SiolNET. Siol Plus Kolumne
4,75

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dimitrij Rupel: Škoda namesto zastave in zlom Evropske unije

4,75

termometer

Dimitrij Rupel
Dimitrij Rupel Foto: Reuters

Med evropskimi, posebej srednjeevropskimi intelektualci − tistimi, ki so bolj konservativno usmerjeni − se razvnema debata o zlomu Evropske unije. Za zdaj je razprava omejena na akademike, diplomate, člane različnih think tankov in nevladnih organizacij; toda tudi v Sloveniji so se velike razprave o zlomu Jugoslavije začele pri literarnih in socioloških društvih, revijah in političnih pobudah.

Spomnimo se, kako se je začel Demos, in kaj vse je počel Zbor za republiko. Namesto Jugoslavije smo izbrali Evropsko unijo in Nato. Namesto avtomobilov znamke Zastava so se na naših cestah začeli pojavljati avtomobili znamke Škoda. Škoda namesto (rdeče) zastave, srednjeevropska firma namesto balkanske.

Za evropske debate in polemike je bilo posebej pomembno leto 2017. Najprej je Evropska komisija 1. marca objavila Belo knjigo s scenariji o prihodnosti Evropske unije: od najbolj suverenističnega do federalističnega. Kljub temu da je Francija leta 2005 pokopala sadove Konvencije o prihodnosti Evrope in njeno ustavno pogodbo, je 29. septembra 2017 k evropskemu združevanju in koncentraciji v predavanju na Sorboni pozval ravno francoski predsednik Emmanuel Macron. Sledila je napoved nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta in vodje nemških socialnih demokratov Martina Schulza na kongresu SPD 7. decembra 2017. Napisali naj bi federalno evropsko ustavo in do leta 2025 vzpostavili Združene države Evrope. Tisti, ki se z ustavo ne bi strinjali, bi morali Združene države Evrope avtomatično zapustiti. Zdi se, da so se ista vprašanja ponovila pri koalicijskih pogajanjih za novo nemško vlado Olafa Scholza. Tokrat je govor o spremembah evropske zakonodaje in povečanju evropske suverenosti, ki bi Evropski uniji omogočala neovirana pogajanja in onemogočila blokade. Seveda imajo navedena stališča dolgo brado. O Evropi dveh hitrosti, evropskem jedru in periferiji sta prva pisala nemška politika Schäuble in Lamers leta 1994. O isti stvari je v Beli knjigi razmišljal Jean Claude Juncker.

V teh dneh − do neke mere tudi zaradi sporov okrog primarnosti evropskega prava − potekajo zanimive razprave na Češkem. Takole piše Aleš Dvořák:

Naslednje pomembne spremembe sta povzročila zlom komunističnega bloka leta 1989 in z njim (leta 1990) povezana ponovna nemška združitev, ki je oživila problem pretirano močnega središča v evropskem ravnotežju moči. Takrat se je Evropska komisija Jacquesa Delorsa ukvarjala z mrzličnimi pripravami za nadaljnje velike kvalitativne spremembe. Soočena z dilemo, ali naj najprej zaključi proces globoke integracije in odloži širitev na vzhod, ali obratno, se je Delorsova komisija odločila za prvo možnost. Z Maastrichtsko pogodbo, ki je bila podpisana leta 1992, se je Evropska skupnost spremenila v kvazidržavno entiteto, ki se je od takrat naprej imenovala Evropska unija. Ta naj bi v desetih letih prevzela enotno evropsko valuto, pri izvrševanju oblasti pa je nadnacionalno načelo dobilo prednost pred medvladnim načelom.[1]

Češki in še drugi srednjeevropski razpravljavci ugotavljajo, da se Evropska unija v političnem in pravnem pogledu giblje v smeri vse tesnejše povezave ter da posebej nemški predlogi pospešujejo to gibanje. Gre − preprosto povedano − za oblikovanje skupine jedrnih (hitrejših, tesneje povezanih, enako mislečih) držav, ki morebitne uporniške članice odriva na obrobje. Zamisel je še posebej aktualna za Slovenijo, ki je po besedah nekaterih svojih predstavnikov pripravljena sesti na francosko-nemški vlak. Toda Slovenija je ob Avstriji, Češki, Hrvaški, Madžarski, Poljski in Slovaški srednjeevropska država, ki se zbližuje in povezuje z Višegrajsko skupino. Značilno in razpoznavno znamenje odnosov v Srednji Evropi in med njo ter Brusljem je spor o prevladovanju evropskega prava nad nacionalnimi ustavnimi odločitvami. Kot rečeno: glede prednosti nadnacionalnega načela pred medvladnim načelom.

Razprava o teh vprašanjih postaja − vsaj med novejšimi članicami EU − vse bolj odkritosrčna. Tako Petr Drulak piše:

(Srednja Evropa) za Američane postaja vzvod za uveljavljanje ameriških interesov proti Zahodni Evropi ali Rusiji …[2]

S sodelovanjem z desetimi državami v tej regiji Američani odgovarjajo na kitajsko srednjeevropsko pobudo 17+1, ki podpira razvoj regionalne infrastrukture, vendar vključuje tudi srečanja na najvišji ravni in drugo praktično sodelovanje ter služi kitajskim interesom … Bruselj opazuje Srednjo Evropo z vse večjo zaskrbljenostjo. Zahodnoevropske elite sumijo, da se nekdanje zgledne učenke spreminjajo v ameriške ali kitajske trojanske konje.[3]

Stanislav Jansky pa pravi:

Nemci hočejo uresničiti svoj koncept Mitteleuropa, ki naj bi jim enkrat za vselej omogočal vladati v tej regiji; Rusi razmišljajo o obnovitvi satelitskega modela Sovjetske zveze, kajti že dolgo časa vidijo Srednjo Evropo kot svojo tamponsko cono (buffer zone); Američani pa upoštevajo Pilsudski koncept Intermarium (Międzymorze), ki bi lahko bil pregrada za prihajajoče sodelovanje med Nemčijo in Rusijo. S kitajskega vidika spominja Srednja Evropa na "stopnico" na koncu njihovega več tisoč kilometrov dolgega projekta Svilene poti.[4] 

Pred nekaj dnevi je skupina 20 srednjeevropskih analitikov v Pragi pripravila posvet, ki naj bi bil uvod v veliko mednarodno konferenco junija prihodnje leto. Konferenca naj bi raziskala možnosti prihodnjega evropskega povezovanja in razlikovanja oz. rešitve prihajajoče krize Evropske unije, ki je izgubila Veliko Britanijo in ki se, recimo, ne more odločiti glede širitve z državami Zahodnega Balkana. Analitiki ocenjujejo, da si bodo Nemci prizadevali za sklic nove Konvencije o prihodnosti Evrope, vendar o njenem predvidenem rezultatu (Združene države Evrope) po vsem videzu ne bo soglasja, nakar bi prišlo do razdelitve Evrope na center in periferijo. V tem primeru bi srednjeevropske države ustanovile Srednjeevropsko unijo oz. Srednjeevropsko konfederacijo, njena načela pa bi dopolnili in sprejeli na junijski konferenci z 250 udeleženci, med katerimi bi bili tudi Slovenci.


[1] Aleš Dvořák, "Historical development and contradictory concepts of efforts to unite Europe", Saint Adalbert and Central Europe, Praga 2021, str. 32.
[2] Petr Drulak, op. cit., str. 36.
[3] Petr Drulak, prav tam, str. 37.
[4] Stanislav Jansky, "Central Europe as a union of nation states and its common value anchors", op. cit., str. 45.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Kako zmagati na volitvah? Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Totalitarizem Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Brdavs premagal Martina Krpana Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Volk bo požrl Rdečo kapico Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Uničenje resnice Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Posredniška vojna ali napoved slovenskega kalifata Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Nekdanji komunisti preganjajo komuniste, ki jih ni  

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin