Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
12. 7. 2012,
7.27

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Četrtek, 12. 7. 2012, 7.27

8 let, 3 mesece

O latentni državljanski vojni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
V teh dneh se človek najbrž večkrat vpraša, ali se ni nemara France Bučar prenaglil s tistim slavnim razglasom konca državljanske vojne.

Danes se tudi sam strinja, da bi bil bližje resnici, če bi rekel, da se bo od zdaj naprej vojna nadaljevala v politiki – seveda z nekimi drugimi sredstvi. Toda kateri resnici? Morda tisti Pilatovi – Kaj je resnica? (Jn 18,38) –, ki se javlja kot odmev prenapetih gorečnežev, ki tam zunaj kričijo: Fiat iustitia, et pereat mundus, naj se zgodi pravica, pa čeprav zaradi tega propade ves svet? Pilat kot človek mere hoče v bistvu reči: kaj pa ti fanatiki vedo o resnici?!

Ali gre v ideološkem oziroma kulturnem boju res za resnico? Vprašanje je naivno, seveda gre, o tem ni vendar nikakršnega dvoma, vendar v nekem povsem drugem smislu, kot to misli in bi rada verjela večina. Cilj vsakega boja je zmaga, s katero si zmagovalec šele pribori pravico do resnice. Vsaka zgodovina se piše v deliriju neke zmage. Tako je že od nekdaj. Toda če je politika res nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi – von Clausewitz je sicer mislil ravno obratno –, potem je v skladu s to logiko treba sprejeti opredelitev politike, kakršno ponuja nacistični jurist Carl Schmitt: bistvo politike se kaže v nasprotju med prijateljem in sovražnikom. Najbolj zoprno pri tem je dejstvo, da je vsakdo prisiljen izbrati eno stran – in to ne glede na to, ali mu je všeč ali ne. Tukaj ni možnosti pilatovskega umivanja rok, vztrajanja na poziciji "lepe duše". Skratka, če se vse skupaj posploši, je treba reči: vsakdo nosi svoj del zgodovinske krivde in odgovornosti, vsakdo je soodgovoren za trenutno politično situacijo, tako tisti, ki je volil, kakor je pač že volil, kot tudi tisti, ki sploh ni odšel na volišče. Zgodovina je neusmiljena in ne pozna odpuščanja ali sprave. Priznati je treba, da se je ideja o državljanski vojni v Sloveniji dobro uveljavila. Ampak zanimivo, v tujini na podobne stvari gledajo nekoliko drugače. V Franciji, kjer je državljanska vojna definirana na negativen način, namreč kot conflit armé non international, oboroženi spopad, ki nima mednarodne razsežnosti, v to kategorijo uvrščajo na primer alžirsko vojno (1954–1962), ne pa tudi dogajanja v zvezi z vichyjskim režimom, ki ga označujejo s pojmom kolaboracija. In to kljub temu, da je vichyjska Francija maršala Pétaina uživala razmeroma visoko stopnjo avtonomije. Prevladujoče mnenje je, da vichyjski režim ni branil interesov Francije.

Kaj je potem z dvema slovenskima vojskama, o katerih govori Oman? V zvezi s tem bi bilo mogoče reči približno takole: domobranski boj proti partizanom oziroma komunistom (kakor je komu pač ljubše) bi lahko bil legitimen zgolj in samo v primeru, da bi bil iz njega izključen moment kolaborantstva. V tem primeru bi bilo mogoče govoriti o državljanski vojni v pravem pomenu besede. No, težava je v tem, ker so bile domobranske enote sestavni del nemške vojske, se pravi, ker so domobranci prisegli Hitlerju. Žal … Zaradi tega je tvegano govoriti o borcih za "demokratično Slovenijo". (Mimogrede, ko je že govor o demokraciji: Carl Schmitt, ki je imel do komunizma izrazito odklonilen odnos, je bil kljub temu na neki točki prisiljen priznati, da je komunizem na normativni ravni ravno tako demokratičen.) Stvari se enostavno ne izidejo. Takšnega statusa jim konec koncev niso bili pripravljeni priznati niti demokratični zahodni zavezniki – v njih so bili sposobni videti zgolj poražence vojne. Vprašanje tudi je, ali res niso vedeli, kakšna usoda jih čaka? Ali si niso tudi oni po pilatovsko umili rok?

Še bolj nesmiseln je drugi del Omanove trditve, da je ta vojska zmagala s 45-letnim zamikom, torej na cvetno nedeljo leta 1990. Zmagovalci z zamudo? Dejstva Omanu spet nagajajo. Zmagovalci po definiciji pišejo zgodovino, mar ne?

Ne spreglejte