SiolNET. Siol Plus Kolumne
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Prazni, ki so

4

termometer

Prazniki se končujejo in tisti, ki menijo, da je največ samomorov ravno te dni, se bodo počasi oddahnili.

Opozoriti pa jih moram, da novejše statistike kažejo drugačno sliko – najbolj smrtonosni so ponedeljki, ubija torej vračanje v službo (verjetno je šok pač prekinitev rutine, ki lahko vedno vodi do oživljanja ali ubijanja, odvisno od človeka in njegovega stanja).

Izhodišče za današnje pisanje je bilo vprašanje Aleša Čerina na Facebooku o pravzaprav čudnem izrazu za dela proste dneve – praznik, torej dan, ki je prazen. Pri drugih narodih večinoma govorijo o počitnicah, svetih dnevnih, slavjih, zabavah … in tudi Slovenci smo imeli podoben izraz, ki je ostal samo še v frazi "petek in svetek", v vsakdanjem življenju pa svetka ne uporabljamo več. Ostal nam je praznik. V starejši literaturi ga še najdemo, ampak kot za večino pomembnih temeljev slovenstva so očitno tudi za svete dneve v 19. stoletju začela veljati druga pravila – postali so prazni dnevi.

Kdor ne dela fizično, je kriv! Ravno prejšnji teden sem omenjal krivdno nevrozo, ki sta jo pri Slovencih ugotovila Ringl in Trstenjak: neprestano moramo dajati vtis, da delamo, drugače se počutimo krive, torej nevrotično nesproščene in izgubljene. V 19. stoletju so Slovenci seveda množično fizično garali in glej, ravno, ko se je vsaj del prebivalstva lahko začel izobraževati in je nastajalo meščanstvo, je hkrati nastal tudi kult fizičnega dela, ki so ga s svojim pisanjem in govorjenjem lahko utemeljili le tisti, ki jim ni bilo treba več biti fizikalci. Kako so se morali počutiti krive, ker so bili izobraženi in rešeni tlačanstva!

Za tistega, ki fizično gara, to ni kult, marveč muka. To nadlogo, kot jo pojmuje že Biblija, lahko hvalijo ravno tisti, ki imajo ljubi čas po cele dneve tipkati spletne komentarje in katerih roke očitno niso tako žuljave, da ne bi zadele tipk.

Dnevi, ko ni treba delati, so tako za Slovence s krivdno nevrozo izgubili svojo svetost, postali so prazni dnevi, izgubljeni in brez smisla.

Gospodar nam je dejal: "Počivaj!" in mi nismo vedeli, kaj bi s seboj. Če so vaše kulturne in duhovne potrebe zakrnele, potem so trenutki brez dela polni groze.

V nekih drugih časih in krajih, recimo pri starih Grkih, je bilo drugače: tam so za dela proste dni uporabljali enak izraz kot za šolanje, učenje, ker so menili, da se bo človek, ko se otrese fizičnega dela, posvetil izobraževanju, razmišljanju, umetniškemu in duhovnemu razvoju. Ti časi so očitno minili.

Sploh pri nas. Za življenje v egalitarni družbi negativne selekcije je najpomembnejši videz, saj nas okolica neprestano nadzira. Ker se jih ne vidi, so dovoljene prazne glave, ne pa tudi prazne roke.

Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo Krivdna nevroza in zapovedan počitek sta seveda trčila in povzročila cel kup prilagoditev. Najbolj smešna se mi je vedno zdela tista nedeljska, za katero sploh ne vem, ali še obstaja. Ljudje so na radijskih postajah naročali glasbene čestitke svojim bližnjim, ki so se obvezno začele z: "Naj za trenutek odloži svoje delo …"

Hej, kaj je treba delati človeku, ko ima rojstni dan, ob nedeljah (grešnik!) in še med kosilom? Kakšna strašna hipokrizija. Veste, tako smo delavni, da še ob praznikih nismo prazni!

Zahodna civilizacija Razširimo obzorja, kot bi rekla ena mojih rednih bralk, in poglejmo zahodno civilizacijo v celoti. V renesansi se je zgodila individualizacija in danes si fevdalnega sveta ne moremo več dobro predstavljati: sveta, ki bo vedno nespremenljiv, v katerem ima vsak svoje večno mesto in v katerem je vse vnaprej določeno. (Socializem ga je poskušal spet vzpostaviti – ista oblast za vedno, a prav tako tudi službe … Propadel je, kar še danes mnogo ljudi obžaluje.)

Človek je izgubil stalnost in dobil več svobode; odtrgal se je od množice in postal posameznik v negotovem svetu. Naša biologija se seveda ni spremenila. Ko stopimo v družbo, poteka izjemno veliko nezavednega usklajevanja med telesi (celo hitrost refleksov se spremeni!) in naša telesa se združijo v začasno celoto. Eden najlepših občutkov je občutek sprejetosti in eden najbolj groznih občutek izločenosti.

V 20. stoletju so množični mediji začeli prenašati slike in zvoke naših teles in nenadoma smo obkroženi z njimi, ne s telesi, marveč z njihovimi posnetki. V zadnjem desetletju pa ima vsak od nas v žepu napravo, ki mu omogoča ogledovanje podobe drugih, četudi jih nikoli ni srečal. Naivneži mislijo, da so osebna prijateljstva in prijateljstva s Facebooka enaka ter da je druženje prek telefonov enako kot osebno, a svoje biologije ne moremo prevarati. Hoče biti združena, hoče vzpostavljati skupino, hoče pripadati.

In tako pridemo do prazničnih večerij, na katerih vsi udeleženci neprestano preverjajo mobilne telefone in so večerje skuhane zato, da so poslikane in poslane, za mizami sedimo zato, da prejemamo fotografije drugih miz, jemljemo hrano zato, da jo fotografiramo, in jemo, medtem ko gledamo, kaj jedo drugi. Darila dajemo za slikanje in primerjavo. Skratka, ujeli smo se v narcistično dvorano zrcal, kjer neprestano gledamo, a ničesar zares ne vidimo, kjer je vse na voljo, a nam nič ne pripada, kjer vse imamo, a nič nismo.

In rešitev je … V takem svetu rastejo mlajše generacije in mnenja o posledicah so deljena. Vsekakor pa se bodo identitete drugače zgradile, bolj razpršene bodo, bolj nestabilne, kar bo v praksi v najboljšem primeru pomenilo otročje in nekam zoprne odrasle, ki jih bo vsaka malenkost spravila s tira in ne bodo obstajali, če ne bodo dobivali impulzov drugih, ter bodo počeli vse ne zaradi sebe, marveč zaradi pošiljanja impulzov drugim. Osredotočena pozornost je breme in mnogo let jo moramo vaditi, kar presega voljo tovrstnega človeka. Zatorej ostaja s stališča korporacij in politike idealen potrošnik in državljan, saj ga je mogoče preprosto nategniti.

Sodobni ljudje torej potrebujejo neprestan dotok dražljajev in civilizacija je našla način, da jim ugodi (drugače bi jo že razbili): potrošništvo. Zdi se mi, da je njegova največja prednost ravno v tem, da je resnično za vsakega in da ne potrebuje nikakršnega učenja, treninga ali predpriprav. Vsakdo zmore porivati nakupovalni voziček in metati vanj, na blagajni pa pokazati kreditno kartico. Okolje mora le proizvajati zadostne količine nepotrebnih predmetov, ki jih nikoli ne sme zmanjkati, da hrčki nadaljujemo svojo dirko po kolesu.

Postsocialistično potrošništvo Da bodo postsocialistične države na vrat na nos padle v potrošništvo, je bilo jasno vsakomur, ki se spomni socialistične sivine in pomanjkanja. Bleščeče trgovine so prava podoba raja in ni čudno, da smo prileteli kot vešče.

Rad bi opozoril na napako, ki jo pogosto zasledim. Ljudje zapišejo: "Glasovali smo za kapitalizem" ali "Izbrali smo kapitalizem", kar seveda ne drži. Že v izhodišču smo glasovali za potrošništvo in ga izbrali. Če sem prav dojel razpoloženje Slovencev, bi najraje imeli sistem, ki bi bil mešanica Titovega socializma sedemdesetih in ameriškega potrošništva osemdesetih.

Ne smemo pozabiti, da v tranzicijskih državah živimo ljudje, ki smo bili vzgajani v avtoritarni tip človeka, ki vedno potrebuje Gospodarja. Tak ne more biti sam s sabo, marveč pričakuje, da mu težijo, ker bo sicer on težil drugim. Namesto Gospodarja zdaj ukazuje potrošništvo; še celo bolj odločno in nepopustljivo. Trgovska središče so naši lokalni nasledniki Tita.

Slovenci smo se potrošništva oprijeli z obema rokama. Prazniki nenadoma niso več prazni, saj imamo polne trgovine. Po statistikah za leto 2012 smo v Evropi na petem mestu po številu kvadratnih metrov nakupovalnih središč na prebivalca. Pred nami so le severne dežele, Avstrijo in Švico smo pustili za seboj. Če bi upoštevali naših uradno več kot sto tisoč nezaposlenih in več kot pol milijona upokojencev, uf, bi vse preostale države lizale prah z marmorja naših nakupovalnih svetišč. Postali smo svetilnik Evrope.

Mar vas ne tolaži misel, da bi lahko žare vseh prebivalcev Slovenije ta trenutek pokopali pod ploščicami naših trgovskih središč? Da je za vse dovolj prostora?

Slovenske posebnosti Se sploh še spomnite našega socialnega čuta, ki se je zbudil ob ubogih delavkah veleblagovnic, ki trpijo ob nedeljah? Slabo plačane, so dodali sindikati. Na Gospodov dan, je dodala Cerkev.

Treba se je bilo odločiti: naj bodo trgovine ob praznikih odprte ali ne?

Seveda ni bilo politika, ki bi upal sprejeti odločitev, zato …

Tarataratam!!!!

… referendum!

Glede na vse, kar sem napisal v tej kolumni, bi pomislili, da bodo ljudje v strahu pred praznimi dnevi zdrveli na volišča in zavrgli predlog, da od njega ne bo ostal niti prah.

Nikakor: le četrtina volivcev je šla volit. Če tako malo ljudi sproži noge ob nečem, kar jih življenjsko zadeva, kako se bodo aktivirali ob čem drugem?

Tako je predlog za zaprtje trgovin zmagal! 57,5 odstotka volivcev je glasovalo zanj.

Šok!

Kaj bomo pa počeli sredi praznih dni?

Takoj so omilili zakon samo na deset nedelj v letu.

Potem so ga omilili na vse nedelje, a le za prodajalne z nujnimi življenjskimi izdelki.

Nazadnje so ga ukinili.

In že pridemo do slovenskega odnosa do prava in države. Volili smo tako, kot smo mislili, da od nas pričakujejo, delali pa še naprej tako, kot nam ustreza. Na splošno povedano, sploh ne gremo na volišča, ker vemo, da so to Gospodarjeve traparije, zakoni nas ne zadevajo, mi delamo po svoje. Pa naj stane, kolikor hoče.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin