Kdaj se izgubi ekonomska suverenost

Šoku navkljub je sledilo olajšanje, da je Sloveniji uspelo ohraniti ekonomsko suverenost. Ne bi rad kvaril zabave, vendar ni ravno tako. Prošnja za pomoč ali ne, ravno način, kako se je ocenjevala bančna luknja, kaže, da smo ekonomsko suverenost izgubili že bistveno prej. Leta 2009, ko smo se odločili, da bomo težave bank rešili po nojevsko, s tiščanjem glave v pesek. Že v prvi kolumni za Siol.net sem pisal, da je neukrepanje v obdobju 2009–2011 vodilo v poslabšanje problema slabih posojil v bankah in gospodarske recesije. Danes si poglejmo, kako nas je neukrepanje pripeljalo do takšne ocene bančne luknje, kot so nam jo naračunali. Račun za prvo rundo Včeraj je Evropska komisija Sloveniji odobrila državno pomoč trem največjim bankam v državi, na podlagi katere bodo te banke dokapitalizirane, stekel pa bo tudi prenos dela slabega portfelja na slabo banko. Odobreni so tudi načrti v zvezi s Faktor banko in Probanko, ki sta v postopku likvidacije. Celoten (negativni) finančni učinek na državo bo presegel 5 milijard evrov. Dobre 3 milijarde za dokapitalizacije, slabe pol milijarde za banki v likvidaciji ter 1,6 milijarde garancij slabi banki za prenos slabih terjatev. To še ni vse Na koncu bodo zneski še višji. Skupaj je bil namreč izračunan kar 4,8-milijardni primanjkljaj kapitala, od tega za dobrih 700 milijonov za preostali banki v domači lasti, ki sta bili pregledani, Gorenjsko banko in Banko Celje. Dan jima je bil polletni rok za zagotovitev kapitala, vendar na koncu ne smemo biti presenečeni, če bosta podržavljeni. Po začetnih 5 milijardah bo končni račun še za dobro polovičko milijardice višji. Seminarska naloga za 4,8 milijarde Poročilo o izračunu kapitalskih potreb naših bank je nedvomno zanimivo branje. V državi smo imeli vojsko analitikov, o katerih strokovnem profilu je bilo že nekaj napisanega. Kapitalske potrebe bank so se delale na podlagi dveh pristopov, od zgoraj navzdol in spodaj navzgor. Pri obeh pristopih sta se uporabljala dva makroekonomska scenarija: osnovni in neugodni. Mednarodna stroka je že za osnovni scenarij predpostavila, da se bo že tako huda recesija (ena višjih v EU) pri nas poglobila. Neugodni scenarij pa predvideva, da se bo naš bruto domači proizvod v obdobju 2013–2015 znižal še za dodatnih 10 %. Pri zasebni potrošnji so šli še dlje. Neugodni scenarij predvideva kar 18 % dodatno znižanje. In to državi, ki ima kljub globoki recesiji še vedno podpovprečno stopnjo brezposelnosti in nizko zadolžena gospodinjstva. Na podlagi študije, ki sem jo omenil v predhodni kolumni, lahko rečemo, da je verjetnost nastopa takšnih scenarijev največ reda velikosti 1 %. Medtem ko je konvencija obremenitvenih testov, da naj bi neugodni scenariji imeli 5-odstotno verjetnost nastopa. Skratka, uporabljeni so bili nekonvencionalno ekstremni scenariji in nikomur se ni zdelo vredno, da bi jih javno utemeljil. To je prvi znak, da je bila bolj kot strokovnost pregleda za mednarodno skupnost pomembno, da nam dajo lekcijo. Kako od makroekonomskih scenarijev do 4,8 milijarde manjka kapitala? Tako, da se po pristopu od spodaj navzgor izračunali, da bodo ob neugodnem scenariju v obdobju 2013–2015 banke ustvarile za 10,3 milijarde izgub. Si predstavljate, smo že na koncu prvega leta odobja 2013–2015 in podatki kažejo, da bo izguba bank manj kot milijarda. Potem pa kar 9 milijard v prihodnjih dveh letih! 25 % bruto domačega proizvoda Slovenije! Izgube bank v dveh letih! Če so zadeve takšne, potem se mi zdi ocena, da v naših bankah manjka 4,8 milijarde kapitala, še optimistična. In spet nikomur vredno, da bi to utemeljil. Zanimivi deli poročila se tu ne končajo. Druga svetovalna družba, ki je ocenjevala potreben kapital po pristopu od zgoraj navzdol, je ob istem neugodnem scenariju dobila "le" 3,2 milijarde evrov primanjkljaja. 1,5 milijarde manj kot po pristopu od spodaj navzgor, torej. Razlika med pristopoma tako znaša skoraj 50 % ocen kapitala po pristopu od zgoraj navzgor in okrog 30 % po pristopu od spodaj navzgor. Da skrajšam. Razlika je enormna. Izvedbo obeh pristopov ocenjevanja smo plačali zaradi preverbe medsebojne konsistentnosti izračunov. Opisane enormne razlike v izračunih jasno kažejo, da so izračuni medsebojno nekonsistentni. Ampak so bili vseeno uporabljeni. Z višjimi zneski, seveda. Kar je drugi dokaz, da se nam je dajalo lekcijo. Poročilo o skrbnem pregledu bank je tako videti kot ena slabša seminarska naloga. Vendar za 4,8 milijarde evrov. Koliko je v tej ceni pribitka za lekcijo? Če upoštevam milijardo in pol razlike v ocenah kapitalskih potreb ter dejstvo, da so tudi nižje ocene dobljene pri zelo ekstremnih makroekonomskih scenarijih, je cena lekcije za slovenske davkoplačevalce vsaj za 2,5 milijarde evrov. Kredibilnost ali dajanje lekcij Mnogi bi rekli, da je bilo treba biti tako konservativen pri oceni bančne luknje zato, da bo reševanje bančne krize kredibilno. Češ če zalijemo banke z veliko kapitala, potem ne bo več dvoma o njihovi trdnosti. Vendar to ni ravno prepričljiv argument. V prvi vrsti se ta učinek doseže tako, da ocenimo kapitalske potrebe verodostojno in nato banke zalijemo s presežkom kapitala. Sicer pa ne. Da je to tako, lepo kaže dogajanje v slovenskih bankah, ki niso bile v skrbnem pregledu. Dejstvo, da se jih ni pregledovalo, se je na trgu sprejelo kot znak, da niso v težavah, čeprav ravno zaradi dejstva, da niso bile pregledane, tega ni mogoče trditi. Posledično so bile te banke v zadnjih mesecih deležne velikega priliva depozitov na račun bank v pregledu. Slednje pa, čeprav imamo bojda dobro sliko njihovega dejanskega stanja, se danes dojemajo kot šibke. Potem je tu še vprašanje, zakaj je Evropska komisija zahtevala tako podroben in posledično dolgotrajen pregled. EK je namreč vodila več kot 50 primerov državne pomoči bankam, več kot 20 pa jih je že zaključenih. Pri nobenem od teh primerov ni bilo potrebe po tako dolgotrajnem in podrobnem pregledu bank. Zdaj pa je pri nas ta potreba nastopila. Skratka, želja pridobiti kar se da dobro oceno stanja v bankah, sploh glede na to, kako je bilo to na koncu izvedeno, nikoli ni bila primaren razlog za 6-mesečni odlog pri sanaciji bank. Želeli so nam v prvi vrsti dati lekcijo. Zamašiti probleme Po izbruhu krize več kot 3 leta nismo ukrepali. Mednarodne inštitucije in investitorji so nas konsistentno opozarjali, da imamo problem, mi smo jih ignorirali. Nato je problem izbruhnil. Za Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko, ki sta morali prevzeti pobudo pri reševanju težav, je bilo edino logično, da steklenico s slovenskimi problemi tesno zamašijo. In to z zamaškom, ki ga Slovenija sama plača. Zato se je vedelo, da mora biti znesek dokapitalizacije visok, vendar še vedno tak, da ga država še zmore. Na ta način se doseže dvojni pozitivni učinek za tujino. Trgi se pomirijo, obenem nosi strošek država sama. Točno tako se je tudi zgodilo. Reakcija trgov je bila pozitivna. V osnovi investitorjev ne zanima strošek za davkoplačevalce. Zanje je glavno, da je osnovni problem, slaba posojila v bankah, na katerega so opozarjali nekaj let, odstranjen. Smo ohranili ekonomsko suverenost? Seveda ne. Ohraniti se ne da nečesa, kar nimaš. Suverenost smo izgubili že takrat, ko nismo pravočasno rešili težav sami. Način, kako se je vodil postopek ugotavljanja potrebne dokapitalizacije bank, jasno kaže, da smo izgubili vsako možnost odločanja. Odloča nekdo drug, mi zgolj plačamo. Kaj bistveno več suverenosti kot v primeru prošnje za pomoč ni. Ne pozabimo, za nastalo stanje nista krivi Evropska komisija ali Evropska centralna banka. Oni so nas skupaj z našim problemi le pometli pod preprogo. Krivi smo si sami. Najprej s tem, da smo težave v bankah povzročili, nato s tem, da jih nismo reševali. Nesposobnost reševanja lastnih težav nas stane milijarde. Te odločitve pa so (ne)sprejemali konkretni ljudje. Najprej, ko so se kopičile napake pred krizo, nato, ko se niso reševale v krizi. Ne gre le za to, da smo imeli nekaj ljudi na napačnem mestu ob napačnem času. Imeli smo napačne ljudi na napačnih mestih najmanj 25 let. Kar pomeni, da imamo resen problem negativne selekcije.