po istoimenski knjigi Primoža Suhodolčana, in kar nekaj celovečercev za odrasle s precej težjimi in resnimi temami. Medtem ko je Košarkar naj bo tudi s pomočjo šolskih kinopredstav že presegel 50 tisoč gledalcev ter se s tem kvalificiral v kategorijo hitov, se preostalim slovenskim filmom godi precej drugače.

Košarkar naj bo Foto: STA

Večkratno nagrajeni in družbeno angažirani Rudar režiserke Hanne Slak, ki tematizira Hudo jamo, pa tudi Družinica režiserja Jana Cvitkoviča z izrazito socialno zgodbo družine, ki se znajde v finančnem in družbenem breznu, sta v slovenskih kinodvoranah že kmalu po začetku predvajanja ostala brez sape, kar pomeni, da ju je videlo samo nekaj tisoč gledalcev. Filmu Prebujanja z zvezdniško zasedbo (Katarina Čas, Jure Zrnec, Sebastian Cavazza itn.) v režiji Petra Bratuše, z dogajanjem iz življenja treh parov, ki se večinoma odvija v njihovih posteljah, gre nekaj bolje, a tudi ta film bo le težko zlezel kam visoko.

Kakšne filme bi torej morali narediti domači filmski ustvarjalci, da bi odrasli gledalci sploh še prišli v kinodvorane v večjem številu in plačali karto (kar je izvirni način ogleda filma), je vprašanje, na katero je vse teže odgovoriti. Tudi zaradi nenehne in precej hude konkurence na malem zaslonu.

Resnejša slovenska (kino)kultura ima namreč tudi svojo lahkotnejšo plat: to so romantično-ljubezenske televizijske serije, ki v zadnjih letih dosegajo visoko gledanost in poleg resničnostnih šovov postajajo vse bolj stalni del ponudbe slovenskih televizij. Seveda pa gre v tem primeru za lahkoten televizijski ogled iz naslanjača, ki ne predpostavlja ravno ne vem kako aktivne udeležbe in ga težko štejemo za konzumacijo domače kulture.


Preberite še:


Slovenski romani v letu 2017

Tudi najnovejša domača literarna produkcija za odrasle vse težje pade na plodna tla. Od domačih romanov, ki so izšli v letošnjem letu, sta se nad povprečne bralne in nakupovalne ravni za zdaj (po mojih informacijah) dvignili le dve slovenski romaneskni noviteti. Prva je družbeno angažirani roman Hiša Ivane Djilas (izšel je februarja letos, vendar z lansko letnico), v kateri je avtorica na svojstven (in zelo iskren) način popisala težave družine, ki mora zaradi finančnih težav prodati hišo (vse skupaj je zasnovano na resnični zgodbi), kar pa se v nadaljevanju izkaže za veliko večjo težavo, kot je bilo pričakovati, in vodi do raznih neljubih zapletov.

111 Drugi je roman z naslovom In ljubezen tudi, ki ga je napisal naš literarni prvak Drago Jančar. Roman, ki je izšel pred začetkom pomladi, se ponaša s pazljivo izpisano in zelo čitljivo zgodbo, ki jo je avtor postavil v čas med drugo svetovno vojno, romaneskno dogajanje pa, kot da bi šlo za film, v gibanje požene stara fotografija.

A vendar: sta dva slovenska romana, ki sta se dvignila čez običajne okvire, prvi z resnično zgodbo za osnovo, ki je imela že ob svoji revijalni objavi velik odmev, in drugi, ki ga je napisal skoraj vedno odmevni in dobro prodajani Drago Jančar, dovolj za solidno slovensko literarno koledarsko leto? Najbrž ne.

Sicer so se poleg zgoraj omenjenih kar dobro prodajali še kriminalka Jezero Tadeja Goloba, roman Figa vnovičnega kresnikovega nagrajenca Gorana Vojnovića in z nagrado Prešernovega sklada nagrajeni roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej. A to so knjige z letnico 2016 in jih torej v tej, letošnji bilanci ne moremo upoštevati.

Finiš ob koncu leta

Seveda prav vse še ni zamujeno. Konec leta tako na filmski kot tudi na knjižni spored prinaša še nekaj domačih stvaritev. Tu je kritiško hvaljeni dokumentarec Roka Bička Družina, ki je odnesel glavno nagrado na Festivalu slovenskega filma. Tu je prav tako nagrajeni Ivan Janeza Burgerja, dramsko zastavljeni film z žanrskim nastavkom, v katerem blesti Maruša Majer. Potem prihaja novi film Marka Naberšnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, komična drama, ki je postavljena v režiserjev rodni Maribor.

Tudi slovenski romani še niso rekli zadnje besede. Tik pred izidom so vsaj še trije, ki bi morali zdramiti svoje bralce, morda bo vskočil še kakšen. Prvi je mednarodno zastavljeni roman Permafrost Andreja E. Skubica z zgodovinsko podlago in napeto premiso, ki bo prihodnje leto zagotovo spet v tekmi za kresnika. Drugi je obsežni roman Vinka Möderndorferja z naslovom Druga preteklost, večgeneracijska zgodba iz naših krajev, ki ga morda lahko imamo za avtorjevo najtehtnejše delo doslej. Tretji pa je novi roman Prešernovega nagrajenca Toneta Partljiča Ljudje iz Maribora, s katerim bo štajerska prestolnica (poleg Naberšnikovega filma) dobila tudi svoje letošnje romaneskno darilo.

Upam, da pri Slovencih "prime" vsaj kateri od teh filmov ali romanov. V nasprotnem primeru je morda treba razmisliti in proslave v čast naši kulturi počasi začenjati spreminjati v komemoracije.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano