SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kult slabo opravljenega dela

2

termometer

Miha Mazzini

V Sloveniji imamo tudi vrhunske novinarje. Žal jih je malo in nimam občutka, da bi jih v njihovih okoljih podpirali.

Nasprotno: slabo opravljeno delo se širi in videti je, da zmaguje.

Ko sem lani zaporedoma dal tri intervjuje tujim medijem in istočasno trikrat prišel v stik z domačimi novinarji, me je spreletelo, da mogoče ne bi bilo slabo napisati prikaza našega novinarstva s stališča intervjuvanca, česar še nisem bral. Podsistemi vedno odražajo sistem v celoti, zato bo to tudi zgodba o trenutnem delovanju slovenske države.

Na hitro opravimo s tistimi tremi tujimi novinarji: vsi po vrsti so bili pripravljeni, prebrali so knjigo oziroma pogledali film. BBC Radio je sploh primer zase: dan za dnem sem dobival klice urednikov ter nad- in podurednikov in vsak je preverjal, ali je vse v redu, trenirali smo vprašanja in tako ali tako so ugotovili, da kvaliteta Skypa ne zadostuje, zato so najeli studio na slovenskem radiu itd. In vsak od njih je vedel, o čem bo tekla beseda.

Pri naših treh pa je šlo malce drugače. Najprej mi je pisala neka mladenka, ali mi lahko pošlje vprašanja, za katera sem hitro ugotovil, da so mi bila že zastavljena v prejšnjih intervjujih in jih je pač zložila skupaj, da se ji ne bi bilo treba pripravljati. Ko sem jo po tem povprašal, je pojasnila, da je začasna delovna sila, plačana sramotno tudi za velik intervju (se spomnite objavljenih cenikov, kjer je bilo tako delo v rangu 40 evrov?). Preprosto nima koristi od tega in ne more izgubljati časa z mano ali komerkoli, ker mora "naklepati" po en tak prispevek dnevno, če ne dva ali tri. Odklonil sem.

Naslednja mladenka mi je pisala, ali bi naredil samointervju. Sam sebi bi zastavil vprašanja in sam odgovarjal, ona pa bi pobrala honorar. Odklonil sem, čeprav je žalostno zastokala, da je samo uboga prekerka in se znajde, kot se lahko.

Potem pa me je klicala legenda slovenskega novinarstva, torej nedvomno redno zaposlena oseba, in me povabila na pogovor. Predme je vrgla prilogo Financial Timesa in rekla: Miha, saj znaš angleško, mar ne? Daj, kar preberi si vprašanja v tem intervjuju (z nekim grškim pisateljem) in odgovarjaj nanja. Moral bi vstati in oditi – še danes me je sram, da sem klonil in sodeloval.

Novinarji Večino dela torej opravijo začasno zaposleni novinarji, plačani na znak ali članek. Motivirani so, da svoje delo opravijo s čim manj truda in najhitreje, zato se nimajo časa pripraviti na temo, o kateri bodo pisali, in ne bodo delali ustnih pogovorov, ker je že samo pretipkavanje posnetka zamudno.

Sem in tja torej letijo e-pisma, saj jih je preprosto kopirati v svoje besedilo. Najvišji dosežek je seveda samointervju, kjer intervjuvanec sam natipka oboje, vprašanja in odgovore, novinar samo odda rezultat in pobere denar. Kje je pri takem načinu dela razlika med novinarjem in agencijo za odnose z javnostmi, ne bi vedel.

Pri nas zato nimamo zgodb, marveč le drobce, ker te lahko zabeleži vsakdo, še tako na hitro. Ko sem lani prebral "novico" o ubogi čistilki, ki je izgubila službo, sem sedel za računalnik in z veliko guglanja sestavil resnično zgodbo, ki je vodila do čudnih početij samega ministra (preberite). To bi moral storiti novinar, ne bralec. TV-novinarji Posebno obliko tovrstnega novinarstva so razvili tisti, ki delajo za televizije. Naj si izmislim primer perečega problema paše ovac po visokogorskih poljih, za katerega je glavni strokovnjak pri nas doktor N.

Nekega dne ga pokliče novinarka (večinoma so pač res ženske) in ga prosi za pogovor. Doktor N. privoli. Znajde se pred kamero z mikrofonom pred nosom in čaka na vprašanja.

Novinarka reče: "Govorite mi o paši ovac, prosim!" Doktor N. govori in govori. Ko utihne, novinarka reče: "Še, prosim, še." Doktor N. nadaljuje. Po kake pol ure novinarka nekam žalostno vpraša: "Je to vse?" Doktor N. pokima in si misli, da postaja TV-zvezda, saj bo napolnil večerna poročila.

Povabi družino, obvesti prijatelje in napeto sedijo pred televizorjem. Prispevek se začne, novinarka se prikaže in razburjeno, kot sredi paničnega napada, govori zelo približen povzetek tistega, kar je povedal doktor N. Le njega ni nikjer. Novinarka paničari o ubogih ovcah, prispevek gre h koncu, nazadnje novinarka še reče: "Z menoj pa se strinja tudi doktor N.!" Naš intervjuvanec zagleda samega sebe za delček sekunde, ko reče samo nekakšen čuden, grlen "JA", in že je prispevka konec.

Doktor N. razmišlja, kdaj bi ga bil izgovoril, in se spomni, da je enkrat proti koncu monologa že obujal spomine, kako je pohodil kravjak, novinarka pa je odrezala začetek in konec besede, da je dobila potrditev.

Samo na ta način lahko pokrijete vsako temo, ne da bi se vam bilo treba na karkoli pripravljati.

Zemljevid novinarskega življenja Na novinarski ravni imamo torej razpad sistema, razdeljen med slabo plačane začasne delavce, ki bodo za večno ostali začasni in nimajo kam napredovati, poskušajo le pobrati minimum, in na drugi strani veterane, ki so vsak svoja republika s svojimi pravili in siti dela, ki ga opravljajo vse življenje.

Vmes pa se trudi in gara drobna manjšina avtorjev, ki rešujejo čast novinarskega poklica, a v zameno dobivajo samo šikaniranja lene večine. Lažje je napisati več znakov, če delaš samointervjuje ali kopiraš z interneta, kot če preštudiraš neko temo in objaviš zgodbo o njej.

Uredniki Ko sem bil še urednik, mi je največ časa vzelo delo z novinarji. Od članka do članka, pogovori, izboljšave, priporočila, debate. Če berete poročila o tem, kako delajo v uglednih tujih časopisih, lahko dobite občutek, kako smo pri nas počeli nekoč.

Teh časov ni več.

Prvi je škripnil sistem mentorjev. Njega dni so bili starejši novinarji mentorji mlajših, danes pa se lahko le še dolgočasijo in čakajo upokojitev. Mladi pa niso motivirani za učenje, saj bodo čez nekaj mesecev natakarji ali počeli kaj drugega, prav tako začasnega. Ostanejo torej lahko večni amaterji.

Nato je sledilo umiranje uredniškega dela. Če so bili v socializmu mediji obrnjeni proti partiji, sem pričakoval, da se bodo po osamosvojitvi obrnili proti bralcem – a so se obrnili proti partijam. Uredniki so poiskali svoje politične botre ali oni njih in začel se je ples ugodnosti in splošnega prilizovanja.

Bizarno je le pričakovanje, da naj bi bralci to interno prilizovanje plačevali.

Po vseh teh letih sem še vedno naročen na angleški časopis, ameriške revije, začel sem celo kupovati hrvaški časopis, slovenski tisk pa sem omejil na seznam avtorjev, ki jim zaupam in jih cenim. Zanimivo je, kako se njihova okolica trudi, da ne bi morda postali zvezdniki.

Uredniki, ki jih lastno delo ne zanima, se čudovito prekrijejo z novinarji lenuhi. Če kot bralec vem, kateri pogovor je bil opravljen po e-pošti, in prepoznam samointervjuje, to vedo tudi uredniki, a molčijo. Kolikokrat slišim hvaljenje: "Joj, kako čudovit urednik je X! Nikoli mi nič ne reče, nič mi ni treba popravljati, vzame vse, kar prinesem!" To je sramota, ne urednikovanje.

Uredniško delo ni nič drugega kot neprestano odločanje in sprejemanje odgovornosti – in ker je ta izginila iz slovenske družbe na splošno, zakaj bi ostala v novinarstvu?

Lastniki Saj je stvar preprosta, porečete, lastnik bo namestil odločne urednike, ki bodo ustrezno nagradili in podprli zagnane novinarje in bo!

Odmislimo torej lastnike, ki predstavljajo politična omrežja. Tem gre za propagando, ne vsebine. Ti potrebujejo lakaje, ki jih po potrebi spuščajo z verig, ne novinarjev.

Gotovo pa obstajajo tudi drugačni lastniki? Pred kratkim mi je neka gospa rekla, da potrebujemo zasebnega lastnika, pravega kapitalista, ki bo vložil svoj lasten denar, ga zato znal ceniti ter zanj hotel najboljše mogoče kadre in vsebine.

Takrat sem se z njo strinjal, potem pa se je zgodil spor Pečečnik : Požar.

Prosim, pazljivo preberite naslednji odstavek: "/…/ sem kot direktor družbe zavrnil njegovo prošnjo po zaposlitvi neke meni neznane novinarke, kar je predlagala njegova sestrična, ko nisem sprejel njegovega predloga, da bi kot svetovalca za strukturo revij 'prepoznal' njegovega sina, ki nima niti ene sekunde medijskih izkušenj, in predvsem potem, ko sem zavrnil podpis najemne pogodbe s podjetjem njegove žene, Mašonta, d. o. o., na podlagi katere bi družba Princip Media z najemnino 12 tisoč evrov mesečno plačevala leasing za odkup prostorov Marushe Pečečnik v znani poslovni stavbi Rotonda na Dunajski cesti." (vir)

Odlomek je iz prepira med Bojanom Požarjem in Jocem Pečečnikom, ki sta se skupaj lotila ustanavljanja podjetja za vsebine. Izjavo je podal prvi, a jo je drugi dan pozneje posredno potrdil, ko je dejal, da Požar ni hotel sprejeti njegove ekipe, in ni zanikal konkretnih navedb, za katere Požar pravi, da ima dokaze.

Pazite: imamo torej človeka, ki bo na mizo vrgel lastne milijone in ima seveda vso pravico diktirati pogoje – a če bo ekipo napolnil z nekimi sestričnami, sinom, ženo itd., oprostite, kakšna je potem razlika med političnim in zasebnim kadrovanjem? Namestimo sorodnike, potem pa bo, kar bo, za uporabnike nas ne skrbi, tako ali tako pogoltnejo vse. O igralniškem poslu nimam pojma, a predstavljam si, da za programiranje igralnih avtomatov Pečečnik najde najboljše matematike, kar jih lahko. Očitno v takem poslu ne morete zaposlovati sestričen, sinov in žena. Vsebine pa …

In tu pridemo do tega, kar vedno trdim: slovenstvo vsebine prezira. So zadnje govno, ki ga lahko poserje kdorkoli, ki ima pet minut časa. Tu kadriranje ni pomembno, nadzor kakovosti prav tako ne, vsi vse in vsak povprek je edino, kar šteje. Kot sem že napisal, slovenstvo je družba amaterizma (kliknite) in raven storitev na vseh področjih je temu primerna.

Da bi lastniki skrili svojo izgubljenost, skupaj z uredniki uvedejo "objektivna" merila ocenjevanja kakovosti novinarskega dela: štejejo naštempljane ure in odtipkano število znakov. Skratka, privoščijo si tudi zadnjo sramoto, le da se znebijo odgovornosti. Torej Vsakič, ko omenim, da je slovenska družba urejena po načelih negativne selekcije (reverse dominance hierarchy), poslušalci modro prikimajo, češ, pa se res spomnim nekega sposobnega, ki so ga …

A definicija v praksi pomeni, da neprestano poteka boj med sposobnimi in nesposobnimi, drugi pa večinoma zmagujejo. Slovensko novinarstvo je normalen podsistem znotraj slovenstva v samostojni državi: lastniki, ki nimajo vizije, njihovi izbrani vodje, ki vedo le, da se morajo šefom prilizovati, in zaposleni, ki se poskušajo prebiti z najmanj dela. Kdor poskuša izstopati, je tepec. Skratka, stanje je normalno.

Normalnost je v takem sistemu sinonim za povprečnost. Povprečnost je tisto, kar egalitarne družbe najbolj cenijo, in izjemnost tisto, kar najbolj sovražijo, podpovprečnost pa smer, v katero gredo. In zato se morajo čim bolj izolirati, da primerjave niso mogoče.

Posebna težava novinarstva je le v tem, da tudi uporabniki menijo, da vsebin ne potrebujejo. Dovolj se jim zdi že to, da morajo plačevati za kruh in klobase.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin