"Če je koristilo meni, zakaj ne bi še drugim!"

Še pred nekaj leti je Katarina Očko imela dobro službo v optiki v Žalcu, kjer se je prav dobro počutila. A zaradi nepravilnega razmišljanja, da lahko greš v službo s povišano telesno temperaturo, da nič hudega, če malce kašljaš, da je zdravje zadnja skrb, je Katarina zbolela in morala je tudi na operacijo na pljučih. "Vedela sem, da je vse odvisno samo od mene, samo jaz se lahko pozdravim in bolje počutim, če spremenim način življenja. Sploh pa nisem vedela, kaj vse bo to potegnilo za sabo. Ko sem videla, da sem z zdravo hrano in načinom življenja ozdravela oziroma da je to koristilo mojemu telesu, sem rekla, zakaj ne bi tega omogočila tudi drugim. Na naši kmetiji smo se tako odločili za certifikacijo ekološkega kmetijstva. Seveda sem takoj pomislila, da bi se s tem načinom življenja nekako tudi preživljala, a nekje je bilo treba začeti. S čim? Svetovalka za kmetijstvo je svetovala, naj dam svoje izdelke na pokušino na razstavo Dobrote slovenskih kmetij. Že prvo leto so bile moje marmelade zelo dobro ocenjene in tako sem dobila zagon."

Iz bloka na kmetijo Dekle iz šoštanjskega bloka, ki se je poročilo na kmetijo Očko v Rečico pri Laškem, je začelo delati kot kmetica. Tukaj pa ni urnika. Ves dan si v pogonu in kljub vsem izračunom nikoli točno ne veš, kako se bo izšlo. "Pojma nisem imela, v kaj se spuščam. A tega ne bi nikoli več zamenjala. In povedati vam moram, da so ponavadi najbolj zagnane tiste kmetice, ki so nekoč živele v bloku, zdaj pa gumijastih škornjev nikoli ne bi zamenjale za pete," se je pošalila zadovoljna Katarina.

Pred dvema letoma so dobili certifikat za ekološko kmetovanje in njihova 24 hektarjev velika kmetija, od tega je osem hektarjev obdelovalne površine, je stopila v novo obdobje življenja.

Eko zabojčki Oktobra 2012 se je tudi na Celjskem začelo partnersko kmetovanje, ki ga je organiziralo društvo ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica. Trenutno je v celjski regiji v partnersko kmetijstvo povezanih šest kmetij. To pomeni, da posamezna kmetija oskrbuje svoje stranke skladno s podpisano pogodbo z lastnimi pridelki. Takšen način kmetovanja je dober tako za kmeta, ker ve, koliko pridelati, kot tudi za kupca, ker s tem dobi lokalno in zelo svežo zelenjavo.

"Zelo uživam v pripravljanju zabojčkov. Ker je vsa zelenjava sveža, jo naberem včasih le nekaj minut pred odhodom. Res mi veliko pomeni, da je zelenjava sveža in da jo lepo pripravim."

Katarina slovi po odličnih marmeladah, posebnost kmetije pa je ekološki sok iz rdeče pese, ki je na zadnji razstavi Dobrote slovenskih kmetij dobil zlato priznanje. Ker je poleg kakovosti izdelka pomemben tudi videz, so Katarinini kozarčki lično porisani, za kar poskrbi njena prijateljica.

Katarina je največ izkušenj dobila kar med svojim delom, s tečaji v društvu Deteljica in seveda je črpala modrosti tasta in tašče, ki na kmetiji živita že vrsto let. "Če me ljudje vprašajo za nasvet, jim ga rada povem, jih opozorim na težave, na katere sem naletela pri svojem delu, in jim predstavim rešitve. Velikokrat obiščejo našo kmetijo kmetje, ki se usmerjajo v ekološko pridelavo in morda še oklevajo."

Škodljivci na dveh nogah? Katarina je tako sam svoj gospodar. Uživa na svežem zraku in v lepi naravi. Njeni največji sovražniki so le kakšni škodljivci na posevkih, srne, ki včasih pritečejo iz gozda, "ali pa tudi kakšni škodljivci na dveh nogah. Saj mi ni hudo, če mi kdo kaj vzame z njive, samo lepše bi bilo, če bi me vprašal, bi mu z veseljem podarila," hudomušno razloži Katarina.

Kmetijstvo je odvisno od vremena, ki je zadnje čase vse bolj muhasto in zahteva svoje. Zato si Katarina želi v prehodnosti predvsem tehnološke izboljšave. "Rada bi imela namakalni sistem, kakšen rastlinjak in mrežo proti toči, le tako bom lahko še izboljšala kakovost in količino pridelane zelenjave. Samo to si želim, da bi bile moje stranke zadovoljne in da bi dobila še kakšno zraven. Uživam pa tako že zdaj."

Ker kmetijstvo ni le ena izmed gospodarskih panog, ampak je odgovorno tudi za obstoj in razvoj podeželja, lokalne hrane ter blaži socialno revščino, je toliko bolj spodbudna vsaka zgodba, ki rodi novega in uspešnega kmeta.