Kdo nam je vse to serviral?

Skratka, kot je naslednje jutro povzel sam: "Živemu človeku se vse zgodi."

A naši možgani vsebujejo tudi PR-oddelek, ki nas hitro opraviči, zgladi naše napake in nas potegne iz blata. Dan pozneje je postala zgodba povsem drugačna:

"Gašpar Mišič medtem vztraja pri svojem in ne namerava odstopiti. Povedal je, da je bil kot predsednik uprave 'več kot očitno opazovan'. Policijsko kontrolo in alkotest, ki je pokazal 0,59 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, označil za 'akcijo' in dejal, da ima velik pomislek, da mu je 'to nekdo elegantno serviral'."

Skratka, iz pijančevanja je nastala zarota, kot se vedno zgodi z našimi politiki. To je normalno, a v nas vseeno vzbudi radovednost – kdo je bil tisti, ki je zagrešil gnusno dejanje, ki ga je Gašpar Mišič opisal kot: "Podstavili so mi buteljko vina na mizo"? Najboljši umi našega naroda so začeli ugibati, kdo bi bila lahko ta oseba, ki servira buteljke, in neki moj prijatelj na Facebooku je takoj podal odgovor: "Seveda, tej osebi rečemo natakar."

Podrejeni in prenos znanja Gašpar Gašpar Mišič ni kdorkoli: nekdanji državni sekretar, direktor pomembnega in velikega podjetja, skratka del naše elite. Zato me je presenetilo, da ne ve, kako se imenuje poklic, ki se ukvarja s strežbo.

Še več, spomnil sem se njegove izjave kmalu po prihodu v Luko Koper: "Delavski direktor pa pravi, da se je v treh urah od mene naučil več kot prej v treh letih." Ne dvomim, da se je naučil ogromno, ni pa se mogel naučiti tistega, česar Gašpar ne ve –naziva poklica, ki servira buteljke.

Predstavljajmo si torej upravo Luke Koper na slavnostni večerji. Pride oseba v beli srajci in z metuljčkom, v roki drži steklenico, vsi člani poslovodstva pa jo sumničavo gledajo in si mislijo: "Kdo je ta? Kaj nam servira? Moram pihati že zdaj ali šele pozneje?"

Nemogoče je, da tako pametni in razgledani ljudje ne bi znali imenovati razširjenega poklica, zato je neznanje na moji strani. Preizprašal sem si vest in se spomnil, da resnično na lokalih vidim napis: "Iščemo študenta/študentko za delo v strežbi", nikoli pa ne iščejo natakarjev. Čas me je povozil, danes buteljke prinašajo študentje. Kaj če se po novem natakarju reče študent? Zato torej 70 odstotkov populacije študira, ker so potrebe po natakarjih, oprostite, študentih, pač tako velike, kar je normalno.

Kdor "kelnari" tri leta, je doštudiral prvo stopnjo natakarstva. Magisterij pomeni pet let za točilnim pultom, doktorat sedem. Ni čudnega, da se tak študij imenuje bolonjski, po kulinarični prestolnici Italije.

In zakaj nam servirajo tako slabo? Šalo na stran: strežba je ena večjih težav slovenskega turizma (z izjemami, žal redkimi, seveda). Normalno, natakar pomeni stik z uporabnikom in tu smo najšibkejši – za uporabnika je samo najslabše dovolj dobro. Ne potrebuje ne navodil, ne oblikovanja, ne pozornosti, le denar naj prinese ali, še bolje, nakaže. Pritožujejo se gostje, pritožujejo se turisti in spomnim se lastnikov restavracij, ki so mi ob prenovi hotela Kempinski omenili, da bodo tam Nemci (gospodarji, na katere gledamo z občudovalno nostalgijo!) končno vzgojili kader, ki ga bodo naši lastniki s pridom uporabili v svojih restavracijah.

Pozabil sem njihove besede, dokler se nisem udeležil slavnostne večerje v tem hotelu. Prišel sem predčasno in se radovedno odpravil na sprehod. Nato so bila tam vrata in seveda sem jih odprl in … Sredi prostora je stala tabla in na njej so bile narisane nekakšne pozicije in koordinate. Okoli nje so stali strumno postavljeni moški v črnih uniformah in vodja je kazal po tabli:

"Um genau einundzwanzig Uhr fünfzehn geht die Gruppe Dessert von hier ... (tok po spodnjem desnem kotu table) nach hier ... (tok na sredino)" in spreletela me je groza: operacija Barbarossa se ni končala! Paranoiki imajo prav, za vsem skupaj tiči zarota! Tisto, kar sem pravkar videl, me bo pogubilo!

Res sta se moška v črnem odtrgala iz vrste, me obstopila in pospremila skozi vrata. Opravičila sta se mi in me pustila samega na hodniku. Srce mi je divje razbijalo.

Med večerjo sem potem z zadovoljstvom opazoval nemške natakarje in ugotavljal, kako plemenite sadove je obrodila slovenska samostojnost: strežejo nam še včerajšnji gospodarji!

Za tiste, ki so sredi tega branja zlezli na rob stola in ginevajo od napetosti: da, točno ob 21.15 so natakarji prinesli sladico.

Kmalu zatem sem bil na slavnostni večerji v Brdih in tam so nam stregli Italijani. Vprašal sem lastnika restavracije in samo odkimal je z glavo, če hoče vrhunsko strežbo, mora iti po kader čez mejo.

Mar lahko sklepamo na dobro in slabo novico? Dobra: naš največji strah, češ da nas bodo potujčili in bomo dobri le za služabnike in natakarje, se ni uresničil! Nacionalni interes je zmagal! Tujci strežejo nam! Slaba: očitno nismo dovolj dobri za strežbo.

Zakaj?

Razlogi slabe strežbe Najprej, seveda: poklic natakarja je postal redek, požrlo ga je študentsko delo. Posebno podvprašanje bi bilo, čemu ljudje, ki pač že nekaj delajo, nimajo v sebi želje, da bi tisto opravili dobro (stara razprava še iz časa francoskih enciklopedistov, ki jo je obudil Sennett).

Potem, seveda, ta skrajni slovenski egalitarni duh, ki je v mnogo simptomih videti kot anarhističen boj proti pravilom – kosilo ob tej in tej uri, po takem in takem ritualu. Kdo pa mislite, da ste? Vrhunska strežba je stvar rituala in predvsem časovna telesna umetnost, tako kot humor – ni čudno, da nam oboje ne gre najbolje. Red nam predstavlja Gospodarja in veliko energije porabimo, da se borimo proti njemu – hkrati ga nočemo tudi zato, ker red pomeni tudi odgovornost. Kot vidite vsak dan, smo jo pometli vstran.

K egalitarnosti spada negativna selekcija, ki se včasih pogrezne v samouničevalnost – četudi bi najemali strežbo prek servisa, vseeno tudi vsi študentje pri njej niso enako spretni, torej bi moralo nekaterim uspevati bolje od drugih –, pa lastniki odmahnejo z roko, eh, bo že. In vse plačajo enako, na uro. Pojav ni omejen na gostince, marveč je stvar mentalitete – saj so tudi za lastnike medijev vsi novinarji enaki, plačani na znak, češ, če ne bo napisal ta, bo pa nekdo drug. Tako kot ni pomembno, kdo in kako servira buteljke, tako ni pomembno, kdo in kako servira vsebine.

Vsega tega sem se zavedal, vendar še vedno nisem bil zadovoljen z odgovorom.

Vprašanja mere Peripetije gospoda Gašparja Mišiča so me spodbudile, da še enkrat razmislim o težavah slovenskega natakarstva. Pregledoval sem spletne forume in počasi se je izoblikovala dvojna slika slabe strežbe: na eni strani nesramnost in zoprnost, na drugi klečeplazna vljudnost, ki je prešla v vsiljivost.

Pravi način strežbe je nekje na sredini, med obema – zakaj jo torej v večini primerov tako težko zadenemo?

Na naša čutila vsako sekundo pade na milijarde bitov informacij, možgani pa jih lahko obdelajo le nekaj sto. Zato imamo pripravljene priročne scenarije, po katerih ravnamo. Nekateri scenariji so prirojeni: pred nas pade vrv in odskočimo, kot je pračlovek moral odskočiti pred kačo, da je preživel. Drugih se naučimo, večino pa skopiramo od svojih bližnjih v prvih petih letih življenja, ko se izvede osnovno programiranje (= mentaliteta). To postane naše nezavedno in se posreduje iz generacije v generacijo, spreminja se počasi in težko.

V svoji zgodovini imamo dve izraziti vlogi: 1. odnos do gospodarja, 2. odnos med svojimi.

Navedel sem že staro poročilo o tem, kako so se Slovenci njega dni odpravljali h gospodarju: kako so se klanjali, lazili po stopnicah, se čedili in poniževali. Med svojimi, kar je do pred kratkim pomenilo ljudi znotraj svoje vasi, pa vlada enakost, skrajna egalitarnost – nihče nima pravice nekomu drugemu kar nekaj naročati, se izmišljevati, ti boš meni ukazoval, kdo pa si ti itd. In to je to.

Ko študent dobi napotnico za natakarsko delo in pride v službo, njegovi možgani krenejo iskat primerne scenarije. Najdejo le dva in izberejo pač glede na temperament in značaj: natakar se lahko priplazi do mize in slina mu vsiljivo kaplja v gostovo jed ali pa nadere gosta, sovaščana, sebi enakega, ki mu hoče ukazovati in ga pošiljati po pijačo, kot da je smrkavec ali kaj.

Zaradi zgodovinskih vzrokov nismo razvili precej vlog. Recimo državniške, kar bi lahko bilo usodno. Ampak razvili nismo niti natakarske, zaradi česar nam je dan za dnem neprijetno.