Ko te druženje s "posebnimi" ljudmi, človeško obogati

Tako pravi Nadja Gantar, direktorica Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar v Šiški v Ljubljani, v katerem skrbijo za 252 odraslih z motnjami v razvoju. Akcije druženja in spoznavanja z njimi, kot je bil obisk prostovoljcev banke UniCredit v sklopu Tedna korporativnega prostovoljstva pretekli petek v njihovem centru v Šiški, so zato nadvse dobrodošle.

Veseli, ker ne bodo le pleskali, marveč se družili z uporabniki centra "Z veseljem smo se odzvali povabilu AnChama in Slovenske filantropije, da se pridružimo projektu Vračamo družbi, saj smo prepričani, da je to za nas lahko lepa in bogata izkušnja," pravi Neli Berger, vodja skupine prostovoljcev iz banke UniCredit. "Še posebej ker je naša akcija družbene odgovornosti tokrat drugačna in se bomo družili z uporabniki VDC Tončke Hočevar ter šli z njimi na izlet v Mostec. Namesto pleskanja, kar sicer počnemo zadnja leta v okviru internih dogodkov s sodelavci," še malo za šalo malo zares pove Bergerjeva.

Prostovoljci banke UniCredit namreč zadnjih šest let delajo v raznih počitniških domovih Zveze prijateljev mladine, Rdečega križa in drugih ustanovah za otroke. Letos so na primer zasadili tudi eko vrt v Strunjanu, v Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade, sicer pa v banki UniCredit zbirajo tudi oblačila in šolske potrebščine za otroke, še pove Neli Berger.

Ko po svetu hodiš z odprtimi očmi, so stvari večje od tebe "To so strašno odkriti ljudje, kar je zame čudovita vrlina, in tako lahko spoznam drugo plat življenja ljudi, ki imajo določene težave v duševnem razvoju in na katere včasih kar pozabljamo," pravi Renata Džebić, prostovoljka iz banke UniCredit, ki je tudi sama mama slabovidnega otroka, torej otroka s posebnimi potrebami, in tako pozna izkušnjo s takšno marginalno skupino, kot pravi sama.

"Kot prostovoljec po svetu resnično začneš hoditi z odprtimi očimi in so stvari, ki so večje od tebe. Nisi samo ti, niso samo materialne dobrine. Ko si v okolju z ljudmi, ki imajo neko štampiljko, ki naj bi bili drugačni, čeprav niso, lahko dosežeš pomirjenost s samim seboj in delaš za višje dobro. In mi se z njimi pogovarjamo, smejemo, res je čudovito," razlaga Renata Džebić.

Lastni izdelki in delo v kooperaciji s podjetji Za uporabnike VDC Tončke Hočevar – za 90 od njih izvajajo tudi institucionalno varstvo oziroma ti živijo pri njih – skrbi 114 zaposlenih. Za uporabnike skrbijo z najrazličnejšimi programi, predvsem zaposlitvenimi, saj lahko delajo v lesni, tkalsko-šiviljski in likovni delavnici. Tako delajo lastne izdelke, kot so lestve, zaboji, sušilci za zelišča in sadje, vrečke, tkani šali in torbice, skulpture iz gline, majhne žabe, sklede za sadje itn. Delajo pa tudi v kooperaciji s podjetji, tako da izdelujejo škornje za operacijske dvorane, sestavljajo štampiljke, opravljajo manjša montažna dela, pakiranje itn., pojasnjuje direktorica Nadja Vidmar.

Najraje na izlete in na človek ne jezi se Pred izletom v Mostec skupaj s prostovoljci UniCredita je Olga Grom, ki živi v bivalni enoti na Vrhovcih, povedala, da se zelo veseli izleta, saj tudi sicer rada hodi na obiske. "Občasno grem na Gorenjsko k mami in sestri ali pa bratu v Zalog na palačinke. Drugo leto pa bomo šli za en teden na zimovanje v Kobarid, česar se že zdaj veselim," pove Gromova, ki s prijatelji iz doma najraje igra človek ne jezi se.

Najstarejši uporabnik tudi s samostojno slikarsko razstavo Pavel Franz je med najstarejšimi uporabniki v domu, saj je v njem že 35 let. Ni se odločil za izlet v Mostec, saj je dejal, da bo raje kaj lepega naslikal v svojem "ateljeju". "Veliko močnih motivov vidim na prostem, na ulici, na cesti, najraje pa na morju, si jih zapomnim, premislim, dam najprej na papir, potem pa s pomočjo mentorice Erike Pavlin še na platno," pravi Pavel Franz, ki je že imel samostojno razstavo, njegove slike pa krasijo tudi prostore doma.

V prostem času gredo najraje na kavo "Nikoli nisem razmišljala o tem, s katero ciljno skupino bi delala, meni je pač zanimivo delo z ljudmi. Če si dovolj odprt, se lahko veliko naučiš od uporabnikov," pravi Maja Rozman, pedagoginja in vodja dnevnega varstva, ki v VDC Tončke Hočevar v Ljubljani dela že devet let. In kaj uporabniki najraje delajo v prostem času? "Gredo ven na kavo," kratko in jedrnato izstreli Rozmanova. "Smo zavod odprtega tipa, vrat nimamo zaklenjenih, je pa kot doma pač treba povedati, kam greš. Tistim, ki niso dovolj samostojni in se ne znajdejo v zunanjem svetu, pa poskušamo zagotoviti spremstvo," še pojasni pedagoginja Maja Rozman.