Svetovna prvakinja in evropski prvak, ki navijata tako, da se naježi koža (foto in video)

Špela. Cheerleaderka. Odličnjakinja in svetovna in večkratna evropska prvakinja. Špela Urbančič je 18-letnica z Vrhnike, ki se je že kot majhna deklica zapisala estetiki in športu. Najprej jo je zamikal balet, potem se je posvetila ritmični gimnastiki, nato pa se po petih letih vsakodnevnih treningov, ki so jih spremljale tudi številne poškodbe in hude bolečine v križu, pred šestimi leti usmerila v ples.

"Začela sem trenirati show dance, jazz balet in cheer ples in pri tem vztrajam še danes. V začetku sem plesala samo za zabavo, kmalu pa sem se začela uspešno udeleževati tekmovanj. Ta mi še vedno dajejo motivacijo in energijo za treninge, saj je občutek ob uspehu neprecenljiv," ponosno pripoveduje odličnjakinja 3. letnika športnega oddelka na gimnaziji Šiška, ki se poleg cheer plesa ukvarja tudi z modernimi tekmovalnimi plesi in tekmuje na tekmovanjih Plesne zveze Slovenije.

S sestro Lizo sta ponosni lastnici popolne zbirke medalj s svetovnih prvenstev Da je ples očitno v genskem zapisu družine Urbančič, dokazuje podatek, da je cheerleaderka tudi Špelina sestra Liza, s katero sta ponosni lastnici popolne zbirke odličij s svetovnih prvenstev.

"Z Lizo sva tako sva postali edini Slovenki s popolnim kompletom odličij s svetovnega prvenstva. Poleg tega sva maja še tretjič postali dvojni državni prvakinji (v kategorijah cheerfreestyle in cheer jazz pari), pred tednom dni pa sva že tretjič obranili naslov evropskih prvakinj v članskih parih cheerfreestyla in temu dodali še drugo mesto v kategoriji cheer jazz," Zoisova štipendistka ponosno našteva rezultate. Ki pa seveda niso padli z neba. Dekleti namreč trenirata od 25 do 30 ur na teden, pred tekmovanji pa se obseg njunih treningov še poveča.

Miha. Cheerleader. Trener. Večkratni evropski prvak. Naš drugi gost tokratne rubrike Junaki za jutri je nekdanji telovadec Miha Gerbec, ki se s cheerleadingom ukvarja že 17 let, vse odkar je učiteljica športne vzgoje to dejavnost uvedla na osnovni šoli Log – Dragomer, kjer je Gerbec gulil šolske klopi.

"Bili smo zelo prijetna skupina, v njej sem se počutil zelo dobro in domače, to pa je privedlo do tega, da sem vztrajal. Leta 2002 smo se v skupini odločili, da se preizkusimo na evropski sceni, kjer smo kot popolni avtsajderji posegli po evropskem vrhu. Po tem uspehu smo dojeli, da smo lahko konkurenčni vsaki ekipi, tako se je začela naša pot do najuspešnejše ekipe na EP v cheerleadingu," je pojasnil Gerbec, ki je aktiven kot tekmovalec in trener ekip vseh starostnih skupin. Diskriminacije moških v plesu ne občuti: "Moški so v tem športu izredno zaželeni in v državah, kjer je cheerleading na visoki ravni, zelo vključeni v ta šport, lahko bi celo rekli, da so zelo pomemben člen ekip cheerleadinga."

Je to šport, umetnost ali oboje? "Pravega odgovora na vprašanje, ali je to umetnost ali šport, ni. Veliko je različnih mnenj, vendar mislim, da cheerleading in cheer ples, kakršnega vidimo na tekmovanjih, lahko uvrstimo med šport," je prepričana mlada plesalka, ki pa ne pozablja niti na plesno noto: "Vsak plesalec je seveda tudi umetnik, saj mora znati povezati glasbo in gibanje telesa in tako povedati zgodbo."

Stereotipi o navijačicah so, a jih je vedno manj "Stereotipi o navijačicah so prisotni, a jih je vedno manj," se je namuznila sogovornica. "Največji stereotip so oblačila," priznava Špela.

Oblekice, ki so kratke, še krajše, najkrajše, nas je zanimalo. Pa ni tako. Dres je določen s pravilnikom Cheerleading zveze Slovenije, ki predpisuje dolžino oblek, uniform ali dresov in druge pomembne smernice, ki preprečujejo neprimerna oblačila v cheerleadingu.

Paradoks: svetovni in evropski prvaki, a le redkokdo izve za to Kljub izrednim rezultatom na mednarodni ravni pa je cheerleading v Sloveniji še vedno eden od tistih športov, ki ne dobijo zasluženega kosa pogače pozornosti. Bolj kot to pa si pravzaprav želijo finančne injekcije. "Cherleaderji se v medijih ne pojavljamo prav pogosto. Novinarji ne obiščejo pogosto tiskovnih konferenc in predstavitev slovenske reprezentance. A bolj kot tega si želimo finančne pomoči, saj vse stroške tekmovanj, treningov, trenerjev in dresov pokrijemo sami. Sponzorjev, ki bi nam pri tem pomagali, skoraj ni," je potarnala Špela, ki je hvaležna, da jima s sestro Lizo vsaj v matičnem društvu Žabice občasno tudi finančno priskočijo na pomoč, seveda pa je največja teža bremena na plečih družine.

S sprejemom v okrilje OKS upajo na boljše čase Ker je bil cheerleading v Sloveniji šele marca letos priznan kot šport, se tekmovalci doslej niso mogli enakovredno potegovati za športne štipendije. "Upamo, da smo z nedavnim sprejetjem v Olimpijski komite Sloveniji končno korak bližje vsaj delnemu državnemu financiranju tekmovanj. Vsi tisti, ki nam želijo pomagati pri udeležbi na svetovnem prvenstvu, pa lahko vsako leto to storijo z nakupom "supporter" izdelkov. Zaslužek gre za kritje stroškov slovenske reprezentance," je k sodelovanju spodbudila sogovornica.

Špela bi bila zdravnica, Miha za vedno cheerleader Ker se oba zavedata, da od cheerleadinga v Sloveniji pač ni mogoče živeti, razmišljata tudi o življenju po plesu. Tako si Špela želi šolanje nadaljevati na univerzi v Minnesoti – morda tudi zato, ker tam študirajo plesalke, ki so letos že petič postale državne prvakinje, zato je logično, da se ne bi branila njihove družbe –, študirati medicino in v prihodnosti obleči zdravniško haljo.

Miha pa ima za zdaj drugačne cilje in si želi ostati v cheerleadingu. Če ne kot tekmovalec, pa kot trener. A do takrat ima še en neizpolnjen cilj: osvojiti naslov svetovnega prvaka. Verjetno tudi ta dan ni več daleč.