Slovenska odličnost

Poglejmo primer, ki se je sicer zgodil na Hrvaškem, a bi se lahko tudi pri nas. Družina poslovneža se je pogosto selila in tako je sin obiskoval osnovne šole v različnih državah. V Švici je bil prav dober, šola pa ena boljših (da, tam obstajajo lestvice). Sledila je šola v Šanghaju, kjer je deček imel nadpovprečen uspeh (3,70; za Kitajsko velja povprečna ocena 3,2). Uspeh je ohranil tudi v Španiji, kjer je povprečna ocena v osnovnih šolah 3. Nato so starši prišli na Hrvaško in čas je bil, da se fant vpiše v srednjo šolo. Oprostite, to pa ni šlo tako preprosto. Na Hrvaškem je povprečna ocena v višjih razredih osemletke 4,3. Da bi se učenec, ki se je tako slabo odrezal na najboljših svetovnih šolah, in ni zbral več od 3,7, vpisoval med odličnjake? Nemogoče! (vir) Hrvati vsaj vedo, kakšno povprečno oceno imajo, pri nas pa je to očitno dobro varovana skrivnost. Pisaril sem naookoli in klicaril znanke in znance, brskal in dobival različne odgovore. Povprečne ocene pri nas so 4,14, pa 4,4 in 4,19, ponekod 4,2 ali 4,5, skratka, med prav dobrim in odličnim. Prvič mi je postalo jasno, zakaj je razpis za Zoisovo štipendijo tako natančen – ker je v odličnosti taka gneča, da so pomembne tudi decimalke. Prepisano iz razpisa: "Povprečno oceno 4,92 (zaokroženo iz 4,916667 na dve decimalki)". Če pa pogledamo rezultate mednarodne raziskave PISA, so Šanghajčani po znanju na vrhu lestvice, Slovenci in Hrvaški učenci pa bolj na dnu (vir). Iz tega lahko sklepamo, da se znanje in njegova ocena vozita vsak po svojem tiru in nimata veliko skupnega. Če vam je bilo v šoli všeč, boste službo ljubili Ocenjevanje ne poteka le v šoli, temveč tudi v službah. Saj veste, letni razgovori in podobno. Tudi v javni upravi, kjer je "velika večina uslužbencev ocenjenih odlično". Tako, recimo: "Če odštejemo posamezne organe v sestavi, kjer so nadrejeni svoje zaposlene ocenili kar stoodstotno kot odlične, so najbolje ocenjeni na zunanjem ministrstvu (93,8 odstotka odličnih), ministrstvu za kulturo (94 odstotkov odličnih) in ministrstvu za izobraževanje (91 odstotkov odličnih)." (vir) Na tem mestu bi protestiral proti novinarskemu poročanju, saj se vpleta v podatke – zakaj bi odštevali stoodstotno uspešne organizacije in si s tem nižali splošen uspeh tudi na borih 91 odstotkov odličnih? Kot v šoli, tako v službi. Predstavljajte si zdaj kakega prav dobrega delavca iz Šanghaja, ki bo pri nas daleč najslabši in bo nazadnje zgaran klonil kot plevel na robniku in izdihnil, ne da bi dosegel slovensko povprečje. Spotoma, ne samo vsi odlični, ampak tudi vedno vsi pripravljeni, sploh na ekonomski fakulteti. Naslov: "Ljubljanske fakultete izplačale za več kot milijon evrov dodatka za pripravljenost".

Posledice Moje redne bralke in bralci seveda vedo, zakaj je do tega prišlo, zato bom razloge preletel le na hitro: najprej, tlačanska miselnost s svojo prislovično egalitarnostjo. Če nekaj smo, smo to vsi. Amen.

Zato gre vsaka naša lastnost v posplošenje; vedno mora biti vse za vse. Pred leti sem spisal knjigo o ustvarjalnosti, Rojeni za zgodbe, in sem zato malce pogledal tudi odnos do ustvarjalnosti v šolah. Povsod po svetu so ugotovili, da je v populaciji nekaj odstotkov izjemno nadarjenih in da bi jih bilo škoda izgubiti, zato so zanje pripravili posebne programe. Računajte, da hočejo za vsak slučaj zajeti še malce večji delež generacije in tako ima v ZDA tak status šest odstotkov učencev. Pri nas smo zgledu vzgoje mladih genijev sledili, a po podatkih zavoda za šolstvo takoj prišli na 25 odstotkov učencev (vir). To je bilo že pred leti; zdaj nedvomno niso vsi le odlični, temveč tudi statusno genialni.

S tem torej ustvarjamo tisto, česar si vsak človek želi: srečno družino. Drug drugega hvalimo, vsi smo najboljši, odmik od realnosti raste.

In če smo vsi odlični, potem napredovati ne moremo, mar ne? Spremembe in reforme torej niso smiselne, ker niso niti mogoče.

Edina grenka kaplja tega splošnega samozadovoljstva so razne primerjave s tujino, zato se veča želja po izolaciji, peticije po izstopu iz vseh mogočih organizacij in povezav, od EU naprej. Recimo že omenjena raziskava PISA – čemu bi se primerjali s Šanghajem, če se lahko s samimi sabo? Druga možnost je, da tujini lažemo in sporočamo prirejene podatke. Preberite, kako zvito imamo najboljši zdravstveni sistem v evropskih statistikah (vir).

Naslednji razlog je incestuozna majhnost: če se vsi poznamo in drug z drugim živimo vsa življenja, zakaj bi si jih oteževali z realizmom? Slovenija je za realnost premajhna. Hkrati vsesplošna odličnost godi našemu paranoidnemu duhu in nam dovoli rabo fraze "v resnici". "To so Janez, Micka in Tone, sami odličnjaki, a v resnici je prvi dober, druga zadostna, Tone pa čisti cvekar," lahko reče učitelj in se nasmehne. Hkrati pozna pravo resnico in se nikomur ne zameri. Kar nas privede do naslednjega ideala: izgube odgovornosti. Učiteljem in šefom ni treba več ocenjevati – kaj pa je ocenjevanje drugega kot sprejemanje odgovornosti?

Dodatna posledica samih odličnjakov in genijev je v tem, da lahko zaposlite kogarkoli, mar ne? Če je včasih vaš sorodnik komaj priškripal skozi osnovno šolo, je zdaj odličen. In če izbirate med samimi odličnjaki, zakaj ne bi izbrali lastne krvi?

Prav tako "odličnost" služi tistemu, kar kot narod tlačanov obožujemo: nategovanje države. Odlični uslužbenci dobijo dodatek na plačo. Večno pripravljeni tudi. Ker pa zdaj država temelji na našem davkoplačevalskem denarju in ne več okupatorjevem, nas goljufanje postavlja v rahlo razcepljen položaj. Poglejte gospoda Mramorja, ki kot dekan izplačilo dodatka za pripravljenost zagovarja, saj je manj obdavčen kot nadure (vir), a mu ostro nasprotuje kot finančni minister, saj s tem država dobi manj davka.

Odličnost je tudi znak pripadnosti, torej "našosti". Ko sem pregledoval poročila osnovnih šol, sem pri enem zasledil pojasnilo, da samo štirje učenci odstopajo iz vsesplošnega blagostanja ocen. Sledil je oklepaj in v njem ena sama beseda. "Romi" je pisalo.

Očitno torej res ne gre za objektivno, vsesplošno ljudsko odličnost, ampak našo, slovensko.

In ker me vedno vprašate, kako bi spremenili tisto, kar opisujem, naj takoj odgovorim: Čemu? Ali vam nisem naštel dovolj krepkih razlogov za našo odličnost, da bi jo še okrepili, če je le mogoče? Boste šli v šolo in zahtevali, naj bo vaš otrok realno ocenjen? Boste v službi res zapisali, kaj si mislite o šefu in od njega zahtevali, da isto pove o vas? Se vam meša?

Naravni zakoni Zadnje čase pri nas pogosto poslušamo sklicevanje na naravne zakone. Češ, narava terja, narava hoče, narava se je namenila. Oziroma različice: "To ni naravno, to ni običajno in druge." Že dolgo sem čutil željo, da se zagovornikom narave priključim in naj to storim v tem trenutku z nečim, česar v slovenskih šolah ne učijo in za kar pri nas očitno še nihče ni slišal. Če ste šibkega srca ali imate zdravstvene težave, vas prosim, da se pred nadaljnjim branjem posvetujete s svojim zdravnikom ali farmacevtom.

Začnem naj s trditvijo, da je slovenska odličnost protinaravna. Nato naj prvi v teh krajih vpeljem povsem nov pojem, domači znanosti nepoznan, imenovan normalna porazdelitev.

Naj vam s svojo neveščo roko narišem krivuljo, ki ji pravijo tudi Gaussova:

Teorija trdi, da se pojavi v naravi načeloma porazdelijo nekako tako, da jih je večina na sredini, torej v povprečju, potem pa jih je vedno manj v skrajnostih. Kitajci in Španci imajo zato v šolah povprečno oceno tri, manj je zadostnih in prav dobrih, še precej manj pa odličnih in nezadostnih. Zelo izrazite lastnosti so redke in zanimivo je, da se gibljejo okoli treh odstotkov.

Še nekaj, kar je pri tej porazdelitvi treba povedati: ni nujno, da tisti na sredini, torej najbolj povprečen od vseh, sploh obstaja. Kadar pišem o slovenstvu, torej mentaliteti, ciljam točno na to sredino, na to povprečje. Mogoče niti en sam človek ne združuje vseh lastnosti, ki jih naštevam, a v območju sredine je zagotovo največja gneča.

Človeški zakoni Eden od naravnih zakonov je tudi gravitacija. S tem zakonom Slovenci nimamo težav, ker velja za vse. Gravitacija je egalitarna, smrt tudi, dovolimo jima veljati tudi na našem ozemlju.

Normalna porazdelitev pa nasprotuje vsemu, v kar verjamemo in proti čemur se borimo. Ker torej želimo biti vedno skupaj, skrajnosti porežemo in se stisnemo, nekako takole:

Roko na srce, kdo hoče biti povprečen? V takem primeru bi v šoli vsi imeli oceno dober. Če se že stiskamo, zakaj si ne bi polepšali dneva in se stisnili v odličnost? Dobimo tole variacijo:

Zelo smo zadovoljni. Pri nas "več kot 97 odstotkov ljudi sebe zaznava kot srednje, precej oziroma zelo uspešne. Neuspešnih skorajda ni." (kolumna Zakaj smo najboljši na svetu?) A kaj smo storili v resnici? Da bi bili lahko vsi odlični, smo morali znižati kriterije, torej smo našo stisnjenost v resnici pomaknili proti negativni strani:

Ko sem zbiral podatke za kolumno in govoril z učitelji ali s šefi oddelkov, me je presenetilo, kolikokrat so se pohvalili z odličnostjo v njihovem vrtičku. Torej si verjamejo, kar je zaskrbljujoče. Učitelj vsem podeli odlične ocene in meni, kako dobro je opravil svoje delo. Šef ima le odlične podrejene in vodi najboljši kolektiv na planetu. Starši vpišejo otroka v šolo, kjer so vsi odlični, saj to mora biti izjemna šola.

Odličnost seveda rojeva odličnost. To velja tudi za njeno slovensko inačico, kar v resnici pomeni, da dobivamo le vedno več podpovprečnosti.

Edina preostala nejasnost Ko sem že začel z naravnimi zakoni, naj z njimi nadaljujem: so stvari, pri katerih ne morete imeti vsega. Če vsako gaussoido spremenite v penisoido, čemu potem tarnate, da je vse v k**cu? Saj drugače ne more biti, veselite se!