Ko Trnuljčica postane krasotica

Dokaz za to sta Urša Kunz in Miha Pupis, ekološka turistična kmetovalca, ki sta nekdanje popolnoma zapuščeno in zaraščeno posestvo, kjer že desetletje ni nihče počel ničesar in je bilo pravcata sramota za okolje, spremenila v urejeno in arhitektonsko privlačno kmetijsko površino. Ta danes privablja številne obiskovalce in turiste in je v sožitju z naravnimi posebnostmi krajinskega parka Ljubljansko barje.

Skrb za samouresničitev in skrb za planet Njuna zgodba se je začela leta 2002, ko sta se iz povsem drugih poklicev želela preusmeriti v kmetijstvo. "Prvobitno, naravno in impresivno je, kako sta človek in zemlja med seboj povezana, tega se včasih sploh ne zavedamo. Poleg tega sva oba prepričana, da je treba za naš planet skrbeti trajnostno, če želimo, da bo življenje na njem obstalo, sicer bomo res morali iskati planet avatarjev," je povedala Urša Kunz, ki je na Dunaju doštudirala ekonomijo in se ukvarjala z vrednostnimi papirji in nepremičninami, njen mož Miha, diplomirani inženir prometa, pa je delal v družinskem podjetju.

Pred uresničitvijo sanj še zapuščinski vozel Da bi uresničila svoje "slovenske" sanje, sta vztrajno iskala primerno posestvo, ko sta ga končno našla, pa sta naletela na številne čeri. Ob njegovi zapuščenosti in zanemarjenosti, ki bi najbrž marsikoga odbili, sta morala razkleniti še nasledstveni vozel, saj naj bi bilo vpletenih kar 42 dedičev.

Na koncu so se dediči vendarle dogovorili in vložili predlog za odprodajo prek javne dražbe, na njej sta nato le kupila posestvo.

Zgodba o Trnuljčici kot navdih za njuno zgodbo Ob klavrni podobi posestva se jima je utrnila ideja za primerno ime. "Ker se nama je zdelo kot Trnuljčica, sva ga spremenila v Trnuljo. To je tudi ime za plod črnega trnja, divjo slivo, in vse skupaj je tako sedlo v najino zgodbo," o začetkih pove Urša Kunz.

Po nakupu sta se dve leti ukvarjala s tem, kakšnega kmetijstva bi se lotila. Na prvi njivi sta začela pridelovati konopljo za konopljino olje, kar je bilo legalno mogoče po vstopu Slovenije v EU leta 2004.

"V ekološkem kmetijstvu je treba kolobariti, zato pridelujemo kar nekaj kultur, pšenico, oves, tritikalo, koruzo, ajdo, sojo, piro in druge, kakor nam narekuje kolobar," opisuje Urša Kunz. Nadaljevala sta z živinorejo. Posvečata se predvsem drobnici. Osle, konje, tudi eno mulo imajo, te so danes sicer že zelo redke.

Samo s kmetijstvom je težko "Ugotovila sva, da bo samo z ekološkim kmetijstvom šlo težko, da potrebujeva še dodatne panoge, s katerimi bova dodala vrednost svojim proizvodom. Tako sva se lotila še izdelave olja, moke, kruha, kot tretje dejavnosti pa še turizma z oddajanjem apartmajev, predstavitvijo ekološkega kmetovanja, gradnje na barju in podobno," pove Urša Kunz.

O konkretnih številkah, koliko denarja sta z možem Mihom vložila v posestvo Trnulja, Urša ne želi govoriti, pravi le, da imata šestmestno bančno posojilo. Uspešno pa sta kandidirala tudi za evropska sredstva, ta po besedah Urše pomenijo 15 odstotkov vrednosti vse naložbe.

Z lastno in najeto zemljo trenutno obdelujejo približno 50 hektarjev, večinoma gre za njive, nekaj pa je tudi travnikov. V apartmajih lahko sprejmejo največ 20 gostov, v gostinskem delu pa 60.

Do Trnulje kot po Amazonki Urša in Miha pa imata še veliko načrtov za prihodnost. Potem ko je do njune kmetije na Ljubljanskem barju mogoče priti z mestnim avtobusom, želita vzpostaviti povezavo tudi po Ljubljanici, zato sta že zgradila pristan.

"Mislim, da je za obiskovalce čudovito doživetje, da si z vožnjo po Ljubljanici najprej ogledajo nekaj urbanega okolja, potem pa se vozijo kot po kakšni Amazonki. Upam, da bo mesto še naprej razvijalo rečni promet, saj je zelo pomemben za turizem," poudarja Urša Kunz.

Veliko si obetata tudi od največje verige ekoloških hotelov v Evropi, Biohotels, v kateri so trenutno edini hotel iz Slovenije med 90 v verigi. Njihovi standardi so zelo visoki, saj med drugim zahtevajo trajnostni način gradnje, stoodstotno ponudbo ekološke hrane, uporabo obnovljivih virov in zeleno energijo, ekološko kozmetiko v nastanitvah.