Kaj je v tej deželi normalno?

Normalni in nenormalni volivci Če bi bilo treba izpostaviti kakšno izjavo, ki je zaznamovala letošnjo kampanjo pred evropskimi volitvami, bi se odločili za tisto, v kateri je nosilni kandidat Pozitivne Slovenije Jože Mencinger slovenske volivce razdelil na dve skupini: desne in normalne. Pri tem je dal jasno vedeti, da zadnji volijo levo usmerjene stranke (med njimi seveda tudi njegovo). Ker desni volivci naj bi bili ubogljivi (beri: slepo naj bi sledili svojim voditeljem), na podlagi česar lahko sklepamo, da so edino volivci levih strank potemtakem sposobni samostojnega političnega premisleka. Dejansko je Mencinger volivce razdelil na prvorazredne in drugorazredne. Kar je bistveno bolj žaljivo in diskriminatorno od razvpitega zapisa nekega Tomaža Majerja na spletni strani Slovenske demokratske stranke o tem, kako naj bi Zorana Jankovića do zmage na volitvah leta 2011 pripeljali t. i. trenirkarji, se pravi priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Tam je šlo za podton, ki je bil negativno naperjen zoper to družbeno skupino. V Mencingerjevem primeru pa gre za eksplicitno označevanje dobršnega dela državljanov (pravzaprav večine tistih, ki so se udeležili evropskih volitev) za inferiorne. Si predstavljate, da bi kdo z desnice, na primer Milan Zver ali Lojze Peterle, leve volivce označil za nenormalne? Ali da bi svoje volivce označil za poštene in resnicoljubne, volivce levice pa za lažnive in nemoralne. Dominantni mediji bi ga raztrgali, raznorazni borci za strpnost bi ga označili za nosilca sovražnega govora, kakšen od njih bi celo vložil ovadbo zoper njega. V Mencingerjevem primeru pa se ni zgodilo nič takšnega. Nobenih protestov napredne civilne družbe, nobenih izjav o tem, kako določen del slovenske politike širi diskurz sovraštva. Ta izjava je bila torej sprejeta kot nekaj normalnega. Normalnost diskriminiranja Razlog za to normalnost leži v tem, da je Mencinger zgolj glasno in nedvoumno izrazil nekaj, kar misli velik del slovenske levice. Da so namreč tisti, ki podpirajo in volijo stranke desnega tabora, vsaj čudni, če že ni z njimi nekaj hudo narobe. Takšno ni samo razmišljanje političnih predstavnikov leve opcije. Tovrstno nocijo bolj ali manj prikrito generirajo tudi osrednji mediji in njihovi mnenjski voditelji. Ti širijo stereotipe o naprednem, izobraženem, svobodomiselnem delu družbe na eni strani – ta podpira levico – in o nazadnjaškem, neizobraženem, ozkogledem delu družbe na drugi strani – ta podpira desnico. Pri tem je zelo nenavadno, kako se je dežela, v kateri večino ključnih pozicij obvladujejo ti superiorni levičarji, lahko znašla v tako globoki krizi? In kako to, da ob svojem izjemnem potencialu ta politični tabor ni zmožen na oblastne položaje rekrutirati drugega kot mediokritete, kakršne smo imeli priliko gledati v zdaj že odhajajoči vladi? Pri teh diskriminatornih stereotipih gre za ideološko segregacijo. Na ta način se skuša prikazati dominacijo tranzicijske levice kot nekaj samoumevnega. Kdo določa standarde normalnosti? Tako se razume, da lahko strateško pomembne funkcije zasedejo zgolj ljudje, ki so blizu tranzicijski levici. Nekdo, ki podpira to opcijo, velja za strokovnega in nevtralnega – četudi na primer javno slavi simbole totalitarizma –, medtem ko je tisti, ki podpira desnico, vnaprej politično kontaminiran. In če se kakšnemu izbrancu levice pri vzponu na želeno funkcijo zalomi, je to prikazano kot v nebo vpijoča krivica. Kot se je recimo zgodilo donedavni informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar, ki je bila sicer izbrana za generalno direktorico nacionalne radiotelevizije, vendar v nasprotju s pravili. Eden od programskih svetnikov, ki je glasoval zanjo (in s tem prispeval odločilni glas za izvolitev), je bil namreč na to mesto imenovan v nasprotju s pravili. Zato so v programskem svetu odločili ponoviti glasovanje. Vendar pa Pirc Musarjeva tega ne priznava in zahteva, da se jo vseeno zaposli. Za izbrance torej pravila ne veljajo. Tudi to je očitno nekaj normalnega. Pri postavljanju tako izkrivljenih standardov imajo ključne zasluge mediji na čelu s tistim, na katerega vrh se želi povzpeti omenjena gospa. Zato vsaka oddaja ali prispevek, ki odstopa od uradne linije – kakršen je bil recimo nedavno predvajani dokumentarec Jožeta Možine o aferi Depala vas –, izzove bes varuhov normalnosti. Normalno je namreč to, da se promovira napredne (beri: socialistične) ideje in politike, ki so njihovi nosilci. Tako lahko po porazu levice na evropskih volitvah iz dneva v dan spremljamo razglabljanja o tem, kako bi morali na tem političnem polu vendarle združiti moči, saj bi se jim lahko v nasprotnem primeru zgodil poraz še na državnozborskih volitvah – kar pa bi bila po prepričanju dotičnih varuhov seveda katastrofa. Zato je treba reklamirati tiste, ki se razglašajo za tozadevne povezovalce. Celo propadlo premierko. Tako so mediji ustanovitev stranke groteskno pretencioznega imena Zavezništvo Alenke Bratušek predstavili kot osrednji politični dogodek. Vse za ohranjanje statusa quo – se pravi normalnosti!