SiolNET. Siol Plus Kolumne
6,94

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dimitrij Rupel: Brezplačno udobje novega razreda

6,94

termometer

Dimitrij Rupel |  | Foto: Ana Kovač
Foto: Ana Kovač

Ne da bi veliko premišljeval, lahko rečem, da finančni položaj oz. denar ne spadata med poglavitne skrbi mojega življenja. V socialističnih časih o teh rečeh ni bilo mogoče veliko razmišljati ali razpravljati, saj smo bili navadni državljani (glede finančne blaginje) tako rekoč prisiljeni k enakosti, izvzeti pa so bili samo tisti, ki jih je Milovan Đilas imenoval novi razred, torej tisti, ki so bili bolj enaki od drugih. Njihovo življenje je bilo povezano z njihovim političnim oz. partijskim položajem. Za razliko od večine, ki je živela skromno socialistično življenje, so oni živeli v prihodnosti, torej v komunizmu, saj so bili nagrajeni po svojih potrebah.

To je poleg oblastniške prevzetnosti pomenilo brezplačno udobje izbrane prehrane, službenih oblačil, vozil, rezidenc in počitnic. Za večino Slovencev, tudi za pisca teh vrstic, se je življenje po osamosvojitvi izboljšalo, tisti, ki smo se spominjali nekdanjega pomanjkanja, pa smo skromen življenjski slog bolj ali manj nadaljevali. Prav malo s(m)o se od povprečja razlikovali celo člani poosamosvojitvenih vlad. V bistvu smo v novo državo prenesli marsikatero socialistično merilo, da je slovenska družba še danes – v primerjavi z drugimi evropskimi državami – precej egalitarna.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: (Ne)odvisnost, (ne)stabilnost in (ne)dotakljivost

Zato je marsikdo ob predvolilni ideji o strateškem zavezništvu proletarcev in bogatašev dvignil obrvi in zastrigel z ušesi. Prvi – kot smo slišali v enem od predvolilnih soočenj – zahtevajo ukinitev kapitalizma, amerikanizma, vojske in Nata, drugi pa so glede socialnih razlik povsem brezbrižni.

Glavni junak te brezbrižnosti, ki naj bi – pod predpostavko volilne zmage – sestavil bolj ali manj levičarsko vlado, je nekdanji direktor podjetja, ki trguje z elektriko. Mož, ki je v enem letu zaslužil več kot 200 tisoč evrov, mesečno pa okrog 17 tisoč evrov (neto), je brezbrižnost dokazoval z izjavljanjem, da denar sploh ni pomemben in da mu pravzaprav nič ne pomeni. (Podobno so nekoč govorili komunistični funkcionarji, pri katerih je imelo brezplačno udobje enak učinek kot današnje denarno izobilje.) Povsem natančnih zneskov oz. stroškov, ki jih direktorjeva plača povzroča delodajalcu, ni mogoče ugotoviti, saj letno poročilo GEN-I navaja samo neto znesek, vešči računarji pa domnevajo, da je letna bruto plača kandidata za predsednika vlade (Roberta Goloba) znašala okrog pol milijona evrov. (Mesečna bruto plača aktualnega predsednika vlade znaša trikrat manj, okrog 6.300 evrov, mesečna bruto plača ministra za notranje zadeve pa 5.778,59 evra.)

Za slovenske razmere so to pomembni in spotikljivi podatki, zato so Golobove izjave o njegovem premoženju običajno skope in pogosto nejasne. Čeprav živi v višjih sferah, mu najbrž ni neznana posmehljiva ocena iz avstrijskih časov: die so genannte kranjska fovšija. Da ne bo nesporazuma: problem Golobove plače ni samo njena obilnost, ampak neskladnost z Lahovnikovim zakonom, ki je omejil plače direktorjev podjetij v večinski državni lasti. Na vprašanje, zakaj pristojni organi niso že davno rešili Golobovega problema, mi je finančni poznavalec odgovoril: golob golobu oči ne izkljuje.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Pomen rusko-ukrajinske vojne

Nepristranski opazovalec, kar bi pisec teh vrstic vsekakor želel biti, Golobu ne bo mogel očitati govorniške nespretnosti in po vsem videzu niti neznanja o energetiki. Poleg tuje zavisti utegne Goloba na volitvah obremenjevati lastna brezbrižnost, ki je bila nekoč značilna za predstavnike komunističnega novega razreda oz. – recimo z drugimi besedami – za zagovornike brezplačnega udobja. (Za jugoslovanskega predsednika Tita so nekoč govorili, da plače sploh ne potrebuje. Ali kdo misli, da plačo potrebuje Vladimir Putin?)

Vendar Robert Golob ni edini brezbrižni bogataš na Slovenskem. Konkurenco mu delata dva športna voditelja, od katerih je eden v prostem času tudi predsednik Računskega sodišča Republike Slovenije, torej vrhovni finančni revizor. Tomaž Vesel je ob vodenju računskega sodišča, za kar mesečno dobi bruto 5.607 evrov ali le nekaj sto evrov manj kot premier Janez Janša za vodenje vlade, iz Fife dobival še 16.850 evrov dodatka, letno 202.200 evrov.

Večino slovenskih zaslužkarjev (med katerimi so še nekateri direktorji državnih podjetij pa slovenski člani Evropske komisije) seveda prekaša Aleksander Čeferin, ki ga Uefa nagrajuje z letno plačo 1,3 milijona evrov. Istega Čeferina in celo njegovega očeta so mediji omenjali kot kandidata za predsednika vlade oz. republike.

V nekdanjem (socialističnem, komunističnem) sistemu je o vsem odločal partijski politbiro. Kljub razviti in izpopolnjeni korupciji, ki je značilna za diktature, v socializmu nismo imeli niti računskega sodišča niti protikorupcijske komisije. V osamosvojeni Sloveniji se je odločanje o nekaterih strateških vprašanjih iz partijskega politbiroja preneslo na pravosodje in ustanove, kot sta že omenjena komisija in računsko sodišče, poleg njiju pa so za pomembne odločitve pomembni predvsem mediji, razni ombudsmani, varuhi in pooblaščenci, npr. informacijska pooblaščenka.

ukrajina Siol Plus Dimitrij Rupel: Ima Vladimir Putin v Sloveniji veliko somišljenikov?

Da so nekatere novodobne ustanove nadaljevanje starih, se je pokazalo že leta 2003. Takrat sta eno od vladnih sej obiskala Drago Kos in Boštjan Penko, da bi ministrom razložila protikorupcijsko zakonodajo in priprave za novo komisijo. Poročanje je bilo sprva tehnično in monotono, potem pa se je v razpravo prikradlo vprašanje prijaviteljev korupcijskih tveganj. Postal sem pozoren, ko sem slišal, da med legitimne prijavitelje spadajo tudi časopisni članki in anonimne prijave. Seveda sem protestiral. Spominjam se, da sem poročilo o korupciji primerjal s pouki in grožnjami nekdanjega partijskega voditelja Staneta Dolanca, ki je leta 1972 govoril:

"Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo."

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Goebbels na levici

"Tako je govoril Dolanc," sem rekel in spravil gosta v zadrego, vendar medklic ni imel učinka. Pač pa so me kmalu – deloma povezano z mojim prizadevanjem za članstvo v Natu – prijavili in me – zaradi pobude, da bi ustanovili diplomatsko akademijo – obtožili izkoriščanja položaja. Moral sem pred sodišče, ki me je oprostilo, izkušnja pa se mi je vtisnila v spomin.

Te epizode sem se spomnil, ko sem pred nekaj tedni na Javni agenciji za knjigo (JAK) sprejel petčlansko delegacijo računskega sodišča. Uvod v obisk je bilo pismo, v katerem je sodišče navedlo 32 točk svoje zaskrbljenosti v zvezi z JAK. Po vsem videzu ni zaskrbljeno samo v zvezi s finančnim poslovanjem v letih 2020 in 2021, ampak tudi v zvezi z vsebinskimi, torej estetskimi in literarnimi vprašanji.

Gospe revizorki, ki je vodila petčlansko delegacijo na obisku pri agenciji z desetimi zaposlenimi, sem pojasnil, da imamo čisto vest in da bomo kajpada ravnali po zakonu (pri čemer se je aktualni direktor pridružil ekipi JAK šele v zadnji četrtini obdobja, ki zanima RS). Namignil pa sem tudi, da bi morali – če bi hoteli v celoti ugoditi zahtevam sodišča s predsednikom, ki se spozna na denar – zaposliti človeka, ki bi se vsak in ves dan ukvarjal z zbiranjem gradiv, ki zanimajo računsko sodišče.

Na začetku sem se pošalil, da naša agencija upravlja približno toliko denarja, kot ga zasluži predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Seveda JAK tolikšnega denarja ne služi, ampak ga razdeljuje slovenskim založbam in slovenskim avtorjem, da o nalogah v zvezi s "častnim gostovanjem" Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023 ne govorim. JAK financira 21 revij, 22 aboniranih založb in okrog 15 posebnih založniških projektov.

Vladimir Putin Siol Plus Vzpon Rusije in pešanje Zahoda

Postopek mi je šel na živce iz treh razlogov:

1. ker računsko sodišče ni bilo niti najmanj zaskrbljeno za razmere na JAK v času, ko sta se ministrstvo za kulturo in Svet JAK ubadala z drznimi posli nekdanje direktorice, ampak ga je obšla zaskrbljenost šele, ko je na njeno mesto prišla neka nova oseba;

2. ker je na JAK zaposlenih vsega deset ljudi, ki imajo precej dela s svojimi službenimi, predvsem mednarodnimi dolžnostmi, in

3. ker je bilo rečeno, da lahko revizijo sproži tudi anonimna prijava, pri čemer o njeni sprejemljivosti odloča osebno veseli predsednik Tomaž Vesel.

Nekateri (poudarjam nekateri) direktorji in predstojniki ustanov primerjajo (in zagovarjajo) svoje dohodke z dohodki predstojnikov podobnih ustanov v ZDA in v Zahodni Evropi. Zakaj bi imel, sprašujejo, slovenski direktor ali predstojnik manjšo plačo od svojega nemškega ali ameriškega kolega? Čeprav je odgovor na dlani, se mu vsi po vrsti izogibajo: ker ima Slovenija dva milijona, Nemčija 84 milijonov, Amerika pa 332 milijonov prebivalcev. Ker znaša ameriški BDP na prebivalca 60 tisoč, nemški 55 tisoč, slovenski pa 43 tisoč dolarjev. Slovenski predstojnik v primerjavi z ameriškim ali nemškim denarja sploh ne potrebuje, saj mu je na voljo tako rekoč brezplačno udobje, pa naj se volivci na glavo postavijo!

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin