Aktivni starostniki: tisti, ki ob 10. uri zjutraj niso že pri drugem pivu

Ohranjanje psihične in fizične aktivnosti v tretjem življenjskem obdobju je pomembno, pričajo številne sodobne raziskave, čeprav o tem govori tudi zdrava pamet. Zaposlenost in koncentracija krepita telo in duha, obenem pa, kar je še posebej pomembno pri starejših, ne pušča priložnosti, da bi razmišljali o zdravstvenih in drugih težavah, ki bi v nas prebudile občutke žalosti in zaskrbljenosti. Pogovarjali smo z živahnimi upokojenci, katerih zgodbe govorijo o tem , da "zlata leta" niso nujno samo žalostno posedanje pred televizorjem in da smisel življenja v tem življenjskem obdobju presega pletenje puloverjev za svoje vnuke.

Nevenka Pečlin, 66 let: za dodaten zaslužek gola pozira na likovni akademiji

"Družim se predvsem z mladimi, oni me porivajo naprej, zaradi njih sem pozabila na leta," nam pove navihana rdečelaska iz Ljubljane, ki se že 19 let, odkar je ostala brez službe strojepiske v banki, v vlogi modela brez zadržkov slači pred umetniki na ljubljanski likovni akademiji. V zadnjih letih je nastopila tudi v kakšnem televizijskem ali tiskanem oglasu in s tem denarjem, ki dopolnjuje sicer nizko pokojnino, si omogoča uresničevanje svoje velike strasti – potovanj.

Prepotovala je že dobršen del sveta, letošnjo jesen pa bo obiskala Kambodžo. Pravi, da najraje potuje sama ali v družbi mlajših. "Saj sem hodila na počitnice v Dubrovnik z vrstnicami, a to je bilo eno samo pijančevanje in prilagajanje. Šnopc navsezgodaj, pa ena kava, druga kava, na plažo pa se nobeni ni ljubilo. Jaz pa naj jih čakam? Sem vzela stvari in sama poiskala nudistično plažo za kopanje."

Od nekdaj je nemirnega in nestanovitnega duha, zato se tudi ni nikoli poročila in imela otrok. "Ne želim, da bi me kdo vezal nase," pove v slogu avanturistične dvajsetletnice.

Čeprav nima sorodnikov, na katere bi lahko računala, da bodo zanjo skrbeli, ko bo za to prišel čas, jo prihodnost ne skrbi: "O tem ne želim razmišljati. Če bi me to skrbelo, bi se kar hitro uresničilo. Tako pa vsak večer obesim svoj klobuček na stojalo in si rečem, pa smo ugasnili še en dan."

Svojih let se kljub mladostni energiji zaveda in mladim prijateljem tudi pusti, da ji pri kakšnem hišnem opravilu priskočijo na pomoč. Onemoglim starostnikom sicer pomaga tudi sama, med drugim je pred nekaj leti v Avstriji dlje časa pazila 93-letnika z demenco. Odvisnost od drugih in nezmožnost samostojnega gibanja se ji tako zdi največja težava starejših ljudi. Ker nima potomcev, malce v šali pove, da bo svoje imetje zapustila tistemu, ki ji bo na koncu "zadnji prinesel kahlo".

Vladimir Ažman, 83 let: Nimam potrebe po Facebooku. Kaj bom gledal tiste čveke!

"Čudijo se mi, da znam uporabljati računalnik in mobitel," o mladih pove nekdanji arhitekt in ljubiteljski čebelar, ki slovi po svoji tehnološki podkovanosti s sodobnimi digitalnimi pripomočki. Tudi na naš pogovor je prišel v družbi svojega prenosnega računalnika in digitalnega fotoaparata.

"Rad fotografiram, predvsem naravo. Fotografije tudi obdelam in delam projekcije v PowerPointu, ki jih potem malo pošiljam naokoli," nam brez posebnega navdušenja, ker je to zanj nekaj vsakdanjega, odgovori Vladimir Ažman, ko ga sprašujemo, kaj vse počne z računalnikom in fotoaparatom. Ima tudi svoj blog (na katerem, prizna, so objave sicer neredne), prek spleta plačuje račune, za komunikacijo pa uporablja predvsem Skype. Facebooka nima. "Želeli so mi ustvariti profil, a nisem pristal na to. Kaj bom gledal tiste čveke, pa politika gor in dol."

Za sodobne digitalne tehnologije se je začel navduševati pred nekaj leti, ko mu je nečak podaril svoj star računalnik. Razlog, da se več starejših ljudi ne seznanja z digitalnim svetom, vidi v strahu pred neznanim: "Veliko mojih vrstnikov ima odpor do računalnikov. Menim, da zato, ker si ne zaupajo, da bodo zmogli osvojiti to znanje."

Fotografija, računalništvo, pridelava medu in ne nazadnje skrb za osem mačk, ki jima z ženo v stanovanju delajo družbo, je vsekakor pester nabor nalog in opravil za starega človeka. Bi lahko stavil, da je to tisto, kar ga ohranja vitalnega? "Kaj pa vem, najbrž je že dobro, da sem aktiven, čeprav moram reči, da mi v zadnjem času kondicija kar malce pada."

Helena Žigon, 83 let: Brez športa me ne bi bilo več med živimi

Rešila jo bo samo kondicija, so zdravniki povedali njenemu možu, ko je na začetku devetdesetih začela okrevati po zdravljenju za rakom. Čeprav se je od nekdaj rada rekreirala in udeleževala družabnih tekov, je takrat to začela intenzivneje.

"Najprej zelo počasi, za pot, ki jo danes pretečem v pol ure, sem takrat potrebovala dve, a sem vztrajala," pove Helena, ki danes velja za najstarejšo udeleženko različnih tekov in maratonov v Sloveniji. Vsi si jo zapomnijo in veliko je takšnih, ki do nje pristopijo in ji čestitajo za tako dobro fizično pripravljenost: "Tamlade so presrečne, ko me vidijo, pravijo mi, joj,vprašanje, če bom jaz to še zmogla v vaših letih."

V preteklosti se je udeleževala tudi kolesarskega maratona Franja, nazadnje 90 kilometrov dolge proge pred tremi leti. "Je bila kar prehuda zame," prizna in doda, da v zadnjem času kolesari predvsem v družbi svojih vnukov.

Zdravniško ambulanto obišče enkrat mesečno, a le zato, da dobi svojo injekcijo vitamina B12 za boljšo psihofizično kondicijo: "Zdravnico le pozdravim in ji povem, da je vse v redu in ničesar ne potrebujem."

Mož Stane, s katerim si zakonsko posteljo delita že 58 let, se s športom zaradi zdravstvenih težav sicer ne ukvarja, čeprav je pri svojih 86 letih videti bolj mladostno kot marsikateri sedemdesetletnik – videti je, da so gube na njegov obraz preprosto pozabile. "Si jih likam, veste," se pošali sicer resni gospod, ki obenem še pove, da sta z ženo svoje čase skupaj prehodila vse planinske transverzale, pri teku pa je marsikdaj prevzel vlogo njenega neuradnega trenerja.

Helena, ki tekaško kondicijo vzdržuje dvakrat tedensko, se zaveda, da vsi starostniki ne morejo biti kot ona, a kljub vsemu poziva starejše k gibanju: "Najhuje je, da ostaneš doma, med lonci. Vsak dan je treba iti ven, vsaj za eno uro, tudi če samo na sprehod. V življenju so obdobja, ko za to ni časa, pridejo poroka in otroci …, a potem je dobro to spet obuditi."

Skupina Stari mački: Velik del naše generacije je ob 10. uri že ob drugem pivu

"Enega člana smo pokopali pred nekaj tedni, drugi pa nas je zapustil, saj je bil preveč obremenjen. Si je na glavo nakopal sedem pevskih zborov," razloži Tomaž Lajevec med predstavljanjem glasbene zasedbe, ki že sedem let sestavlja ansambel dixie glasbe. To ni le gruča gospodov, ki bi se občasno dobivali v garaži in malce preigravali stare inštrumente. Imajo svojega menedžerja, tehničnega direktorja, izdajajo zgoščenke, nastopajo pa, z izjemo dobrodelnih prireditev, za denar. Tega je sicer bolj malo in tako ali tako ga vložijo v vzdrževanje glasbil.

V "starih časih" so igrali pri znanih glasbenih zasedbah, kot sta na primer Pepel in kri ali Mladi levi. Potem so se vmešale službe, drugačne kariere, družinske obveznosti. Po upokojitvi so spet našli glasbo, obenem pa stare prijatelje.

Vladimir Strmšek, ki s svojimi 73 leti šteje za najstarejšega člana (najmlajši jih ima 60), poudarja, da igranje glasbila zahteva podobno kondicijo kot šport: "Da vsak dan vadiš po nekaj ur, je potrebna dobra psihična in fizična koncentracija, moramo biti zdravi." Vsi se strinjajo, da je glasbena aktivnost tista, ki jih ohranja mladostne. Nekateri so zaradi boljše fizične pripravljenosti, ki jo zahteva udeležba v zasedbi, celo nehali kaditi in piti alkohol.

"Velik del naše generacije je ob desetih zjutraj že pri drugem pivu. Nekateri pa imamo malo glasbe in malo športa," stanje ocenjuje 72-letni Boris Kofol, ki je sicer tudi ljubiteljski plezalec.

Tudi njihove žene so opazile, da so zadovoljnejši, odkar se glasbeno udejstvujejo. "Pa še vesele so, da imajo več časa zase," se pošali Tomaž. Glede zdravstvenih težav se neradi pritožujejo, razen če katerega izmed njih "posebno hudo zvije" in ne more priti na vajo, pravi Boris, ki pa nam po enournem pogovoru prijazno namigne, da bi lahko počasi končali, saj jih čaka še veliko skladb, ki jih je treba povaditi.