SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenija, stanovanjski raj

1

termometer

Poleti sem kolesaril mimo bloka s socialnimi stanovanji in opazoval družino, ki se je vračala z nakupovanja.

Avtomobil je bil najvišjega cenovnega razreda, nedvomno dražji od stanovanja, ki so ga dobili od davkoplačevalcev, pa so se kljub temu vračali domov veseli in brez negodovanja. Obožujem pravo slovensko skromnost, ki se takoj prilagodi okoliščinam. V blok so se vselili pred nekaj leti in lepo je bilo gledati ljudi, ko so v tako kratkem času iz siromaštva prilezli na kromirano vejo. Me je pa prešinilo vprašanje: "Zakaj ne skrivajo svojega novega bogastva? Saj jim bodo stanovanje še vzeli!" Začel sem spraševati in brati. Kot ponavadi se je izkazalo, da slovenski sistemi ne delujejo tako, kot si naivno predstavljam, in socialna stanovanja niso nobena izjema: recimo, da mati samohranilka ostane na cesti. Država (mesto) ima v ta namen zbirko stanovanj in reva dobi eno od njih v uporabo, dokler se ji stanje ne izboljša. Nato se stanovanje vrne v zbirko, ki čaka naslednjega nesrečnika. Država ima tako vedno na voljo nabor stanovanj, s katerimi pomaga ljudem v težavah. Enkrat dano, za zmerom vzeto Ko berete zakone, pravilnike, razprave, članke in celo diplome o problematiki socialnih stanovanj (danes se sicer imenujejo neprofitna, a ostanimo pri starem imenovanju), prebirate razprave o delitvi, točkovanju in odločanju, a v vseh teh letih niti enega avtorja ni prešinila misel, da ta stanovanja ne bi bila podeljena za zmerom. Če ga enkrat dobite, je za vekomaj vaše. Res. In to je odgovor na uvodno vprašanje: družina ne skriva premoženja, ker ji ga ni treba. Presunljiva je odsotnost sleherne misli, da bi se siromaku kdaj stanje lahko spremenilo na bolje. Enkrat socialni primer, vedno socialni primer. Na moje izrecno vprašanje sem dobil odgovor: "Izboljšanje finančnega položaja družine ne spada med razloge, zaradi katerih bi se lahko najemno razmerje odpovedalo." Če gledate kategorije ljudi, ki lahko zaprosijo, razumem, da pri invalidih ne pomislite ravno na izboljšanje, razen če bi se zgodil medicinski preboj ali obisk v Medžugorju. Pri "mladini, ki je ostala brez podpore staršev", bi pa lahko pomislili, da čas teče. Očitno lahko danes obiščete 60-letnega upokojenca, ki živi v takem stanovanju, in se vam še vedno predstavi kot mladina brez podpore staršev. Fond stanovanj za pomoč nesrečnikom torej sploh ne obstaja? Če ga vsak dobi za zmerom, potem gre pravzaprav za podporo gradbenikom in ne pomoči potrebnim? Na nekaj let država napraska nekaj denarja za nov blok, ga razdeli med prosilce in to je to? Če naredimo primerjavo s politiko socialnih stanovanj preostalih držav, pri nas te politike sploh nimamo, marveč nekakšen zmazek, ki počne vse drugo. Vloga za stanovanje OK, stanovanja torej delimo, namesto da bi z njimi pomagali. Kako pa davkoplačevalci vemo, da pridejo v prave roke? V resnici ne. Kot se hollywoodski igralci pripravljajo na svoje vloge, pri nas nihče ne brani prosilcu uprizoriti prave drame, si znižati dohodke, se ločiti in stepsti, skratka potrpeti eno leto, kot zahtevajo razpisi. Kakšno je njegovo resnično finančno stanje, pa tisti, ki dajejo stanovanja, ne bodo vedeli. Resnici na ljubo je zakon iz leta 2003 "uvedel petletno preverjanje upravičenosti do najema neprofitnih stanovanj", ki pa velja le za tiste, ki sklenejo pogodbo po tem datumu. Ampak zakona ne morejo izvajati, ker: "Ta informacijska podpora je vzpostavljena in jo od 1. 1. 2012 uporabljajo Centri za socialno delo, najemodajalcem pa je dostop do teh podatkov zaradi varstva osebnih podatkov onemogočen, ker imamo pravno podlago le v podzakonskem aktu in ne zakonu. Kljub mnogim pobudam, in sicer predvsem v zadnjem času hitrim spremembam zakonov, do teh podatkov še vedno ne moremo priti." (avgust 2012) Pri nas je torej vloga za stanovanje lahko tudi igralska.

Izhodišče za kariero Če je torej socialno stanovanje dano za zmerom, so mar med nami kakšni znani Slovenci, ki so napravili kariere, a ostali v davkoplačevalskih nepremičninah? Malo sem poiskal po spletu in glej, glej, našel serijo člankov o poslanki in podpredsednici SDS Sonji Ramšak. Afera je izbruhnila, ker gospa ni plačevala najemnine v socialnem stanovanju. Razburjenje nad neplačevanjem gor ali dol, niti eden od novinarjev se ni vprašal, kaj poslanka sploh počne v socialnem stanovanju. Pri nas se kaj takega nikomur ne zdi čudno.

Gospa je odgovorila: "Moja edina napaka je, da najemna pravica v dogovoru z Nepremičninami, d. d., Celje še ni bila prenesena na bivšega partnerja, o čemer sem se dogovarjala z direktorico omenjene družbe v začetku oktobra."

Najlepša ilustracija, kako davkoplačevalsko lastnino pojmujemo kot svojo. Če je ne potrebujemo več, gremo k predstavniku države in prepišemo nepremičnino tudi na nekdanjega moža, če je treba, samo da je ne bi dobil kak siromak, ki jo res potrebuje. Bodite pozorni na to lahkoto upravljanja davkoplačevalskega denarja. Greste na kavo, poklepetate in vse je urejeno. Kako prijateljsko, kako gemütlich! Narodno-zabavne skladbe imajo prav: res smo ena sama srečna družina.

Glasovi ljudstva Odsvetujem vam branje spletnih forumov na temo socialnih stanovanj, saj so najbližja pot do državljanske depresije. Enak odnos do tujega denarja vlada pri večini pogovorov. Večini je povsem jasno, da jim država mora dati stanovanje, in to takoj! Da je to nekaj, kar jim pripada za zmerom. Najdete tudi pritožbe ljudi, ki so stanovanje dobili, pa so izračunali, da jih bosta selitev in nova kuhinja stali toliko in toliko tisoč evrov, zdaj pa besnijo nad tem, ker jim država tega denarja ne bo povrnila. In tako dalje.

Parazitsko razmišljanje Če je levičar tisti, ki zagovarja pomoč skupnosti njenim najšibkejšim členom, potem je v Sloveniji res težko biti levičar. Kajti socialistična preteklost se je z našo mediteransko-balkansko mentaliteto spacala v nagravžno zmes parazitizma in plenjenja glede na zvitost, ne dosežke glede na sposobnosti. To, da v vseh letih prejšnje oblasti niso niti enkrat pomislili, da bi bilo socialno stanovanje začasno, kaže, da so ga pojmovali le kot dodaten vir plenjenja za določene sloje ali igralsko navdahnjene. Namesto pomoči torej oblika delitve skupnega premoženja. Tipično je, da je tudi v samostojni državi trajalo precej dolgo, preden je nekdo pomislil na kaj takega, a tako ali tako ni nobene moči, da bi zakon postal deležen tudi prakse. To, kar Slovenci imenujemo socialni čut, je oblika kupčkanja meni – tebi, način kraje denarja, ki ga pojmujemo kot tujega, okupatorjevega. Sistem je v dolgih desetletjih našel svoje stanje stabilnosti, ki z najmanj truda ponuja največ čim širšim množicam. Stanje je seveda globoko nerentabilno, a deluje, dokler tuja posojila dotekajo. Zato seveda nihče noče sprememb na prav nobenem področju in katerikoli delček slovenskega načina obratovanja pogledate, od kulture do stanovanjske politike, povsod udari na plan zatohla gniloba. Če uporabim priljubljene računalniške izraze: Slovenije ni treba resetirati, treba jo je sprogramirati na novo. Delček za delčkom. Zdaj.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin