SiolNET. Siol Plus Kolumne
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ljubljanski potniški promet

2

termometer

Prispevek, v katerem avtorja javni prevoz navda z žalostjo že na postajališču.

Prekinil bom niz kolumn o slovenskih posebnostih in se končno posvetil svojemu poklicnemu delu: stiku med uporabnikom in napravo, programom, prostorom. Tisto, čemur pravijo uporabniška izkušnja ("usability", "user experience" …). Obsežno področje, ki ga lahko študirate, hodite na predavanja ali berete debele knjige, jaz pa vam kanim njegovo skrivnost odkriti v enem samem stavku. Začnimo z Nemčijo, točneje z Berlinom. Pred skoraj četrt stoletja, nekje v ruševinah med vzhodnim in zahodnim delom mesta, ki je bil nekakšna zapuščena cona, po videzu točno taka, kot bi boji pomladi 1945 še kar trajali. Noč, skoraj nobenih luči, sredi ruševin je stal znak mestnega prometa in na njem je pisalo, da avtobus pride ob 3:02. Doba pred mobilnimi telefoni in taksiji, zato sem moral počakati, čeprav mi je bilo v dno duše jasno, da avtobusa ne bo, kaj šele ob navedeni uri. Zavijanje mačk, mesečina je osvetlila strelne rane po pročeljih. Občutek, kako mi duhovi kukajo čez rame. In točno ob 3:02 v prizor preteklosti pripelje sodobni mestni avtobus. Če zdaj pričakujete primerjavo z našim mestnim potniškim prometom, vas moram razočarati. Takrat in še mnogo let kasneje je za naše mestne avtobuse veljal rek iz Svetega pisma: ne veš ne ure ne dneva. Ko sem izvedel, da je Ljubljanski potniški promet (LPP) končno začel nameščati prikazovalnike prihodov, me je prav ganilo in takoj sem krenil na postajališče. Zagledal sem to:

Videti je kot televizor, ki ga je domači mojster malo ojačil, vsebine pa nikjer – proti prihajajočemu so obrnili hrbtno stran. Hm, prikazovalnik, ki ni obojestranski? Zakaj od slovenskega uporabnika vedno zahtevamo, da mora biti na pravi strani? Ni problema, sem stopil na postajališče:

Opa, streha ni iz prozornega materiala, torej nič. Pot pod noge, dokler streh ni konec in dokler se v vidnemu kotu ne prikaže naprava:

Težava je v tem, da sem stal že tako daleč, da nisem videl niti prikazovalnika, kaj šele vsebine. Postalo pa mi je jasno, da sem pomen poimenovanja naprave narobe razumel – ne imenuje se prikazovalnik zato, ker prikazuje podatke, marveč ker se nam naprava sama prav poredko prikaže, nekako tako kot čudež.

Nazaj na postajališče in nekaj korakov levo – ups, komaj preživel! Da bi kaj videli, morate stopiti na cesto, kar pomeni, da vas bo snel kateri od avtomobilov, ki delajo prekršek po avtobusnem pasu. Če pa imate srečo in vas na vetrobran prilepi avtobus, si poprej dajte kartico urbana med zobe, skupaj z listkom, na katerega napišite ime izstopne postaje. Kartico bo potreboval šofer, da se ne boste zastonj vozili, listek pa čistilci, da vas zdrgnejo z vozila na pravi postaji. Če stojite na robu pločnika, pa vsebine ne boste videli:

Torej desno, pot pod noge. Na kolesarsko stezo, po kateri vozijo v obe smeri, torej vas lahko obojestransko spremenijo v toast. Tvegate, a nagrajeni ste:

Ups, ste? Se opravičujem! Ta pogled je z moje višine. Če se na tem mestu upognem v kolenih in pogledam z očmi povprečno visokega uporabnika javnega prevoza, vidim to:

Naj vam torej izdam veliko skrivnost načrtovanja uporabniške izkušnje v enem samem kratkem receptu: vživeti se morate v vse možne skupine uporabnikov. Če tega ne zmorete, boste naredili nekaj, kar je namenjeno samo vam. Ker pa šefi LPP-ja lastnih avtobusov ne uporabljajo, so naredili nekaj, kar ni namenjeno nikomur.

Samo kratek pregled samih postajališč pokaže, da so prikazovalniki le nov člen v verigi istega odnosa do potnika – anonimni avtorji so vse po vrsti naredili uporabniško neprijazno. Od malenkosti, kot so smetnjaki s pokrovom, čeprav je jasno, da ljudje hočejo odvreči odpadek z eno roko, ne pa z dvema in prijemanjem umazanije, prek materialov sedežev (ledeni pozimi, vroči poleti), strehe, ki ne ščiti čakajočih, in tako dalje. Shema linij je natisnjena na listu velikosti pisarniškega papirja, namesto da bi bila ogromna, polepljena čez celo stranico postajališča. Tako ne veste ne kdaj bo avtobus prišel ne kam bo odpeljal, načrtovanje presedanja je pa sploh utvara.

Slovenski potniški promet bi moral biti boljši od nemškega, saj mora prekiniti obče veljavno miselnost, da je namenjen le opravilno predsposobnim (mladim) in nesposobnim (starim), vsi drugi pa se vozijo mimo vsak v svojem avtomobilu.

Problem Ljubljanskega potniškega prometa ni v tem, da imajo tudi avtobuse, stare po dvajset let, marveč v tem, da imajo petdeset let staro socialistično miselnost, po kateri je podjetje dobro utečen mehanizem, njegov uporabnik pa kvečjemu nadležen, če ne že moteč element.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin