Tisti nekdanji turistični delavec, ki mu grad Turn ne da miru

Ni pa obupal upokojeni pedagog in nekdanji predsednik velenjskega turističnega društva Avgust Tanšek. Zadnjih dvajset let si Avgust Tanšek na različne načine ne zavzema le, da bi nekoč imenitni Grad Turn, ki šteje že skoraj tisoč let, spet pridobil svoje nekdanjo veljavo in sloves, marveč za ohranitev etnografske in zgodovinske dediščine Šaleške doline v celoti. "Po rodu sem Škalčan in Škale so zaradi ugrezanja tal ob rudarjenju izgubile enega najbolj dragocenih biserov, cerkev iz 10. stoletja, ki bi s svojimi petimi oltarji lahko bila še sijajnejša od tiste na Brezju," je nostalgičen Avgust Tanšek.

Grad Turn kot sedež etnografske zbirke Kot pravi, je na posledice rudarjenja zelo čustveno navezan, saj je bil otrok v rudarski družini in tudi oče je želel, da bi postal rudar, a je tok življenja šel po svoje. Zato meni, da bi lahko bil prenovljeni grad Turn pravo mesto za postavitev etnografske zbirke, prav tako pa bi tam lahko razstavili vse fotografije potopljenih hiš, ki so izginile zaradi ugrezanja tal ob odkopavanju premoga.

Sicer pa ima zgodovino Gradu Turn kot borec za njegovo oživitev v malem prstu. Grad Turn je zgradil Ottomar Turnski leta 1034, o čemer pričajo tudi podatki iz rokopisa nekdanjega turnskega graščaka Franca Gadolle, ki ga hranijo v graškem deželnem arhivu in ki jih Tanšek vneto preučuje. Kot še pojasni Tanšek, je bil Franc Gadolla velik ljubitelj zgodovine in tudi daljni sorodnik Janeza Vajkarda Valvasorja.

Grad preveč načet, da bi zanimal upravičence ob denacionalizaciji Zadnja lastnika gradu sta od leta 1932 bila Emil von Komorzynski, po njegovi smrti pa baronica Bianca Komorzynski. Po vojni je nova oblast grad nacionalizirala, zaradi intenzivnega razvoja rudarstva v Velenju pa so potem tja naselili rudarje. "Posledice tega so v notranjosti gradu vidne še danes: novi prebivalci so prezidavali notranje stene in med drugim uničili tudi kapelo, ki je bila preurejena v stanovanje. Po denacionalizaciji potomci zadnjih lastnikov niso kazali zanimanja za pridobitev gradu, zato je pristal v lastništvu občine Velenje, ki ga je potencialnemu investitorju do leta 2005 zaman poskušala prodati za en tolar," hiter prelet skozi zgodovino Gradu Turn sklene Avgust Tanšek.

Za obnovo gradu tudi poskus s civilno iniciativo Za grad Turn se Tanšek bori na različne načine: z javnim pozivanjem odgovornih institucij, od velenjske občine do celjskega zavoda za spomeniško varstvo, na srečanjih Turističnega društva Velenje, katerega predsednik je bil od leta 1969 do 1982, osebnimi klici in opozarjanji odgovornih po telefonu. Bil je tudi član komisije, ki jo je v devetdesetih letih ustanovila občina Velenje, da bi našla rešitev za prodajo gradu, a ji to ni uspelo.

Nazadnje je bil tudi blizu ustanovitvi civilne iniciative za grad Turn v okviru seniorske sekcije v stranki SDS, kjer pa jim ni šlo za politiko, poudarja. Nazadnje so to misel opustili, tudi na poziv predsednika krajevne skupnosti Konovo, kjer živi: "Gustl, pusti to civilno iniciativo, ker ne bo nič iz nje, bova šla k županu, pa se bomo pogovorili." Od nesojene civilne iniciative je tako ostala le neformalna skupina, ki se občasno prostovoljno loteva čiščenja okolice gradu Turn.

Z evropskimi sredstvi do začetka postopne prenove Avgust Tanšek velike upe polaga v zdajšnjega velenjskega župana Bojana Kontiča, da se bo zadeva le premaknila z mrtve točke. Kot prve korake Tanšek vidi v pridobitvi evropskih sredstev in začetku postopne obnove gradu. Kot zgled, ki bi mu v Velenju lahko sledili, navaja grad Strmol v Rogatcu, za katerega je lepo poskrbela tamkajšnja občina, bistveno manjša od velenjske.

Za lajšanje razočaranja in bridkosti ob stanju grad Turn pa Avgustu Tanšku ostaja tudi njegov intimni svet pisanja poezije, poglabljanja v zgodovino in veselje do kuhanja.