Braniki slovenstva

Naši možgani so narejeni za lovljenje nevarnosti, negativnosti in tako dalje, saj je tisti prednik, ki je spregledal cvet češnje, preživel, oni, ki ni videl tigra, pa pač ne.

Danes bi rad govoril o dobrih novicah, ki niso spregledane, marveč zmanjšane. Lotimo se primerov.

Tehnološke dobre novice Slovensko podjetje, recimo, s svojim letalom zmaga na svetovnem tekmovanju:

Slovenci se takoj odzovemo:

Ne spreglejte treznega tona prvega komentatorja. Veselje mu ni stopilo v glavo, takoj opozori, da so podobna tekmovanja vsako uro, če ne še pogosteje, mogoče sleherno minuto. Pipistrel je zmagal le na enem izmed njih, poražen pa je ostal na preostalih 525.599 tekmovanjih tisto leto, kar je po vseh objektivnih merilih sramotno, mar ne?

Filmske dobre novice Slovenski režiser Mitja Okorn posname enega od najbolj gledanih filmov na Poljskem, kjer gre v kino skoraj toliko prebivalcev, kot jih premore njegova rodna država:

Trezna slovenska javnost takoj postavi novico v prave okvire:

Koga zanima poljski film? Sploh banalen dosežek, saj gre za komedijo. Te zna snemati vsak, mar ne? Pri nas, recimo, nazadnje František Čap in pozneje, vsaj eno, Đuro … Čeprav, prvi je bil Čeh, drugi pa Bosanec … In med njima so minila desetletja … Ah, pustimo zdaj malenkosti.

Dobre novice o ekstremnih športih Martin Strel se je lotil izjemnih podvigov, preplaval je Misisipi in ker sem bil takrat ravno v Ameriki, sem na lastne oči videl, kako občudujoče so napredek prek medijev spremljali domačini. Sledila je Amazonka:

Takrat sem bil v Sloveniji in opazil sem, kako ga je kritična javnost takoj umestila:

Kot vidite, po Amazonki navzdol lahko plava vsakdo, to ni težava. Prav tako je eden od avtorjev upravičeno opozoril na naš kult dela, ki ga Strel očitno zanemarja, ko poležava med pirajami.

Dobre gospodarske novice Na gospodarstvo se ne spoznam prav dobro, ampak Gorenje je dovolj veliko, da bi njegov propad povzročil hude težave številnim. Zato sem tole razumel kot dobro novico:

Zmotil sem se, saj je prvi glas takoj povedal, da Panasonicov delež že ne more biti kaj posebnega. Ni povedal, čigav denar bi bil dobrodošel, je pa zatrdil, da razlogov za veselje zagotovo ni. Kar smo že slutili.

Svetovni rekordi Svetovni rekord pa že mora biti dobra novica, mar ne:

Ups, ne. Že prvi komentator stvari postavi na pravo mesto:

Nič ne vem o športu in ne poznam gospoda Kranjca, ampak očitno trenira in osvaja svetovna prvenstva le zato, ker mu dobri ljudje niso povedali, da je vse to brez veze.

Pisateljske dobre novice Zdaj še odkimavate z glavo in godrnjate: ah, preprost trik! Kadar se je pojavila dobra novica, je Mazzini shranil prve odzive anonimnežev, zdaj pa modruje. Res je in še veliko jih imam na zalogi, danes sem jih pripravil le za drobno pokušino.

Poglejmo zatorej v javno sfero. Radio Slovenija enkrat na leto razpiše natečaj za humoresko in kratko zgodbo ter nato objavi rezultate:

Po objavi je javno nastopil gospod Marjan Strojan, vodja žirije in eden od urednikov te inštitucije, o nagrajencih je povedal naslednje:

Ker je bila ena od nagrajenih zgodb tudi moja, se na tem mestu gospodu Strojanu zahvaljujem, da me je obvaroval pretiranega veselja, saj mi je povedal, da je moral zamižati na eno oko in mi daje nagrado le zaradi svojega dobrega srca, da spodbudi moje pisanje, saj kak profesionalec pa že nisem. Pa preostali srečni dobitniki tudi ne. Občudujem socialni čut njegove inštitucije, ki tako vztrajno podpira nesposobne amaterje.

Slovenska egalitarnost Skratka, anonimna in javna Slovenija živi v neprestanem strahu, da se ne bi kdo prevzel, da ne bi o sebi mislil kaj več, da se ne bi veselil ali celo nehal neprestano trpeti. Kar je skladno s temeljnim pravilom slovenstva: lahko počnete vse, kar želite, dokler ne izstopite iz množice. Dokler ne pretrgate egalitarnega povprečja, ki je postavljeno zadosti nizko, da ujame tudi najbolj nesposobne, kar imenujemo socialni čut. Kdor bi rad prebral podrobnosti o tem, kako se taka družba oblikuje, naj si privošči kolumno Slovenstvo za začetnike.

Začetnik mora torej prebiti skrajen odpor okolice in edini recept za odobravanje sta pasivnost in neaktivnost. Koliko genialnih idej, novih podjetij in uspešnih karier se je torej izgubilo v slovenskem bermudskem trikotniku med hladilnikom, televizorjem in kavčem.

Spletni prepiri Vsekakor drži, da se povsod po svetu spletni komentarji hitro sprevržejo v prepir. Zato sem istim dobrim novicam sledil na domačem in tujem terenu, kadar je bilo to mogoče. Recimo s Pipistrelovo zmago: tudi na tujih forumih so se sprli, vendar o tem, na kakšen način bi morali taka letala graditi v prihodnje. Dosežka ni nihče zmanjševal, prepir pa je pripadel prihodnosti. Pri nas je bilo vsem jasno, da sploh ne gre za dosežek, saj je Pipistrel dobil državno subvencijo, nato so povlekli ven Janšo in Kučana, v naslednjem koraku pa so že divjali o partizanih in domobrancih. Skratka, o preteklosti.

Egalitarne družbe niso nujno usmerjene v preteklost, to je le še dodaten blagoslov slovenstva. Če bi razmišljali o prihodnosti, bi ji morali prilagoditi sedanjost, česar pa nočemo.

Kariera in protiudarec Predstavljajmo si, da ne živimo v egalitarni družbi. Ljudje bi torej podprli vse zgoraj naštete posameznike, vendar prav tako ne v nedogled. Čustva so v nas vgrajena in zavist je eno izmed njih. Od mentalitete pa je odvisno, kako ravnamo z njo in za kako dolgo jo lahko odložimo.

Vsi poznamo značilne ameriške zgodbe o uspehu. Nekdo začne z ničle, dobi sodelavce, vlagatelje, uspe mu – v nekem trenutku pa poči, ostane sam – Lonely at the Top, kot poje stara pesem.

Tole malce narišimo:

Kariera je krenila navzgor, potem se je ustalila, mogoče malce krenila navzdol, nenadoma pa udar – bumf, vsi zbežijo.

Kam?

K nekomu, čigar kariera se vzpenja. Če zadevo umestimo še v koordinatni sistem, lahko dobimo nekaj takega:

Torej imamo izjemne posameznike in podjetja, ki se jim na neki točki zalomi (jih zalomijo). Kupci, delavci, stranke … Odidejo k drugemu, pa k tretjemu … In tako dalje.

Slovenske kariere in protiudarci Dajmo zdaj v isti koordinatni sistem kariere v egalitarnih družbah:

Kot vidite, jih ni manj, ljudje prav tako poskušajo, vendar jih takoj dobijo po glavi. Podjetnik zaposli človeka ali dva (po navadi svoja znanca, napaka!) in ta nanj takoj začneta gledati kot na Okupatorja in ga zminirata – tako ne more postati zares velik in zaposliti sto ali tisoč ljudi, na primer.

Vzemimo samo primer iz programerskega življenja: Slovenci smo blesteli, dokler je en sam človek lahko sprogramiral ves program. Ko so zadeve postale zapletene, smo izginili, zdaj pa spet cvetimo, ko je doba mobilnih aplikacij (torej znova programov, ki jih lahko naredi en sam človek).

Isto velja za primere umetnikov: dokler snemate obupne filme, jih boste lahko snemali vedno znova, denarja ne bo nikoli zmanjkalo. Takoj ko bi zadeva lahko postala uspešna – hvala, nasvidenje, poskrbeti moramo za svoje reveže. Sprotna zanimivost Nekajkrat sem v pogovorih omenil primerjavo teh karier in dvakrat na predavanjih celo risal zgornje grafikone. Presenetil me je odziv – še vedno podcenjujem moč mentalitete. Gre pač za osnovno programiranje, ne samo za operacijski sistem, še nižje, za BIOS, tako rekoč, če uporabim računalniški izraz.

Slušatelji so mi namreč začeli zatrjevati, da smo zaradi zgodnjega zatiranja karier bolj humana družba – saj ti ljudje ne okusijo slave in bogastva ter grenkega padca v nemilost. Ker jih zatremo takoj, jim s tem prihranimo nemalo čustvenega gibanja. Kar načeloma drži.

Je pa res, da se stanju z malo čustvenega gibanja strokovno reče klinična depresija. Posledice Egalitarna skupnost torej izgublja na vseh področjih, od znanja do denarja, zato se take družbe po navadi sorazmerno revne; pridobi pa stabilnost, saj prebojni posamezniki, ki bi lahko sistem spremenili, ali odidejo ali odnehajo. Predvsem pa ustreza ljudem z realno ali namišljeno slabo samopodobo – manj jih je strah, da jih bodo vsi preostali prehiteli.

Vsaka družba ima svoje čustvo, ki jo drži skupaj tako, kot je. Pri nas je to zavist. Kako z njo ravnati in kako jo spremeniti, sem govoril v predavanju, ki si ga lahko ogledate tule:

Vsak dan na istem forumu Pred precej leti sem sodeloval pri filmu, ki smo ga snemali v majhni slovenski vasi. In vse dni in večere našega dela so v edini gostilnici za šankom sloneli eni in isti možakarji in vse bi storili boljše od nas. Še več: tudi športne rezultate s televizorja v kotu bi dosegali boljše, državo bi vodili bolje in tako dalje.

Utihnili so enkrat samkrat, za približno 10 minut, ko je kaskader zlezel v avto, ga pognal, zdivjal po vzletni rampi, v zraku vozilo prekucnil in treščil ob hrib. Z odprtimi usti so strmeli v razdejanje in ko je prvi pred njimi prišel do sape, je takoj rekel: "Kaj, samo en salto je naredil? Jaz bi vsaj dva!"

Na te ljudi se največkrat spomnim, kadar berem odzive na dobre novice.

Eno samo premlevanje, kaj vse bi naredili, kaj vse bi bilo, če …

In tako, med bi in če, mine življenje.