Petek, 17. 1. 2014, 11.03
8 let, 7 mesecev
Pek samouk se z butično pekarno postavlja ob bok velikim pekom
"Kruh je nekaj tako preprostega, po drugi strani pa tudi zelo zapletenega," so besede, s katerimi mladi pek Andrej Gerželj med vrsticami opiše bistvo svoje pekarne Osem, ki od decembra lani na Gornjem trgu v Ljubljani v minimalistično opremljen prostor privablja radovedneže in zaljubljence v kruh.
Pekarne in podružnice tujih pekovskih verig odpirajo prodajalne na strateških mestnih vogalih, dišeči kruhki in peciva pa nas vabijo, da vstopimo. Tudi zamesimo in spečemo ga lahko sami, a kruh, ki ga vsako jutro ob šestih začne peči Postojnčan, je vendarle nekaj posebnega. Predvsem zaradi zgodbe, ki se je začela pisati nekje v Andrejevih zgodnjih srednješolskih letih.
In kaj je pri francoskih in nizozemskih pekarnah tako posebnega? "Tradicija," pravi. "Imajo veliko butičnih, družinskih pekarn. Pri nas tega ni. Večinoma so pekarne industrijsko usmerjene, uporabljajo dodatke …" Če želiš in pričakuješ drugo raven, moraš upoštevati precej zapletena pravila, da dosežeš točno določeno aromo, strukturo in obstojnost, svežino kruha.
Uporablja izključno slovensko moko – pšenično, pšenično polnozrnato, koruzno, rženo, pirino –, ki jo hodi iskat v mlin na Dolenjsko. Le redko in v zelo majhnih količinah uporablja kvas, prisega na dolgotrajno fermentacijo, s katero se razvija mehka sredica in nato v pečici na visokih temperaturah zapeče hrustljava skorja. V njej je čutiti prijateljski duh, saj so pri vsem Andreju pomagali prijatelji. Zoran Pungerčar je zasnoval oblikovno podobo pekarne, pa tudi zdaj že prepoznavno črno-belo embalažo, papirnate vrečke, v katere pek Andrej skrbno zavije bageto, ki jo lahko začnemo grizljati kar takoj, ko se iz pekarne spustimo navzdol po Stari Ljubljani.