SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,29

termometer

  • Messenger
  • Messenger
SLOVENIJA, EVROPA, SVET (opazke o verodostojnosti)

Rupel: Ne ozirajo se na škodo, ki bi prizadela Slovenijo v celoti

5,29

termometer

Dimitrij Rupel
Dimitrij Rupel je nekdanji slovenski zunanji minister. Foto: Reuters

Letos čakata Slovenijo, predvsem slovensko vlado, dve pomembni nalogi: predsedovanje Svetu Evropske unije in izvedba konference o prihodnosti Evrope. Na potezi je tudi Evropska unija, ki naj bi se - če navedemo portugalsko "skupno deklaracijo o konferenci o prihodnosti Evrope" [1] - lotila tudi razprave o "vlogi EU v svetu". Z drugimi besedami: Slovenija oz. slovenska vlada naj v drugem polletju 2021 ne bi poskrbeli samo za red v Evropi, ampak (po svojih močeh) tudi za red v svetu.

I. O peticijah in deklaracijah

Za red praviloma skrbijo urejeni ljudje, v našem primeru urejene vlade in urejene države. S tem, ko je Slovenija leta 2004 postala članica EU, je dobila potrdilo, da je urejena država. Potrdilo, da je varna in zavarovana država, je dobila s članstvom v Natu. Leta 2007 - v času prve vlade Janeza Janše - je nato Slovenija dobila še dve potrdili: evro in schengen. Vendar stvari niso šle gladko. V slovenskem (levičarskem) političnem ozadju so bili nezadovoljni, ker pomembnih mednarodnih nalog in pooblastil ni dobila njihova, ampak "desna" vlada. Če je le mogoče, bi "desni" vladi preprečili predsedovanje EU; če pa to ni mogoče, bi v (domači in evropski) javnosti razširili dvom o njeni verodostojnosti. Leta 2007 je bila objavljena Peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev oz. oseb, ki so bile kakorkoli povezane s slovenskimi mediji. (Med drugimi je bil podpisnik tudi igralec Marjan Šarec, ki je pozneje kandidiral za predsednika republike in leta 2018 po nesrečnem naključju postal predsednik slovenske vlade.) Če se mu ni mogoče izogniti kot predsedniku Evropskega sveta, je treba Janeza Janšo vsaj označiti za neverodostojnega voditelja, pri tem pa tvegati vtis, da Evropsko unijo vodi neverodostojna država. Slovenski levičarji so bili pripravljeni, da v morju verodostojnosti poleg vlade potone cela država. To se ni zgodilo, ker je vlada (katere član je bil tudi pisec teh vrstic) leta 2008 dostojno, brez graje in celo s pohvalami opravila svoje delo. Toda levičarsko ozadje se ni sprijaznilo s tem porazom in je v volilni kampanji leta 2008 uporabilo vsa sredstva, med drugimi tudi človeka dostojnih manir in športnega videza Boruta Pahorja. Slovenijo so z jumbo plakati tako tekoč prebarvali v rdečo barvo. Sledila so leta, ki jih je zaznamoval arbitražni sporazum o državni meji s Hrvaško. Na naslednjih predčasnih parlamentarnih volitvah (konec 2011) je zmagal ljubljanski župan Janković, ki pa - kot zakleto - ni bil sposoben sestaviti vlade, tako da je moral (za eno leto) vskočiti Janez Janša. (Pahor je naslednje leto postal predsednik republike.) Politično ozadje je spet mobiliziralo svoje bojevnike, ki so deloma ponovili operacijo "571", vendar so se skrili za domnevno razkritje korupcije pri nakupu vojaških vozil Patria, ki je - kobajagi - prišlo iz Finske. To "razkritje" je s pomočjo pristranskih tožilcev in sodnikov - v času predvolilne kampanje 2014 - Janšo pripeljalo v zapor, odločitev pa je navsezadnje razveljavilo ustavno sodišče.

V času Cerarjeve in Šarčeve vlade (2014-2020) se je življenje v Sloveniji praktično zaustavilo, vendar se je - kot zakleto - spet približalo slovensko predsedovanje Evropski uniji. Glavni "program" teh vlad je bila apriorna izključitev Janeza Janše in t. i. desnice (ki je v bistvu desna sredina) iz kakršnekoli vladne kombinacije. Tu in tam se kdo sprašuje, s čim si je Janez Janša prislužil takšno ognjevito nasprotovanje. Janša spada v generacijo politikov, ki so pred tridesetimi leti zaradi jugoslovanske krize in ob koncu hladne vojne dosegli ustanovitev samostojne narodne države. Slovenija je bila takrat na videz (ali taktično) enotna, vendar je bila dejansko razdeljena na zagovornike Majniške deklaracije in Temeljne listine. Prva je ustanavljala slovensko narodno državo, druga je predlagala državo državljanov ne glede na narodnost, pravzaprav je zagovarjala tretjo, demokratično Jugoslavijo. Prva (Demosova) vlada, v kateri sta bila tudi Janša in pisec teh vrstic, je imela odprti dve fronti: domačo in jugoslovansko, vendar je v imenu učinkovitosti in spravljivosti opustila domačo fronto, ki se je nato izmenično pojavljala v ospredju in se umikala v ozadje. Današnje levičarsko ozadje izvira iz miselnosti, ki se je leta 1989 utelesila v omenjeni Temeljni listini. Demosova vlada, ki je bila utemeljena na Majniški deklaraciji, je zanemarila strankarske spore in postavila v ospredje nacionalni interes. Danes se levičarsko ozadje ukvarja samo s strankarskimi kombinacijami in zanemarja nacionalne interese.

Ko je marca 2020, v začetku epidemije covid-19, Marjan Šarec obupal in - računajoč, da bo prišlo do izrednih volitev - vrgel puško v koruzo, je vlado prevzel Janez Janša. Takoj so se pojavili dogodki in postopki, kot smo jih že videli in ki so opisani v številnih publikacijah, tudi v člankih avtorja teh vrstic. Ne da bi imeli argumente in dokaze, so člani levičarskega ozadja (med katerimi so novinarji glavnih medijev) začeli gnesti javno mnenje z obtožbami o diktaturi in cenzuri. Z domislicami, kot sta janšizem in maršal Twito, so namigovali na vračanje fašizma in komunizma. Poleg drugih - domnevno kompromitirajočih - vzporednic so razširili primerjavo slovenske vlade z madžarsko in poljsko. Razširili so trditev, da se je Slovenija zaradi stikov s Srednjo Evropo (npr. z višegrajsko četverico) in ZDA oddaljila od jedrne Evrope, tj. od "nemško-francoskega vlaka". Podobno kot leta 2007 ali še bolj iznajdljivo so se povezali z nekaterimi zahodnoevropskimi in celo ameriškimi mediji, ki so začeli objavljati prispevke o nevarnosti, ki grozi Evropski uniji, če ji bosta predsedovala Janša in Slovenija. Formula je enaka tisti pred štirinajstimi leti. Levičarsko politično ozadje se ne ozira na škodo, ki bi prizadela Slovenijo v celoti.


Preberite še:

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Res zaušnica in sramotilni steber? Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Prešeren in Simoniti Dimitrij Rupel Siol Plus Slovenski pogled na svet, pogled sveta na Slovenijo Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Tisto je bilo takrat (1990) in to je zdaj (2020) Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Bullshit

II. O nacionalnem interesu

Slovenska vlada se je torej letos znašla na dveh frontah, na domači strankarski in na mednarodni, evropski in celo svetovni fronti. Ob tem bi bilo najbrž neprimerno, če bi se pretežno posvetila polemikam z deklaracijami in peticijami, ki se pojavljajo kot po tekočem traku. Najnovejši pojav te vrste je Javno pismo slovenski politični opoziciji,[2] ki ga je napisal pisatelj Vlado Žabot, podpisalo pa približno enako število uglednih imen s področja kulture, umetnosti in družbenih ved, kot je nekoč - pred štiridesetimi leti - podpisalo pobudo za Novo revijo (60).

Žabotovo pismo je pravzaprav nekoliko drugačno od drugih deklaracij in peticij, saj -

ob neizprosni kritiki vladne politike, ki naj bi bila odgovorna za "tisoče presežnih okužb, obolelih in mrtvih"; ob obsodbi "nedemokratične politike avtokratskega enoumja in ciničnega preziranja slovenskih ustavnih načel in evropskih demokratičnih standardov", "plenilskega, oblastiželjnega rivalstva, laži, hinavščine, priskledništva in strankarskega kanibalizma… -

nagovarja predvsem opozicijo, naj ustanovi "strokovno in politično neodvisno skupino", ki bi na podlagi dejstev in raziskav vladnih ukrepov oblikovala ustrezna pojasnila o slovenski "družbeni razvalini". Ob velikem številu podpisov uglednih in kompetentnih osebnosti je ta predlog skoraj nerazumljiv, saj bi ustrezna pojasnila oz. odgovore na vladne slabosti lahko pripravile ravno te osebnosti in jim torej ne bi bilo treba klicati na pomoč opozicije in z njene strani spodbujene "neodvisne skupine". Dodatno vprašanje je, kako bi uspelo neodvisno skupino oblikovati opoziciji, ki je - dokler je opozicija - načeloma osvobojena skrbi za nacionalne interese oz. jim celo nasprotuje.

Slovenija in njena legitimna, legalna vlada, ki je pristojna za predsedovanje EU, morata začasno opustiti polemike ter se osredotočiti na nacionalne in evropske interese ter interese človeštva. Da bi lahko ravnali v skladu z mednarodnimi obveznostmi, si morata zastaviti tri vprašanja:

  1. vprašanje o položaju Slovenije v EU,
  2. vprašanje o položaju EU v svetu in
  3. vprašanje svetovne ureditve.

Na ta vprašanja je v okviru kratkega prispevka mogoče odgovoriti le s hipotezami oz. v obliki nekakšnega povzetka. Slovenija si je v začetku (2002) svoj položaj v EU zagotovila in uredila s spoštovanjem evropskih vrednot in meril. Nato je sodelovala v evropskih razpravah od Konvencije, v okviru katere je nastala Pogodba o ustavi za Evropo (PUE 2003); od Lizbonske pogodbe, ki je po polomu konvencije prevzela nekatere najvažnejše rešitve iz PUE (2007); od predsedovanja Evropskemu svetu (2008) in Junckerjeve Bele knjige (2017) do aktualne Konference o prihodnosti Evrope. Poleg tega je v Ljubljanski pobudi (2016) predstavila izviren osnutek nove evropske ustave. V EU že od leta 1994 poteka razprava o enotnosti, enakopravnosti, hierarhiji in ločevanju. Nemška politika Schäuble in Lamers sta ob prvih idejah o širitvi predlagala razdelitev EU na jedro najbolj razvitih in periferijo manj razvitih držav. To razpravo je prekinila konvencija, ki je bila mišljena kot priprava novih konceptov za razširjeno EU, vendar rešitve ni dala. Delitev na jedro in periferijo vsebujejo tudi Junckerjevi scenariji, ki sovpadajo s pojavi, kot so bili grexit (2009), migrantska kriza od papeževega obiska Lampeduse (2013) do nemške dobrodošlice Angele Merkel  (2015), ruski prevzem polotoka Krim (2014) in brexit (2016). V zadnjem času so Slovenijo zapletli v razpravo o vladavini prava in svobodi medijev v Srednji Evropi oz. v konfrontacijo med starimi in novimi članicami, ki se pojavlja kot novodoben kulturni boj. Slovenija lahko prispeva k prenehanju konfrontacije, čeprav ne za ceno svojih naravno dobrih odnosov z državami višegrajske četverice, baltskimi državami in Hrvaško. Poleg kulturnega boja med staro in novo Evropo, kot je razliko leta 2003 imenoval nekdanji obrambni sekretar ZDA Rumsfeld, obstajajo pomembne razlike med sredozemskimi in severnimi državami, celo med Nemčijo in Francijo. Na to podlago so se nakopičili še problemi v zvezi z epidemijo covid-19. Slovenija bi lahko - na podlagi seznama občutljivih razhajanj - izkoristila konferenco o prihodnosti s predlogi za njihovo prenehanje.

Ključno vprašanje evropskega položaja v svetu je izbira med vlogo glavnega igralca in vlogo podpornega (rezervnega, dopolnilnega) igralca. V tem trenutku je Evropa razdeljena med podpornike ZDA in Rusije oz. Kitajske. Da bi EU postala eden glavnih igralcev na svetovni sceni (kot so ZDA, Rusija, Kitajska in Indija), bi morala biti neodvisna od drugih velikih igralcev, za ta namen pa bi se morala preurediti na način, kot predlaga Peter Jambrek v Ljubljanski pobudi: Evropejci bi morali - podobno kot Američani - izbirati predsednika na neposrednih in splošnih volitvah, približati bi se morali organizaciji policije, vojske in diplomacije, kot je značilna za države. Evropska zunanja politika bi morala - če ni prepozno - natančno opredeliti svoj odnos do evropskega vzhodnega sosedstva, predvsem do Ukrajine in Gruzije, poskrbeti pa bi morala tudi za tesnejšo povezavo z državami severne Afrike. Evropska unija bi morala utrditi območje svojega vpliva. Če je bila v začetku Evropska skupnost sredstvo za spravo med nasprotniki druge svetovne vojne, je Evropska unija po koncu hladne vojne postala sredstvo za spravo med Zahodom in Vzhodom. Vzdrževanje zgodovinskih nasprotij bi pomenilo nazadovanje in oslabitev mednarodnega položaja Evropske unije oz. Evrope.

Evropska unija bi v najboljšem primeru lahko postala enakopraven igralec na igrišču, kjer tekmujejo Indija, Kitajska, Rusija in ZDA. Brexit seveda pomeni oviro pri uveljavljanju EU kot modela moderne mnogodržavne oz. naddržavne organizacije; težje bo postala zgled združevanja (pravzaprav kombinacije samoodločbe in integracije) za druge celine, npr. za Afriško unijo. Vendar: če se želi EU uveljaviti kot samostojna, bolj ali manj neodvisna vodilna sila, mora v Evropi uveljaviti in si na mednarodnem prizorišču prizadevati za dodatno globalno, strukturno in pravno kulturo; za koncept ureditve, ki presega perspektivo in ideale neke regije ali nacije. Slovenija bi lahko v okviru konference, ki se bo dogajala v času njenega in se končala v času francoskega predsedovanja, zagovarjala takšno dodatno kulturo, pri čemer bi se morala za tak podvig tudi ustrezno pripraviti. V tem primeru bi bila zares potrebna strokovna in politično neodvisna skupina, o kateri piše pisatelj Žabot. Žal imajo omenjene peticije, deklaracije in pisma po vsem videzu drugačne namene, ki najbrž niso niti v slovenskem nacionalnem niti v evropskem interesu; na noben način pa ne prispevajo k omenjeni "dodatni kulturi".

[1]Zero draft - Joint declaration on the conference on the future of Europe, Council of the European Union Presidency, Bruselj, 1. marca 2021, str. 5.

[2] Vlado Žabot, Slovenska družbena razvalina in odgovornost opozicije, Delo, 13. marca 2021.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 7
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin