Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
1. 1. 2014,
19.16

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Sreda, 1. 1. 2014, 19.16

8 let, 3 mesece

Nedotakljivih ne bo več. To je nujno za prekinitev tranzicijskih zablod.

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Toliko blata, kot smo ga Slovenci lahko videli v 2013, ga nismo videli že od 80. let prejšnjega stoletja, ko je gnili ekonomski in politični sistem Jugoslavije razpadal pri živem telesu.

Tista leta so bila tudi leta vznika političnih elit, ki so do danes v Sloveniji ustvarile greznico, kot jo imamo. Na srečo čas terja svoje, tako da bo lahko kmalu sledila generacijska zamenjava. Z malo sreče je tako leto 2014 tisto, ko dosežemo ničelno točko in obrnemo zadeve na bolje. Da je čas za zamenjavo generacij, je očitno, le upati moramo, da je v tej dolgoživi krizi zagnilo tudi seme degeneriranih moralnih vrednot, ki je vzklilo v menedžerskih elitah tranzicije. Naplavine tranzicije V 2013 je slovenska tranzicija naplavila večino ekonomskih trupel. Tik ob koncu leta smo dobili račun za nacionalni interes. Bankrotirani stebri slovenske gospodarske suverenosti in bankrotirane banke sta le dva obraza ene in iste bolne ideje, ki sliši na ime nacionalni interes. Pridelal nam je recesijo, ki je bistveno hujša od tiste ob razpadu Jugoslavije. Pridelal nam je račun za sanacijo bank, ki presega tudi račun za prvo sanacijo bank. 2013 je naplavilo tudi vso bedo politike. Dejstvo, da smo proces sanacije bank začeli natanko pet let po začetku krize, medtem ko so uspešne države to naredile v prvem letu po krizi, kaže, da imamo politično elito, ki je popolnoma impotentna pri reševanju gospodarskih, razvojnih in socialnih težav. Ko potegnemo črto, lahko rečemo, da smo v 2013 dobili račun za zgrešen razvojni model in račun za lastno neumnost, ko smo 25 let volili tiste, ki smo jih volili. Stroške neposrednih izgub v bankah in ter stroške izgubljene dodane vrednosti, ker smo že peto leto v recesiji, lahko postavimo na red velikosti 20 odstotkov BDP oz. sedem milijard evrov. K temu lahko prištejemo še premijo, ki nam jo je naračunala Evropska unija pri izračunu bančne luknje. Predolgo smo vztrajali pri pravljici, da težav nimamo, in naredili praktično nič. Zato so se na ravni EU odločili, da bodo naše težave enostavno začepili in tako preostanek EU izolirali od naših težav. Z našim denarjem seveda. Tega je po moji oceni vsaj za 2,5 milijarde evrov. Skupaj nam je bil v 2013 izstavljen račun reda velikosti deset milijard oz. več kot četrtina bruto domačega proizvoda. Po drugi strani ... ... je v tem marsikaj pozitivnega. Čeprav po strašljivi ceni, so banke končno dokapitalizirane. Glede na to, da je ponudba kreditov v zadnjem letu in pol padala hitreje kot povpraševanje, je s tem izpolnjen potreben pogoj za finančno prestrukturiranje gospodarstva in gospodarsko okrevanje. Ni sicer zadosten, vendar brez njega ne bo šlo. Za 2014 se nam še vedno napoveduje nadaljevanje recesije. Vendar obstaja velika verjetnost, da v 2014 že zabeležimo tudi gospodarsko rast. To vsekakor ne bo slabo, vendar žal ne bo razloga za pretirano veselje. Ključni problem slovenskega gospodarstva je, da ne moremo več kot samoumevno jemati, da bomo v razvoju dohitevali razvitejše države. Naša pričakovana trajektorija rasti je enostavno prenizka. Trenutne projekcije pač kažejo, da bomo v razvitosti zaostajali. Povrnitev v fazo dohitevanja ne bo enostavna in bo zahtevala temeljit preobrat, ne zgolj dokapitalizacije bank. Vendar o tem v prihodnosti. Tveganja za okrevanje Največje tveganje za okrevanje prihaja iz mednarodnega okolja. Svetovni borzni trgi so na izrazitih zgodovinskih vrhovih. Teh vrednotenj ne upravičujejo ne zaslužki podjetij, ki kotirajo, ne stanje razvitih in hitro rastočih gospodarstev. Verjetnost za kakšno znatnejšo korekcijo, da ne rečem borzni zlom, je znatna. Če se to zgodi, se bodo vsa prizadevanja nekonvecionalnih ukrepov ekonomske politike razvitih držav zadnjih nekaj let postavila na začetek. In ta trenutek si o alternativah velika večina sploh ne upa razmišljati. Ampak tudi o tem mogoče več, ko bom pisal o ekonomiji. Jasno je, da bo morebitna oživitev globalne finančne krize ujela Slovenijo popolnoma opešano. Če se to zgodi, bomo žal dobili še eno lekcijo petletnega mečkanja pri spopadanju s krizo. Ne bo zgolj večji strošek v obliki dolgožive recesije, temveč bomo na začetku novih težav opešani, medtem ko so se drugi dobro okrepili. Še nekaj pozitivnih zgodb Leto 2013 je bilo leto začetka temeljitejšega čiščenja naše greznice. Kar je dobro. Začelo se je z razkrivanjem korupcije v vrhovih politike. Dobili smo prve sodbe tajkunom. To je pomembno zaradi spoznanja, da pri tem ni šlo le za finančno nesrečo ob sicer dobrih namenih, temveč za pravi kriminal. Začela se je razkrivati korupcija v zdravstvu. Upajmo le, da ne gre za kozmetiko. Čakamo še na energetiko. Visoki dimnik Teš6, ne bo le spomenik neumnosti, temveč tudi steber sramote. V zaključku še moje priljubljeno: vložene so bile kazenske ovadbe proti večjim banksterskim ribam. Zagotavljam vam, da bodo v 2014 mediji lahko veliko pisali o tožbah in ovadbah proti bankirjem. Nedotakljivih praktično ne bo več. In to je nujno za prekinitev tranzicijskih zablod. Ne gre le za minimalno zadoščenje davkoplačevalcem ob milijardnem računu za sanacijo bank. Pri bankirjih mora enostavno dozoreti spoznanje, da se lahko igra izigravanja zakonodaje, oškodovanja premoženja delničarjev in zloraba položaja za njih osebno zelo slabo konča. Podoba države Nad državo so mnogi obupali. V bistvu jaz tudi. Slovenija je postala ena zmešnjava parcialnih interesov. Vidim jih vsak dan v službi, ko vozim otroke v vrtec in šolo, v podjetjih, zdravstvu (tako zasebnem in javnem) in še bi lahko našteval. Slovenija enostavno ne igra kot ekipa! Zato izgublja! Vedno več ljudi odhaja v tujino. Na ta način kažejo, da ne želijo biti talci mrhovinarjev. Če si v ekipi, ki ne igra kot ekipa, pač zamenjaš ekipo. Večina ljudi misli, da odhajajo za boljšim zaslužkom. Zmota! Drugam grejo živet. Kje so velike razvojne zgodbe? Ni jih. Je le kup problemov. Kar pa je v bistvu dobro. Vse preveč velikih razvojnih zgodb se je končalo z milijardnim računom za davkoplačevalce. Jamrati nad problemi nima smisla. Nič novega ne povem, če zapišem, da je večini danes jasno, da morajo sami rešiti vsak posamezen problem. To bo trajalo, hitrih spektakularnih rezultatov ne bo, vendar bo vsaj ustvarjalo trajna delovna mesta in trajen zaslužek. Ko bo večina (za to sposobnih, seveda) ljudi delovala tako, da bo najprej prevzela odgovornost sama zase in za svoje probleme, bo imela odgovornost tudi do drugih. To bo zares velika razvojna zgodba.

Ne spreglejte