SiolNET. Siol Plus Kolumne
3,18

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Ali so otroci v šoli res preobremenjeni?

3,18

termometer

šola, prvi šolski dan, učenci
Pritoževanje in negodovanje je normalen del odraščanja in tudi odraslosti, saj ga občasno poslušam tudi v službi. Foto: Matjaž Vertuš

Oni dan sem v avtu poslušal radio, kjer je potekal pogovor z aktivno žensko v najboljših letih, za katero smo izvedeli, da v življenju počne marsikaj, med drugim pa v osnovni šoli, na kateri je njena hčerka, deluje tudi v svetu staršev. Približno sem si zapomnil del pogovora.

''In, kako je v svetu staršev?'' je vanjo drezala radijska voditeljica.

''No, starši se pritožujejo glede marsičesa. Včasih upravičeno, včasih tudi ne. Prav pred kratkim sem slišala za podpisovanje peticije glede tega, kako so otroci v šoli preobremenjeni,'' je rekla sogovornica.

"Kaj pa vi? Kako pa je pri vas?''

''Pri nas je šola stvar hčerke, ne moja. Lahko vam povem primer, ki se ga spomnim. Na začetku nekega šolskega leta so se starši pritoževali glede etike in tega, da za ta predmet ni nobenega učbenika in da imajo v zvezkih bolj malo zapiskov. Nisem čisto vedela, kaj naj si mislim o vsem skupaj, saj nisem niti vedela, da ima ta predmet hčerka že na urniku. Mislila sem, da pride na vrsto leto pozneje.''

''Ampak vaša hčerka je nadpovprečna …'' ni popustila voditeljica.

''Ne gre za to,'' se ni pustila zmotiti. ''Doma smo se prav včeraj ob prispevku o peticiji na poročilih pogovarjali glede zahtevnosti šole in vprašala sem hčerko, kaj si misli o tem. Rekla je, da je šola bolj zahtevna le, če res želiš imeti same najboljše ocene. Drugače ni tako hudo.''

Všeč sta mi bili tako ta ženska kot njena hči in hitro sem splaval v svoje misli.

Starševske intervencije v šoli

Nisem privrženec starševskih intervencij v šoli. Že pred 15 leti, ko je šel v osnovno šolo najstarejši sin, sem se odločil, da za svoje otroke ne bom hodil v šolo, da bi tam interveniral zanje.

Do zdaj sem držal besedo.

Normalno se mi zdi, da se moji otroci, no, zdaj nekateri od njih tudi že mlajši odrasli, vsake toliko časa pritožijo nad takimi ali drugačnimi pedagoškimi postopki in zahtevami, ki jih po njihovem neustrezno opravljajo učitelji in/ali profesorji. Njihove pritožbe se namreč ne končajo z osnovno šolo. Preselijo se v srednjo šolo in tudi naprej, na študij. Pritoževanje in negodovanje je normalen del odraščanja in tudi odraslosti, saj ga občasno poslušam tudi v službi.

Običajno poslušam, tako otroke kot sodelavce, kaj imajo povedati, potem pa jih spodbudim, naj najdejo rešitev, da čim prej opravijo zadane obveznosti. Otroke opozorim, da niso edini v generaciji, ki morajo narediti zahtevano, spomnim jih na to, da so imeli podobne obveznosti tudi učenci, dijaki ali pa študenti pred njimi, in jim je nekako uspelo priti skozi ter podobno. Ne rečem jim, da nimajo prav v svojih pritožbah, vesel sem, da razmišljajo s svojo glavo, vendar jim tudi ne dam preveč časa za pritoževanje. Raje jih vprašam, kdaj imajo naslednji preizkus znanja pri predmetu, na katerega se nanaša pritožba, kdaj in kako bodo spravili svojo težavo v red, potem pa skušam čim bolj diskretno, a s pravočasnimi opozorili, slediti njihovi časovnici, da se ustrezno pripravijo nanj.

Nisem privrženec starševskih intervencij v šoli. Že pred 15 leti, ko je šel v osnovno šolo najstarejši sin, sem se odločil, da za svoje otroke ne bom hodil v šolo, da bi tam interveniral zanje. Nisem privrženec starševskih intervencij v šoli. Že pred 15 leti, ko je šel v osnovno šolo najstarejši sin, sem se odločil, da za svoje otroke ne bom hodil v šolo, da bi tam interveniral zanje. Foto: Thinkstock

Verjamem, da mnogo staršev preprosto čuti, da morajo ravnati drugače, da težko prenašajo ''krivice'', ki se godijo njihovim otrokom, da ne morejo drugače, kot da vzamejo otrokove pritožbe za avtomatično upravičene. Vendar pa neobvezno apeliram nanje, da pred naslednjimi intervencijami najprej izvedejo kratek ''test treh ur'', ki naj ga ponavljajo vsaj mesec dni. Za zdaj še nisem zasledil, da bi mu kje posvetili posebno pozornost.

Poglejmo, za kaj gre.

Jelka Godec Siol Plus Ali res potrebujemo bralno značko?

Test treh ur

Do svojega ''odkritja'' sem prišel prejšnji teden, ko me je položila gripa in dva dni nisem šel v službo, tako da sem med obveznim poležavanjem delal od doma. Ko je malo pred drugo uro popoldan domov prišla hčerka, sem diskretno opazoval, kaj bo počela naslednje tri ure, ko običajno pridemo domov starši, saj večinoma nimam pregleda nad tem časom, ker sem takrat še v službi. Naredil sem se torej čim bolj nevidnega in nevpadljivega.

Z izjemo sprehoda, na katerega je peljala svojega psa, bi verjetno večino tega časa porabila za pomenkovanje po telefonu s sošolkami, pregledovanje ''nujnih'' stvari na internetu, pospravljanje sobe, sproščanje in podobno. To bi trajalo zagotovo do petih popoldan, ko se običajno starši vrnemo iz službe in najbrž bi šlo vsak dan v nič kar nekaj tega časa, če ji žena že pred leti ne bi zabičala, da jo mora vsak dan po vrnitvi iz šole poklicati po telefonu, da se potem domenita o poteku popoldneva in obveznostih. Tako hčerka do pete popoldan vseeno pogosto naredi večino obveznosti, šolskih in domačih.

Ja, te tri ure, od druge do pete popoldan, so pogosto tisti čas, nad katerim večina staršev nima nadzora, kaj počnejo njihovi otroci. Če nimajo kakšnih zunajšolskih aktivnosti, in resnično upam, da te niso na urniku prav vsak dan, se pogosto izkaže, da se mladostniki za več ur zamotijo po svoje, medtem pa šolske obveznosti čakajo in počakajo na vrnitev staršev domov.

To seveda avtomatično povzroči njihovo slabo voljo, v ekstremnejših primerih pa pripelje do tega, da starši začutijo, da morajo osebno intervenirati in biti potem bolj ali manj ves popoldan navzoči pri dokončanju šolskih nalog za naslednji dan. Če je v katerem od prihodnjih dni na sporedu slučajno preizkus znanja, se vse skupaj še bolj zaostri in v skrajnem primeru pripelje do tega, da starši intervenirajo na šoli, da je vsega skupaj pač preveč.

Seveda je preveč obveznosti, če otroci čakajo na prihod staršev iz službe in potem za šolo ostane samo še večer.

Če nimajo kakšnih zunajšolskih aktivnosti, in resnično upam, da te niso na urniku prav vsak dan, se pogosto izkaže, da se mladostniki za več ur zamotijo po svoje, medtem pa šolske obveznosti čakajo in počakajo na vrnitev staršev domov. Če nimajo kakšnih zunajšolskih aktivnosti, in resnično upam, da te niso na urniku prav vsak dan, se pogosto izkaže, da se mladostniki za več ur zamotijo po svoje, medtem pa šolske obveznosti čakajo in počakajo na vrnitev staršev domov. Foto: Thinkstock

Prezgodnji začetki pouka

Pisal sem že o tem, kako je prezgodnje začenjanje pouka tisto, kar lahko zelo vpliva na uspeh in koncentracijo otrok v šoli. O tem namreč govorita kar dve knjigi, ki sta nedavno izšli tudi v slovenščini, Zakaj spimo, ki jo je napisal Matthew Walker, in Kdaj, ki jo je napisal Daniel H. Pink. Oba avtorja opozarjata na izjemno upadanje kognitivnih sposobnosti učencev, kadar morajo ti prezgodaj vstajati, padec zbranosti in sposobnosti učenja pa se iz jutra zavleče tudi v popoldan, saj številni otroci tudi takrat še ne pridejo k sebi in imajo tudi zato težave s koncentracijo pri izvajanju učnih obveznosti.

Dan se namreč začne že prejšnji večer, s pravočasnim odhodom v posteljo. Včasih je veljalo, da je treba po Cik-caku (ki je bil četrt čez sedmo zvečer) počasi že v posteljo, zdaj mnogo otrok šviga po stanovanjih še v času Odmevov (po deseti uri) ter še naprej. Seveda je delni razlog za vse to tudi spremenjeni delovni ritem odraslih, ki domov pridejo šele pozno popoldan, zato se je premaknil tudi ritem družinskega življenja. Morda bi morale šole razmisliti o tem, da bi za vsaj malo premaknile začetek pouka.

O tem sem nedavno bral tudi poročilo iz Seattla, kjer so v šolskem letu 2016–2017 pri najstnikih premaknili začetek pouka s 7.50 na 8.45 zjutraj. To seveda za vse udeležene ni bil lahek premik, saj je bilo treba sinhronizirati tudi vse druge aktivnosti.

A hitro so ugotovili, da ti najstniki, ki spijo skoraj uro več kot prej, manj zamujajo in manj izostajajo od pouka. In ne samo to: pri pouku so dosegali tudi boljše ocene. (Več o vsem skupaj si lahko preberete tu.)

Morda so torej pred zmanjševanjem šolskih obveznosti, ukinjanjem ocen in drugim, kar ponuja peticija, na razpolago še kakšne druge opcije.

spanje, postelja Siol Plus Najcenejše zdravilo na svetu

Epilog

Pogovor na radiu se je počasi iztekel. Gostja je zaključila, da ji je vse, česar se je naučila v življenju, kdaj pozneje prišlo prav. Tudi s tem se moram strinjati. Z voditeljico sta se poslovili in pred radio sem pripeljal ravno ob koncu pogovorne oddaje. 

Nekaj minut pozneje je stopila iz radijske hiše, mi pomahala, stopila k mojemu avtu, odprla vrata, smuknila noter, me poljubila in vprašala: ''A me je sploh bilo za poslušat'?''

''Seveda, draga žena, super je bilo!'' sem se zasmejal.

Odpeljala sva se proti domu.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Vino Siol Plus Samo Rugelj: Najnevarnejši vikend v letu Odnosi partnerstvo prijateljstvo Siol Plus Samo Rugelj: Študij in življenje kot delo ali kot zabava Grob, sveče, pokopališče, prvi november Siol Plus Samo Rugelj: Plastične sveče za prvi november in druge neuničljive smeti

Komentarji

11

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • mismas101 / 02.02.2019. ob 11:56 +7 - 1

    Preobremenjeni!?!? ..... in potem na "govorilne ure" pri profesorju na faksu pride študent z mamo! :)))

    +7 - 1
  • prevoz / 02.02.2019. ob 09:46 +5 - 2

    Življenje ni samo črno beli film, otroci živijo v različnih okoljih in straši imajo različne službe. Enostavno je soliti pamet in izvajati regulacijo šolstva na način, da začetek pomakneš na osmo ali deveto uro, če otrok živi sredi Ljubljane in imajo starši službo, ki jim omogoča začetek delovnega časa ob navedenih urah. In tukaj so tudi otroci s posebnimi potrebami.

    +5 - 2
  • Astrolog / 03.02.2019. ob 13:24 +2 0

    Osnovna šola nikoli ni bila namenjena genijem, če bi bilo tako, ne bi bila obvezna. Torej je s programom namenjena povprečnim otrokom, ki so zaradi preambicioznih staršev obremenjeni s kopico izven šolskih aktivnosti. Ravno prejšnji teden sem govoril z devet letno deklico, želi obiskovati glasbeno šolo (kitara je njena želja), enostavno želje ne more uresničiti, ker niti en dan v tednu ni prosta zaradi aktivnosti, ki se jih udeležuje na željo staršev.

    +2 0
delitve: 527
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin