Sobota, 12. 9. 2020, 4.00
3 leta, 7 mesecev
Kolaboranti?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,65
122
Z epidemijo se je mogoče boriti na dva načina. Z gorjačo države. S prepovedmi, karantenami, prisilo, zapiranjem. In mogoče se je boriti z bolj odgovornim obnašanjem vseh nas. Z nošenjem mask, izogibanjem gneči, umivanjem rok, opustitvijo družabnih stikov, tudi z namestitvijo aplikacije #OstaniZdrav. Del politike, medijev in javnih osebnosti ni naredil nič, da bi pomagal ljudi prepričati, da bi se držali teh preprostih ukrepov. Nasprotno. Virusu daje potuho.
Opozicija pač oponira …
Ko je marca imel efektivno oblast še Marjan Šarec, sta se opozicija in pozicija strinjali, da je treba čim prej ukrepati. Janša se je strinjal celo bolj od Šarca. In tisto malo ukrepov, ki jih je odhajajoča vlada sprejela, je opozicija brez zadržkov podprla. Kot je podprla tudi nasvete, da se umiva roke in kiha v rokav, za katere se je takrat verjelo, da nas bodo rešili.
Potem je oblast prevzela Janševa vlada. Opozicija je vsak ukrep, ampak res vsak ukrep, sprejela na nož. Ko je vlada na primer prepričevala ljudi, naj nosijo maske, so opozicija in mediji iztrgali iz konteksta neke izjave Svetovne zdravstvene organizacije, ki so svetovale nasprotno. Če danes ne bi ves svet nosil mask, bi verjetno slišali, da jih vlada vsiljuje samo zato, da bi spravila v promet vse tiste "Galetove" nabave.
Ne bom zdaj ponavljal, proti čemu vse so še bili. Konec koncev je opozicija zato, da kritizira ukrepe vlade. Ampak vlada ima večino v parlamentu in jih vseeno lahko sprejme. Nekaj škode je, ker se stvari premikajo počasneje, jemlje energijo, ampak na koncu so, na primer, nadomestila za čakanje ali turistični boni vseeno sprejeti.
Če bi šlo za kakšne druge ukrepe, bi bilo to tudi vse. Opozicija je pač proti in sili vlado, da zadeve boje premisli. Tega smo navajeni, tudi ko je Janša v opoziciji. Ampak opozicija lahko še tako hujska ljudi – recimo proti eVinjeti –, pa se to pri uporabi vinjet ne bo prav nič poznalo. Če jih bomo lepili, jih bodo prilepili tudi nezadovoljni, in če bodo elektronske, jih bodo kupili tudi verniki v teorije zarote.
… ampak epidemija je nekaj drugega
Odločilno za širjenje virusa je, kako resno ga ljudje jemljejo. In če polovica politike in dve tretjini glavnih medijev kritizirajo vsak ukrep v zvezi z epidemijo, ima to počasi posledice. To, ali nosiš masko ali ne, ali se distanciraš, ali držiš razdaljo, ali ne rineš v gnečo, postaja politični statement. Ne držati se pravil v zvezi z epidemijo postaja del tradicije Osvobodilne fronte. Varuhi, pravniki in ustavniki tekmujejo, kako bi razložili, da ne more biti obvezno to, ne sme biti kaznivo ono, je človekova pravica tisto …
Po tem, ko so sredstva javnega informiranja dan za dnem s pristranskim in navijaškim poročanjem rušila zaupanje v vlado, so se zdaj domislili, da je problem, da ljudje vladi ne zaupajo. Da če bi bila predsednica vlade (napredna) ženska, tako kot na Finskem, bi četrtina ljudi v prvem tednu naložila aplikacijo.
Reveži jamrajo, kakšen strašen vdor v njihov duševni mir je, da so od države dobili SMS s povezavo do aplikacije. Čakam informacijske zaskrbljence, da bodo problematizirali, od kod državi telefonske številke ljudi. Znalci pametujejo, kaj bi morala vlada narediti, da bi ljudje bolj nalagali telefonsko aplikacijo, in delajo doktorate iz tehnologije bluetooth. Bralci knjig za telebane, ki imajo poln telefon aplikacij, ki o njih vedo vse, predavajo o vdoru v zasebnost aplikacije za sledenje stikov z okuženimi. Na univerzi si ne upamo študentom predpisati, naj si naložijo aplikacijo, in raje uvajamo zapleten sistem, kdo je bil kdaj v kakšni predavalnici. Ker človekove pravice!
Pravica na pravico kaos
Politiki bi res naredili pametno, če bi se povsod kazali v maskah. Mediji namreč potencirajo vsak primer, ko se vladajoča politika kje pojavi brez, pa čeprav je to nekako skladno s priporočili. Medijski problem je deset ljudi v Poljčah, ne pa tristo kolesarjev v Ljubljani. Ogromno je pametovanja, ki se črkobralsko pretvarja, da mu gre za človekove pravice, morda celo za zdravje, praktična posledica vsega tistega pisanja pa je, da ljudje epidemijo jemljejo manj resno. In samo po tem kriteriju ocenjujem intervencije v javnem prostoru: prispevajo k zaviranju ali pospeševanju širjenja bolezni.
Pozicijski politiki in javne osebe so vsak na svoj način pozivali ljudi, da bi ravnali samozaščitno. Opozicija je bila tiho, če ne celo tiho kimala nasprotovanju vladi, med vrsticami pa podpirala vernike ploščate Zemlje, anticepilce, 5G-čudake, zanikovalce nevarnosti virusa, razpečevalce lažnih novic o švedskem modelu in različne anarhiste. Ne spominjam se nobenih nedvoumnih pozivov opozicijskih politikov k nošenju mask, izogibanju socialnih stikov, piknikov, zabav ... Zagotovo pa na Twitterju (do 10. 9. ob 23.04) ni objav, v katerih bi voditelji, koordinatorji ali predsedniki opozicijskih strank dajali zgled za aplikacijo #OstaniZdrav. Zgled tudi za to, da te zvesti sopotnik telefon s pristnostjo tiste ikone kar naprej opozarja, da so stvari resne.
V normalnih državah so stvari, ki se delajo v soglasju – zunanja politika in obramba tipično niso predmet političnega prerivanja. Minimalno soglasje bi pomagalo tudi pri virusu. Naj se prepirajo, ali bo bonov za 300 ali 400 evrov, ali naj država pokrije 50 ali 55 odstotkov izpada plače zaradi karantene.
Odgovornost
Ampak pri bistvenem – da bi ljudje epidemijo resno vzeli – bi pričakoval nekaj resnosti in zrelosti opozicije, režimskih medijev in javnih oseb. Še posebej zato, ker lahko v zvezi z epidemijo največ naredimo sami in se izognemo ponovni zaustavitvi države. Samo s pametnim obnašanjem, ki niti ne terja pretiranih žrtev – da ne dihamo zraka, ki so ga drugi izdahnili; da smo dovolj daleč od neznancev, da ne zavohamo ne njihovega zadaha, ne potu, ne parfuma; da se ne dotikamo stvari, ki so se jih drugi dotaknili; da ne rinemo v gnečo; da se ne rokujemo, objemamo, poljubljamo, še posebej ne z dedki in babicami. Razen tega lahko živimo skoraj normalno. In ta skoraj normalnost je odvisna od tega, da se skoraj vsi tega držimo.
Niso vsi enaki. Igor E. Bergant, na primer, je posnel odličen, odgovoren, državotvoren spot o tem, kako se vesti med epidemijo. Žal je spot "javna" RTV zdaj zamenjala za samopromocijske oglase o svoji lastni nepogrešljivosti.
Ta isti gospod Bergant je v ponedeljek z nezaigrano zaskrbljenostjo vprašal državno sekretarko na ministrstvu za zdravje, kako je vendar mogoče, da še vedno vsi ljudje ne nosijo mask.
Odgovor je ista televizija podala deset minut prej v oddaji Studio City, kjer sta si gost in voditelj pritrjevala, da vam pravzaprav nič ne morejo, če mask ne nosite.
122