SiolNET. Siol Plus Kolumne
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kliči SP za splošno bedo

4

termometer

Današnja kolumna je namenjena samostojnim podjetnikom (s. p.-jem); razbila bo nekaj utvar, zato se vam že vnaprej opravičujem.

Najprej podatki Začnimo s podatki, ki si jih lahko vsak ogleda na spletni strani statističnega urada. V tabeli spodaj je število podjetij po velikosti (zaposlenih).

Za tiste, ki hočejo le povzetek o podjetjih za leto 2013: "Najštevilnejši med vsemi so bili samostojni podjetniki posamezniki; bilo jih je 47,4 odstotka".

Nato naša Jožica Pol slovenskih podjetij je torej s. p.-jev in iz tabele vidite, da trend raste. Slišal sem še politike govoriti o velikem slovenskem podjetniškem bumu.

Poglejmo primer, ki je resničen, le ime in delo sem zamenjal. Recimo, da je gospe ime Jožica in že skoraj 20 let sedi v nekem podjetju ter v računalnik vnaša podatke. Klink, klank, pritiska na tipke, dokler je nekega dne ne povabijo v šefovo pisarno, kjer ji povedo, da bo naslednji mesec odprla svoje podjetje, da bo torej postala pravna oseba, sam svoj s. p.

Jožica točno ve, da nima izbire: cesta ali s. p. In tako gospa brez dneva premora sedi na istem stolu, v istem prostoru, istem podjetju, le da zdaj ni več delavka Jožica, temveč takorekoč podjetje Jožica, s. p. Šefi so bili prijazni in so ji naračunali pogodbo za točno isti znesek, kot je prej dobivala plače – je pa res, da je ostala brez bolniške, dopusta itd.

Ker seveda porečete, da sem si primer gladko izmislil, poglejmo rezultate raziskave: "Skoraj 43 odstotkov nastajajočih podjetij je lani nastalo iz nuje, ker ustanovitelji ne vidijo druge možnosti za zaslužek, kažejo prvi rezultati raziskave Global Entrepreneurship Monitor (GEM) 2014."

Pol slovenskih podjetij je torej s. p.-jev in od tega pol s. p.-jev pod prisilo. Hud podjetniški bum.

Kaj se dogaja? Preden se lotimo razlage, naj omenim trditev, ki sem jo slišal v prvem letniku faksa, ko je profesor dejal, da je delovne sile preveč in naj nam bo to izhodišče vsega razmišljanja. Ja, bil je še socializem, pred globalizacijo in vedno večjo avtomatizacijo. Koliko preveč je torej delovne sile šele zdaj!

Kar pomeni, da bodo delodajalci vedno našli zamenjavo za vas, razen če se ne ukvarjate z visoko individualiziranim delom, kot sta ustvarjanje ali šport.

Špica med njimi bo torej v zahodni družbi nenormalno veliko kasirala – poglejmo ameriško glasbeno industrijo, kjer en odstotek izvajalcev zasluži 77 odstotkov denarja. Srednji sloj je izginil.

Nižanje stroškov O nižanju stroškov lahko berete povsod, zato je čas, da ga pogledamo širše. Pojdimo v sužnjelastniško dobo, recimo stari Rim. Vstanejo nam podobe sužnjev, ki se mučijo na galejah.

Nedvomno. A večina jih je opravljala storitvene dejavnosti. In če ste kupili sužnja kuharja, ga verjetno niste dali ležat med podgane, da so se mu gnojne bule cedile v vašo hrano in mu gobavi prsti odpadali po mizi. Menda tri četrtine nagrobnikov v Rimu pripada nekdanjim sužnjem, torej so jih kupili, dobro namestili, hranili in potem še pokopali.

V osnovni šoli so me skladno s socialističnim pogledom na svet učili, da se položaj delavstva počasi izboljšuje – od trpljenja sužnjev prek tlačanov do blagostanja komunizma, ki je delavski raj. Hm.

Do branja angleške zgodovinarke Mary Beard nisem pomislil, da so sužnje opustili zato, ker so bili preprosto predragi. Ceneje je imeti tlačana, ki vam pač pride določeno število dni na leto delat na vaša polja in vam da delež svojega pridelka.

Še ceneje je imeti delavca, ki pride v vašo tovarno in tam dela za vnaprej dogovorjeni znesek.

In zdaj smo se znašli sredi naslednjega koraka varčevanja: koliko ceneje je šele, če za tega delavca ni treba pripraviti delovnega mesta, temveč za vas dela kar na svojem domu. Ne ukvarjate se s tem, koliko ur dela, ne nudite mu ne malice in ne stola, računalnika in tiskalnika, še toaletnega papirja ne. Za dogovorjen znesek mora za čisto vse poskrbeti sam.

Korak, ki sledi, se že kaže v obrisih: da sploh ni več dogovorjenega zneska. Človek dela zastonj, ker bi se mu drugače od dolgčasa doma zmešalo. Za povrhu delo potrdi za njegovo veljavo, občutek sposobnosti in status v družbi – vreden je bil, da so ga izbrali za brezplačno delo! Izogibanje odgovornosti Kupite sužnja – ste dobro izbrali? Kot se suženj ukvarja z vami, se tudi vi precej z njim. Živite v istem gospodinjstvu, neprestano ga videvate, ko umre, mu plačate pogreb in postavite nagrobnik.

Tlačan je že manjša odgovornost. Še manj delavec. Ne zanima vas, kje živi in kako, ampak v stiku ste z njim, videvate ga v podjetju, morate malo pokramljati, živ človek je.

Kakšno čudovito zmanjšanje odgovornosti je s. p.! Naša Jožica, ki je imela prej te in te muhe, te in te bolezni, je nenadoma podjetje Jožica, s. p., torej podjetje. In ker ste tudi vi podjetje, nenadoma vsi stiki postanejo neosebni. Jožico bi morali odpustiti, z Jožico, s. p., pa le prenehate poslovno sodelovati. Kakšno olajšanje! Sploh če podjetje Jožica, s. p., dela od doma in za vas nima ne obraza in ne postave; sploh ni človek.

Pošljete e-pošto o prenehanju sodelovanja in to je to. Norost Skratka, skozi zgodovino se delodajalci osvobajajo, delavci pa zasužnjujejo (z občasnimi nihanji v to ali ono smer, seveda). In kaj je najbolj neverjetno? Delavci mislijo, da se dogaja ravno obratno!

Res. Govorim z s. p.-ji in hvalijo svobodo, ki so jo nenadoma dobili! Lahko vstanem pozneje, rečejo, ni se mi treba štempljati. Priznajo sicer, da potem delajo globoko v noč in da naredijo neprimerno več ur kot zaposleni, a to počno doma, svobodni! V domu, ki so ga kupili prek posojila, z opremo, za katero so morali varčevati.

Nimamo več šefa, vzkliknejo veselo. Res, le po e-pošti dobijo paket dela in se mučijo, dokler ga ne opravijo. V e-pošti pa že čaka nov paket.

Svoboda, v kateri nihče ne upa zboleti? V kateri ni dopusta in so plačila vedno nižja? V kateri ni prostega časa, ker je vse delavnik in ste neprestano suženj svoje pametne naprave, za katere pametjo pa stoji prišepetovalec, vaš delodajalec. In nihče se ne vpraša, čigava je ta svoboda, koga je sodobni svet osvobodil.

Dokler ne opravite s to norostjo, ne bo ne združevanja v s. p. sindikat in ne organiziranja, temveč le vedno več individualiziranih posameznikov, ki delajo za vedno manj.

In kar je še nujneje, do takrat ne bo pogovorov o prestrukturiranju družbe; kajti, če naj bi delali zastonj, potem bo pač treba uvesti univerzalni temeljni dohodek ali kaj podobnega. Druga možnost so seveda izolirani kraji pod oboroženo zaščito, ki jih menda že gradijo nekateri superbogataši.

Po stoletju in pol smo torej spet prišli do istega vprašanja: če delavci delajo za minimalca ali zastonj, kako naj potem trošijo in bogate delajo še bogatejše? Posojila smo izčrpali, vrniti jih ne bo mogoče, kaj zdaj? Slovenske posebnosti Gre za proces, ki poteka po vsem (zahodnem) svetu, nekatere družbe ga sprejmejo hitreje, druge počasneje, tretje se upirajo. Slovenija je v s. p.-jevstvo planila na vso moč in z velikim navdušenjem.

Bolj kot zniževanje stroškov, menim, je vabljivo zmanjšanje odgovornosti – kot lahko vidimo dnevno in povsod okoli nas, bo vse, kar še zmanjša že tako majhno odgovornost, v naši družbi takoj sprejeto. Posebnost je tudi ignoranca sindikatov, ki jih s. p.-ji ne zanimajo in bodo zato izumrli skupaj z redno zaposlenimi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin